Mirko Krašovec v knjigi Zarota judežev o ozadju finančnega zloma

Novice | 04.06.2025, 16:45 Tanja Dominko

Mirko Krašovec, nekdanji ekonom mariborske nadškofije, ki je bil leta 2019 pravnomočno oproščen obtožb v finančni aferi, je danes skupaj s sodelavci predstavil leta 2021 obljubljeno knjižno delo z naslovom Zarota judežev. V njem je s prispevki različnih avtorjev osvetlil finančno in gospodarsko krizo v letih 2008 do 2012 ter vzpon in načrtno uničenje mariborske nadškofije. Najpogosteje omenjena besedna zveza je bila sistemska korupcija.

Razlogi za nastanek 7,2 cm debele knjige so, kot je dejal avtor Mirko Krašovec, napačno poročanje o preteklem gospodarjenju mariborske nadškofije in propad holdingov.
»Izdajalci so uspeli resnico obrniti na glavo, so načrtno zavajali.« Zavedli so vse, tako domačo javnost, kot tudi kongregacijo za kler v Vatikanu, je dodal.

Podroben opis teh dogodkov nima namena obsojati ljudi, želi pa »pokazati, kako v ozadju deluje sistemska korupcija lobijev ljudi, ki se vtihotapijo v obleki dobrotnikov in reševalcev.« Pomembno je, da ne molčimo, ko imamo dokaze, je poudaril Krašovec.

»Knjiga razkriva dogodke načrtnega uničenja s posebnim poudarkom na holdingih Zvon 1 in Zvon 2. Posebno pozornost namenjam izsiljenemu stečaju obeh holdingov, ki so ju načrtno rušili prikriti judeži. Zle sile so krizo zlorabile za uničenje gmotne osnove nadškofije Maribor. Končno je zelo naklepno zvonova rušila Nova Ljubljanska banka, proti kateri je 2. junija letos vložena kazenska ovadba. Menimo, da ta kazenska ovadba dovolj utemeljeno dokazuje, da se je NLB, v nasprotju z zdravo pametjo in mimo ekonomske in bančne logike, odločila za stečaj obeh holdingov. Načrt finančnega prestrukturiranja je zavrnila, čeprav bi bile na podlagi tega vse banke v celoti poplačane, oba holdinga pa bi še danes delovala. Zato ne drži, da je Cerkev prispevala konkreten delež k bančni luknji v Sloveniji, kot je dejala Alenka Bratušek in s tem zavajala in celo zavedla papeža Frančiška. Nasprotno, NLB je kot državna banka oba holdinga naklepno spravila v stečaj. Za finančno oškodovanje delničarjev je odgovorna država. Cerkev je žrtev države.«

Pravnik dr. Ludvik Toplak je na predstavitvi spregovoril o medijskem linču, ki se je dogajal. Kot je navedel, so leta 2013 časopisi množično pisali o aferi, sam je preštel 508 naslovov na to temo, a ko je bil Krašovec oproščen, ni bilo tako.

Opisal je tudi razliko med sojenjem na sodišču in medijsko sodbo. »Slednje temelji na interesih. Ti so lahko politični, finančni, ideološki ali osebni. In ima vse značilnosti inkvizicijskega postopka, pri katerem obdolženec praviloma nima enake možnosti obrambe.« Zdaj, ko obstajajo družbena omrežja, je vseeno lažje, resnico se lahko posreduje javnosti, tako da vsaj družbeni mediji »ponujajo medijsko demokracijo«.

Dr. Peter Glavič je strnil dogajanje tistega obdobja v nekaj stavkov in krivdo pripisal tudi pretiranemu zadolževanju slovenskih bank v tujini, da so lahko ponujale denar za tajkunske odkupe.

»Knjiga Mirka Krašovca je pritegnila mojo pozornost zaradi nenavadne podobnosti oropanih vlagateljev Zvona 1 in Zvona 2 ter malih lastnikov slovenskih bank ob veliki krizi, ki je bila v letih 2008 do 2014 v Sloveniji dve leti daljša kot v Evropski uniji. ... Slovenija se je v obdobju 2005 do 2008, torej pred krizo, močno zadolževala in država je pred krizo prodajala podržavljeno družbeno premoženje ali neposredno, kot je bilo pri Novi KBM, ali posredno, kot je bilo pri Impolu, Acroniju, Pivovarni Laško, Merkurju. Domači tajkuni za nakup niso izdali delnic, ampak so stalen kapital, ki so ga potrebovali, jemali v obliki kreditov v domačih bankah. Vendar banke niso imele toliko sredstev, zato so se zadolževale v tujini pri tujih bankah. Za 16 milijard evrov smo se zadolžili pred to krizo in to je bil glavni vzrok za težave pri nas. Krediti za nakupe niso bili dolgoročni, ampak kratkoročni in rasli so po 30% na leto, kar je popolnoma nerazumno. Z izbruhom finančne krize se je pritok sredstev iz tujine ustavil. Borzni balon je počil, vrednosti zavarovanj z delnicami podjetij, tako pri Zvonovih, kot pri bankah, so se zmanjšale, tudi skladi so bili manj vredni, bančna posojila so padla, bonitetna ocena Slovenije se je zmanjšala. In vlade, od Pahorjeve preko Janševe in Bratuškine, niso imele znanja in sposobnosti za krizno vodenje, da bi storile, kar so storile druge vlade v Evropski uniji. Tudi niso imele hrbtenice, da bi se uprle načrtovanemu ropu, ki ga je pripravljal evropski in ameriški kapital, ki je zaznal priložnost, da poceni kupi podcenjena podjetja, sklade in banke v Sloveniji. In da bi to izpeljal, so vključili te izdajalce oziroma judeže, kot jim pravi naš avtor. ... Slovenske vlade niso ščitile svojih državljanov in podjetij, ampak so poslušno sledile evropskim birokratom.«

Vsebinska osnova knjige so obsežna dokumentacija, osebne izkušnje pisca, prispevek tedanjega nadškofa Franca Krambergerja, spoznanja vatikanskega izvedenca Milana Simčića, saj so v tej zaroti sodelovali tudi judeži iz Vatikana, ter strokovne ugotovitve priznanih ekonomistov- tudi dr. Bogomirja Kovača in dr. Jožeta Mencingerja in pravnikov.

Dr. Bogomir Kovač je poudaril, da je skrivnost finančnih kriz globlja.

»Bolj ko vloga denarja v družbi prevladuje, bolj postane družba tvegana. Omenil je, da imamo sistemsko napako v družbi, kjer se veliko omenja, da je v ozadju nevidna roka. »Ampak odločitve sprejemajo vidne roke.« Evropa je bila v tistem času nesposobna odreagirati na krizo, zamudila je. Nesreča v Sloveniji je bila, da smo v času gospodarske in finančne krize menjavali vlade »skoraj kot spodnje perilo« in še vedno v povprečju nimamo štiriletnih mandatov in tako smo »še vedno v politični krizi«.

»Nepripravljenost in nesposobnost vladnih ekip, izjemno mladi ljudje na položaju finančnega ministra, predsednica vlade je bila mlada, mlad človek na čelu centralne banke, ti ljudje niso imeli niti dovolj izkušenj, niti dovolj poguma in znanja, kaj narediti v danem trenutku, niti ne vemo, ali jim bilo to dovoljeno. Kajti zgodba, kako se je kriza reševala v Evropi, kaže, da tiste države, ki so bile manj močne in vplivne, da so nosile vlogo eksperimenta. In Slovenija je bila njegov del.« In mariborska nadškofija ni bila edina žrtev, je poudaril dr. Bogomir Kovač.

Na vprašanje, od kod mu moč, da je zmogel ves ta boj, pa je Mirko Krašovec dejal, da je ves čas verjel v Božjo pomoč, da ta ne bo dopustil, da bi zlo premagalo dobro. Na novinarski konferenci so mu v podporo spregovorili mnogi, na vprašanje, ali je od koga kdaj dobil opravičilo za nepravične obtožbe, pa je odgovoril, da so po tej plati revni. Le eden od duhovnikov je namreč to storil, ko je izvedel za oprostilno sodbo.

Avtor je v razmislek dal tudi pobudo za popravo krivic, in sicer s sklenitvijo gospodarskega sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo, tako da bi po zgledu sporazumov v sosednjih državah našla primeren model "pastoralno-gospodarskega" sporazuma po načelu solidarnosti in pravičnosti za vse škofije. Takšen sporazum bi olajšal dialog in tvorno sodelovanje na vseh področjih, je prepričan Krašovec.