133 kardinalov »pod ključem«

Novice | 06.05.2025, 14:46 Robert Božič Vatican News

Jutri, v sredo 7. maja, bodo kardinali volilci najprej obhajali slovesno sveto mašo za izvolitev rimskega papeža »Pro Eligendo Romano Pontifice« nato pa se bodo že 26-tič odpravili v Sikstinsko kapelo, kjer se bo že 76-tič po vrsti odvijal konklave v obliki, kot jo poznamo in smo jo lahko spremljali že ob izvolitvah prejšnjih papežev.

Sam postopek izvolitve papeža se je skozi zgodovino spreminjal. Prve večje spremembe je uvedel papež Nikolaj II., ko je leta 1059 z bulo določil, da lahko rimskega papeža volijo samo kardinali, leta 1179 pa je papež Aleksander III. uvedel zahtevo po dvotretjinski večini glasov, kar se je kot ključni element volitev novega papeža ohranilo vse do danes.

Vatican News še navaja, da je sedanjo obliko izvolitve papeža leta 1274 zaukazal papež Gregor X. ki naj bi to storil zaradi izkušenj, ki jih je sam doživel ob svoji izvolitvi. Volitve so takrat namreč trajale skoraj tri leta (1268-1271) in so znane kot najdaljše v zgodovini.

Zgodba pravi, da se je leta 1268 v papeški palači v Viterbu zbralo 18 kardinalov, da bi izvolili novega papeža, vendar se niso mogli odločiti. Prebivalci Viterba so se zaradi razočaranja odločili, da jih bodo zaprli v palačo in zazidali vrata, da bi preprečili zunanje vplive. Na koncu je bil za papeža Gregorja X. izvoljen Teobaldo Visconti, takratni arhidiakon v Liegu, ki ni bil kardinal in niti duhovnik.

Od takrat volitve novega papeža potekajo v osami, da se kardinali volilci lahko osredotočijo le na svojo nalogo izvolitve naslednjega poglavarja Katoliške cerkve »brez kakršnega koli političnega ali osebnega vmešavanja«. Leta 1621 je papež Gregor XV. uvedel zahtevo po tajnem in pisnem glasovanju, leta 1904 pa je Pij X. uveljavil tajnost vsega, kar se dogaja v konklavu - tudi po njegovem zaključku.

»Pod ključem« od leta 1276

Izraz „konklave", ki izhaja iz latinskih besed cum in clavis in ga lahko poslovenimo z besedno zvezo »pod ključem«, ima v cerkveni terminologiji dvojen pomen. Najprej označuje kraj oziroma mesto (ponavadi gre za Sikstinsko kapelo), kjer se odvijejo volitve novega papeža, hkrati pa se tako imenuje tudi zbor kardinalov, ki je sklican, da iz izvoli novega papeža.

V prvih stoletjih je bil Petrov naslednik izbran ob sodelovanju vse cerkvene skupnosti. Duhovniki so ocenili kandidate, ki so jih predlagali verniki, škofje pa so izbrali papeža. Kasneje so se v izbiro novega papeža vse bolj vmešavali zunanji vplivi in politika, zato so reforme postopka izvolitve novega papeža sledile želji, da bi se te zunanje vplive čimbolj omejilo.

Tradicija v nastajanju?

1. oktobra 1975 je papež Pavel VI. v apostolski konstituciji Romano Pontifici Eligendo prvič določil pravilo, da »največje število kardinalov elektorjev ne sme presegati 120« . Pred tem je na konzistoriju leta 1969 kardinalski zbor dosegel 134 elektorjev.

Čeprav je papež Janez Pavel II. potrdil pravilo, ki število kardinalov volilcev omejuje na 120, so zadnji papeži, vključno s papežem Frančiškom, imenovali več kardinalov in posledično presegli to število. Jutri bo tako v konklave vstopilo 133 kardinalov elektorjev.