Cestnik: Naša levica je retorična. Ima polna usta socialne pravičnosti, a živi nadstandard.

Spoznanje več 30. 04. 2025, 12:16 Alen Salihović

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili blogerja in pisatelja klaretinca p. Branka Cestnika. Spregovori je o zapuščini papeža Frančiška ter prihodnjih izzivih, ki čakajo Katoliško cerkev, tako globalno kot tudi doma. Spregovoril je tudi o prazniku dnevu upora proti okupatorju ter o bližajočem se referendumu.

Pogovor se je začel z opisom praznovanja Markove nedelje v Markovcih, kjer je Cestnik že tretje leto zapored pridigal. Izpostavil je izjemno povezanost lokalne skupnosti: »Res se ti zazdi, kot da si na drugem planetu – prostovoljci, občina, šola, cerkev – vsi praznujejo skupaj. To je zgled družbenega nauka Cerkve v praksi.«

Ob spominu na nedavno belo nedeljo je opozoril na pozitivne trende, tudi v sekulariziranih okoljih, kot je Francija, kjer je bilo število katehumenov letos presenetljivo visoko. V nadaljevanju pa je osrednjo pozornost namenil oceni pontifikata pokojnega papeža Frančiška.

Papež Frančišek: papež upanja in bližine

Pater Cestnik je Frančiškov pontifikat označil kot reformatoren, ne pa revolucionaren. »Ni spreminjal dogme, ampak je preoblikoval način vodenja Cerkve – papeštvu je odvzel monarhični pridih in ga približal ljudem,« je dejal. Poudaril je, da bo njegov vpliv dolgoročen, saj so okrožnice, kot je Laudato si’, dosegale bralce tudi zunaj Cerkve.

»Frančišek ni bil teolog za knjige, ampak papež dotika – fizičnega in duhovnega. Bil je z ljudmi, zlasti z ranljivimi, z obrobja,« je povzel Cestnik.

Dotaknil se je tudi reforme rimske kurije: »Papež je bil do nje kritičen, a morda premalo timski. Zdaj potrebujemo nekoga, ki bo to kritično držo povezal z vodenjem,« meni Cestnik. Opozoril je na Frančiškovo odprtost do drugih verstev in ekumensko delovanje, ki se je med drugim izrazilo tudi v zgodovinskem srečanju z ruskim patriarhom.

Cerkev mora oznanjati – ne le upravljati

Cestnik se je dotaknil tudi stanja slovenske Cerkve. Kardinal Martini je nekoč dejal, da Cerkev zaostaja za 200 let. »Tudi jaz se včasih v župnijski pisarni počutim kot v avstro-ogrski. A največji zaostanek ni v tehnologiji, ampak v oznanjevanju,« je opozoril. »Cerkev, ki ne oznanja, umira, je zapisal že Pavel VI.«

»Frančišek je rekel, da so mladi Božji zdaj. So nosilci upanja že zato, ker bodo živeli naprej. In to upanje moramo ohranjati,« je še dejal.

Oznanjevanje ni (več) samo delo duhovnika

»Oznanjevanje ni samo bogoslužje. Je verouk, so večerna predavanja, zakonske skupine, oratoriji, skavti – in te vse večinoma vodijo laiki,« je poudaril Cestnik in opozoril, da Cerkev v Sloveniji še vedno pogosto deluje po pričakovanju, da je župnik tisti, ki mora narediti vse.

Glede razprav o načinu obhajanja je dejal, da nekateri razumejo obhajilo na jezik kot edino pravilno obliko, kar pa je po njegovem problematično: »Evangelij nas uči, da je evharistija hkrati božanska in zelo zemeljska. Kruh raste na poljih, zamešajo ga človeške roke, z rokami se tudi lomi.« Opozoril je, da se za oblikami liturgije pogosto skriva globlji odnos do sveta: »Če odneseš oltarno mizo, kjer je maša obrnjena proti ljudem, dejansko odneseš dokumente drugega vatikanskega koncila.« Po njegovem prepričanju pa prihaja tudi svežina v liturgijo – predvsem preko slavilne duhovnosti med mladimi.

O politični kulturi

Cestnik se je dotaknil tudi političnih odzivov na smrt papeža Frančiška. Pohvalil je dostojanstvo pogrebnih slovesnosti, a hkrati opozoril na razkorak med simboličnim spoštovanjem in dejanskim odnosom do Cerkve v politiki. »Naši politiki znajo biti navzven spoštljivi, a hitro pokažejo tudi svojo pozersko naravo. Oboje gre z roko v roki.«

Zlasti je bil kritičen do slovenskega razumevanja levice: »Naša levica je retorična. Ima polna usta socialne pravičnosti, a živi nadstandard. Višji sloj voli levo, nižji desno – to je naša realnost, ki bi si zaslužila sociološko analizo.«

Novi obrazi, stari vzorci

Glede političnih prerokb in novih obrazov v politiki je bil skeptičen: »Gre za variacije na isto temo. Okrog iste matice – Milana Kučana – se menjujejo obrazi. To ni strategija, to je roj, ki se nenehno obnavlja.«

Poudaril je tudi vlogo medijske kulture v sodobni politiki: »Ljudje raje spremljajo Instagram kot politično razpravo. Tisti, ki jim ponuja politično razmišljanje, jih utrudi. Raje imajo politično sporočilo, skrito med turške nadaljevanke.«

Zgodovinski spomin

Na vprašanje o procesih sodne odgovornosti za vojne zločine, kot je primer nekdanje partizanke na Hrvaškem, je opozoril na psihološki in duhovni vpliv zamolčanih grobišč: »Koliko Slovencev vsak dan gre v službo prek grobov? In potem se čudimo, da smo duhovno zablokirani.«

Zdi se mu, da se nihilizem in brezbrižnost v slovenskem prostoru hranita tudi iz tega nezmožnega soočenja s preteklostjo: »To niso nevtralni trenutki. To vpliva na našo družbo, na naš odnos do resnice in do samega sebe.«

Na koncu je ob 1. maju, prazniku Jožefa Delavca spomnil na dostojanstvo dela: »Vsak človek bi moral ohraniti stik z ročnim delom. Delo se začne v rokah. Tudi tisti, ki dela intelektualno, mora znati nekaj narediti z rokami. Brez tega izgubimo stik z realnostjo.«