»Gospa, za to kar ste zdaj doživeli, je pa samo molitev. Vam povem, samo molitev!«

Via positiva | 17.04.2025, 18:00 Nataša Ličen

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel.

Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti.

Nada Žgur: »Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«

Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi.

Bila sem ob pravem času na pravem mestu

»Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost.«

Navdihuje me Božja Beseda ali dogodki, kot je na primer tudi vaš radijski misijon.

»Ko razmišljam o vstajenju me prežemajo - ja, seveda globine, močna čustva, navzven pa prekipevam od navdušenja. Hvaležnost me vodi tudi ko izbiram glasbo. Ne bom pametna za starše, ki so izgubili svojega otroka ali za tiste, ki so izgubili svojega moža, ženo, tega se ne znam še dovolj zavedati, a vem, da je Božja moč tista, na katero se lahko vedno zanesemo. Ko sem šla s problemom na državno ustanovo, je vratar rekel: »Gospa, za to kar ste zdaj doživeli, je pa samo molitev. Vam povem, samo molitev.!« Ko Gospod govori, se odprejo kanali.«