Igor Tuta: Vztrajati je bilo treba in to igro smo zmagali

Naš gost | 07.04.2025, 11:09 Nataša Ličen

Igor Tuta, ki je nedavno praznoval osemdesetletnico, je vsestranski kulturni delavec. V službi je bil na slovenskem oddelku RAI v Trstu, začel je kot glasbeni asistent - za to delo je bil izbran na natečaju, nadaljeval kot urednik kulturnih oddaj in zadnja leta pred upokojitvijo postal ravnatelj slovenskega radia in televizije v Trstu. Skrbel je za poročanje o slovenski manjšini na Goriškem, v Benečiji, na Videmskem, v Reziji in v Kanalski dolini, pozneje je sodeloval pri čezmejnih televizijskih oddajah. V prostem času je bil član številnih kulturnih in ostalih društev, ter bil tudi družbeno dejaven na več področjih. Je publicist in od mladih let še vedno predan skavt in član filatelističnega kluba. Vpet v slovensko gledališče v Trstu in med ustanovnimi člani Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI. Napisal, uredil, prevedel in izdal je deset knjig, redno pa piše rubriko za Primorski dnevnik. 

Igor Tuta hudomušno pravi, da pri osemdesetletnici nima nič, leta so kar sama tekla in na lepem se je znašel pri tej visoki številki. "Včasih me malo skrbi, so leta, ki gredo proti starosti, po drugi strani pa se čutim še poln življenja, želje do dela, da bi še kaj napravil in me to tudi za naprej drži pokonci."

V Tolminu se je vse začelo

Rodil se je nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne. Mama mu je pripovedovala, da so kraj ravno v času njegovega prihoda na svet območje preletavala letala in so bili v strahu pred bombami. K sreči se je vse dobro izšlo. Z dve leti mlajšo sestro sta prva leta otroštva preživela doma. Spominja se, kako sta se starša pogovarjala o svoji mladosti in o ljudeh, ki jih osebno Igor ni poznal, a je vedel veliko o njih, govorila sta o času vojne in težkih dogodkih, ki so se dogajali še prej pod fašizmom.

Med ljudmi v Trstu in Gorici ni bilo tesnega iskanja stikov - niti med Slovenci, tega smo se zavedali. Zato smo ustvarjali tedenske oddaje iz različnih pokrajin Slovencev v tujini, da so lahko poslušali kaj se na posameznih področjih dogaja.

Raziskovanje življenjskih zgodb in zanimanje za ljudi

"Vsak človek je življenje in zanimivost zase. Spoznavati človeka in ga poslušati, predvsem kaj želi in kaj misli ter kaj svetuje. To je ena stvar, druga pa je bolj zgodovinski pristop do tega, kaj se je dogajalo na naših tleh, na Primorskem, v Tolminu, pa tudi na splošno. Oče je bil zelo aktiven, zlasti med obema vojnama. Takrat je Primorska spadala pod fašistično Italijo in že kot mlad fant se je odločil za vključitev v protifašistično delovanje. Skrbeli so za obstoj kulturne slovenske zavesti tudi na Primorskem, zato so od vsega začetka poskrbeli, da so v ta prostor prihajale slovenske knjige. Nosili so jih čez mejo v nahrbtnikih, ker so vedeli, da bodo samo na ta način ohranili slovenski jezik in kulturo na teh tleh." O očetovem delu je Igor Tuta napisal knjigo Cena za svobodo.

V Pastirčku prva objava, ki je nakazovala ljubezen do jezika

"Ne oče in ne mama nista bila tista, ki bi me najbolj nagovarjala oziroma usmerjala v pisanje, ampak mamina sestra, pesnica Ljubka Šorli. Pisala je čudovite pesmi, danes jih je že precej objavljenih, ne pa še vse. Imela je navado, da je ob praznikih vedno poslala razglednico, zadaj pa napisala pesmico. Meni je to pomenilo nekaj več, verjetno me je to usmerilo v željo nekaj povedati in napisati. Tako sem začel dokaj zgodaj pisati, še v klasičnem liceju, kjer sem veliko sodeloval z revijo Literarne vaje. Številka je izhajala vsak mesec in vedno je bilo v njej kaj mojega. Tematike so bile najrazličnejše, vodil sem celo ljubezensko rubriko. Na drugi strani pa sem pisal tudi daljše zgodbe."

Radio

"Vse svoje poklicno življenje sem delal samo na radiu, na slovenskem oddelku radia RAI v Trstu. Delo me je zelo veselilo. Hodil sem na teren med ljudi, se z njimi dogovoril, kaj bomo pripravili, posnel in na radiu montiral ter poskrbel, da je šlo v eter. Na takšen način sem imel stik z ljudmi v zamejstvu, ki so potrebovali vedno večjo kulturno poglobitev našega življenja. Delati sem začel leta 1970, deset let pozneje sem postal programist režiser in prva stvar, za katero sem se odločil, so bile tedenske oddaje, s katero sem pokrival celotno goriško pokrajino. Kmalu smo to raztegnili na Benečijo in potem še na Rezijo - kar je bilo najbolj težko, prvič, ker je Rezija daleč in drugič, ker se zelo težko razume, kaj govorijo. Nekateri v uredništvu so bili proti. Rekli so, posnameš samo zanje, ker nihče drug ne razume njihovega narečja. Odgovoril sem, da je ravno to smisel, prvič bomo razumeli malo, drugič že več in tako se bodo tudi Rezijani počasi vključili v celotno zamejsko slovensko realnost. In tako je bilo. Ko sem začel, sem imel le enega sodelavca, danes jih sodeluje že petnajst, kar je zame veliko priznanje. Zadnji korak so bili Kanalsko okolje, Trbiž in tamkajšnja okolica, kjer sem tudi rad sodeloval."

Slovenske radijske oddaje so se na radiu Trst začele že med drugo svetovno vojno. Moram reči, da smo od vsega začetka zelo pozitivno in konstruktivno sodelovali z italijanskimi kolegi, si pomagali. Brez njihove pomoči, od izkušenj do opreme, tudi ne bi mogli leta 1995 začeti s televizijskimi oddajami.

Uspeli smo razbiti mentalne meje

"Imeli smo veliko poslušalcev tudi na drugi strani meje. Ob sobotah smo imeli versko oddajo, vsako nedeljo prenos maše. Za oddaje z glasbenimi željami smo prejemali na stotine pisem. To, da so ljudje radi poslušali naše oddaje, ni šlo v račun takratni vaši oblasti, ker so poslušalci dobivali informacije, ki jih ljudje na oblasti niso hoteli posredovati. Na ta račun smo marsikdaj slišali kritiko, morda je bilo kaj hujšega. Toda to je proces, ki ga ne moremo ustaviti, gre naprej. Zato ljudje želijo vedeti vedno nekaj samosvojega, samostojnega, ne pa dirigiranega. Mi smo vztrajali, ker smo vedeli, da smo na dobri poti in da se bodo nekoč stvari spremenile, potem so se tudi zares spremenile."

Vpetost v mednarodno medijsko povezovanje

"V zadnjih letih svojega dela smo si s sodelavci na radijski in televizijski ravni močno prizadevali za skupno pripravljene oddaje, ki se danes imenujejo "Alpe, Donava, Jadran". Nastajati so začele leta 1982, ker je bila takrat zelo močna želja po povezovanju srednjeevropskega prostora. Še bolj pa smo se potrudili, ko smo se bilateralno pogovarjali z Ljubljano ali Celovcem za skupne oddaje. Vedeli smo, da se mora mentalna meja nekega dne razbiti. Zadnji korak, ki smo ga naredili, je bila ustanovitev televizijske povezave Lynx s Koprom, ki danes, kot veste, vsak dan oddaja slovenska poročila iz Trsta in obratno, vsak dan poslušamo poročila iz Ljubljane."

Meni se je kot dijaku še dogajalo, da so me italijanski kolegi, ki so bili z menoj na avtobusu, pljuvali na obleko, ker sem govoril v slovenščini. To je bilo v tistem času normalno, namenoma so se ustvarjale napetosti proti Slovencem, ker niso hoteli priznati, da Slovenci že stoletja živijo v Trstu.

Močan izvir

"Moj oče je bil zelo aktiven in je tudi veliko pretrpel. Za obstoj slovenske kulture in besede v težkem okolju je vedel, da je ključen posameznik. To je verjetno tudi nehote predal meni. Treba je delati, biti prisoten in ustvarjalen. Zato sem bil v prostem času pri mnogih družbenih dejavnostih, smo recimo obnovili Prosvetno društvo Igo Gruden v Nabrežini, bil sem med ustanovitelji Raziskovalnega inštituta SLORI v Trstu, vedno sem rad sodeloval tudi pri igrah na amaterskih odrih, ... razne stvari. Zavedali smo se, da to, da mi govorimo med seboj v slovenskem jeziku, ni dovolj, da je treba to posredovati tudi Italijanom, drugim narodnostim, kaj smo Slovenci ustvarili na Tržaškem kot tudi v Sloveniji."

Skavtsko gibanje in filatelija

"Kot desetletnega me je k skavtom vpisal oče, ki je bil navdušen planinec. Vedel je, da se bom tako naučil veliko pozitivnega, ostal sem navezan na to organizacijo vse življenje, ker sem dobro poznal njihove vzgojne metode in osnovno filozofijo. Skavtstvo je zame postalo del mojega življenja v naravi. Tudi v filatelijo me je vključil oče, ker je tudi sam zbiral znamke, sem se pri njem učil in potem seveda nadaljeval. Zdaj po šolah vsaka dva tedna pripravimo filatelistične tečaje. Odziv je nadpovprečno dober. Vidijo in razumejo, da je lahko vsaka znamka način, s katerim se lahko začnemo zanimati za nekaj, učitelji pa lahko tudi tako približajo zgodovino in zemljepis otrokom."