Vam, vsem nam, vsemu svetu, papež Frančišek namenja svoj objem iz nebes

Jubilej 2025 | 27.04.2025, 13:51 Rok Mihevc Vatican News

Trg svetega Petra je bil tudi danes, na belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja, zopet poln, saj jubilej v svetem letu obhajajo najstniki. Ti so se zbrali pri sveti maši, ki jo je daroval kardinal Pietro Parolin, udeležilo se jo je več kot dvesto tisoč ljudi.

Parolin seveda ni mogel mimo večnega slovesa papeža Frančiška, ob tem je potolažil z evangelijem, ki pravi, da v trenutkih teme Gospod prihaja k nam z lučjo vstajenja, da razsvetli naša srca. Spomnil je, da je na to sveti oče spominjal že od svoje izvolitve in to pogosto ponavljal. Najstnikom, duhovnikom, katehistom, animatorjem je namenil poseben pozdrav z željo, da bi začutili objem Cerkve in ljubezen papeža Frančiška.

Celotna pridiga kardinala Parolina:

Dragi bratje in sestre, vstali Jezus se prikaže svojim učencem, medtem ko so v dvorani zadnje večerje, kamor so se iz strahu zaklenili z zapahnjenimi vrati (Jn 20,19). Njihovo duševno stanje je vznemirjeno in njihovo srce je žalostno, ker je bil Učitelj in Pastir, za katerim so hodili in zapustili vse, pribit na križ. Doživeli so grozne stvari in se počutijo osirotele, same, izgubljene, ogrožene in nezaščitene.

Začetna podoba, ki nam jo ponuja to nedeljo evangelij, lahko dobro predstavlja tudi stanje duha vseh nas, Cerkve in vsega sveta. Pastir, ki ga je Gospod dal svojemu ljudstvu, papež Frančišek, je končal svoje zemeljsko življenje in nas zapustil. Bolečina ob njegovi smrti, občutek žalosti, ki nas preplavlja, nemir, ki ga čutimo v srcu, občutek zmedenosti. Vse to doživljamo, kot apostoli, ožaloščeni zaradi Gospodove smrti.

Vendar pa nam evangelij pravi, da prav v teh trenutkih teme Gospod prihaja k nam z lučjo vstajenja, da razsvetli naša srca. Papež Frančišek nas je na to spominjal že od svoje izvolitve in je to pogosto ponavljal ter v središče svojega pontifikata postavil tisto veselje evangelija, ki – kot je zapisal v Evangelii gaudium – »napolnjuje srce in celotno življenje tistih, ki se srečajo z Jezusom; tistih, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (št. 1).

Velikonočno veselje, ki nas podpira v času preizkušenj in žalosti, je nekaj, česar se danes na tem trgu lahko skoraj dotaknemo. Vidi se vtisnjeno predvsem na vaših obrazih, dragi otroci in mladostniki, ki ste z vsega sveta prišli na praznovanje jubileja. Prihajate iz mnogih krajev: iz vseh italijanskih škofij, iz Evrope, od Združenih držav Amerike do Latinske Amerike, od Afrike do Azije, iz Združenih arabskih emiratov ... Z vami je resnično to dopoldne na Trgu sv. Petra prisoten ves svet!

Vam torej namenjam poseben pozdrav, namenjam ga škofom, ki so vas spremljali in duhovnikom, katehistom, animatorjem vaših skupin. Gre za poseben pozdrav, ki vsebuje željo, da bi začutili objem Cerkve in ljubezen papeža Frančiška, ki bi vas rad srečal, pogledal v oči, šel med vas in vas pozdravil.

Ko se soočate s številnimi izzivi, s katerimi ste poklicani soočiti se – spomnim se na primer tehnologije in umetne inteligence, ki sta še posebej značilna za naš čas – nikoli ne pozabite hraniti svojega življenja z resničnim upanjem, ki ima obraz Jezusa Kristusa, Živega in Vstalega v svoji Cerkvi. Z Njim ne bo nič preveliko ali prezahtevno! Z njim ne boste nikoli sami ali prepuščeni sami sebi, niti v najhujših in najtežjih trenutkih svojega življenja! Prihaja, da vas sreča tam, kjer ste, da vam da pogum za življenje; pogum, da podeljujete svoje izkušnje, svoje misli, svoje darove, svoje sanje; pogum, da vidite v obrazih bližnjih ali daljnih brata ali sestro, ki jih je potrebno imeti rad in katerim imate toliko za dati in od katerih imate istočasno toliko za prejeti; pogum, ki vam pomaga biti velikodušni, zvesti in odgovorni v življenju, ki vas čaka, da bi razumeli, kaj v življenju največ velja. To je ljubezen, ki vse razume in vse upa (prim. 1 Kor 13,7).

Danes, na drugo velikonočno nedeljo, belo nedeljo, obhajamo praznik usmiljenja. Prav Očetovo usmiljenje, ki presega naše omejitve in naša preračunavanja, je tisto, kar je zaznamovalo učiteljstvo papeža Frančiška in njegovo intenzivno apostolsko dejavnost, skupaj s skrbjo, da bi jo oznanjali in delili z vsemi – oznanjevanje dobre novice, evangelizacija – kar je bil program njegovega papeževanja. Spomnil nas je, da je »usmiljenje« ime za Boga in zato nihče ne more omejiti Njegove usmiljene ljubezni, s katero nas želi povzdigniti in narediti nove ljudi.

Pomembno je, dragi bratje in sestre sprejeti kot dragocen zaklad to oznako, pri kateri je papež Frančišek tako vztrajal. In – dovolite mi reči – naša ljubezen do njega, ki se kaže v teh urah, ne sme ostati preprosto čustvo trenutka. Njegovo dediščino moramo sprejeti in narediti, da postane živeto življenje, da se odpremo Božjemu usmiljenju in postanemo usmiljeni drug do drugega.

Usmiljenje nas vrača v srce vere. Opominja nas, da svojega odnosa z Bogom in našega biti Cerkev ne smemo razlagati po človeških ali posvetnih kategorijah, kajti dobra novica evangelija je predvsem odkritje, da nas ljubi Bog, ki ima do vsakega izmed nas globoko usmiljenje in nežnost, ne glede na naše zasluge. Opominja nas tudi, da je naše življenje tkano z usmiljenjem. Po padcih lahko vstanemo in gledamo v prihodnost le, če imamo nekoga, ki nas brezmejno ljubi in nam odpušča. In zato smo poklicani k prizadevanju, da svojih odnosov ne živimo več po merilih preračunljivosti ali zaslepljeni s sebičnostjo, temveč tako, da se odpremo dialogu z drugimi, sprejemamo tistega, ki ga srečamo na poti, in odpuščamo njegove slabosti in napake. Samo usmiljenje zdravi, samo usmiljenje ustvarja nov svet ter gasi ogenj nezaupanja, sovraštva in nasilja. To je veliki nauk papeža Frančiška.

Jezus nam kaže to usmiljeno Božje obličje v svojem oznanjevanju in v dejanjih, ki jih opravlja. Kot smo slišali, ko se po vstajenju prikaže v dvorani zadnje večerje, ponuja dar miru in pravi: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur grehe zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,23). Tako Vstali Gospod postavlja, da so njegovi učenci, njegova Cerkev, orodje usmiljenja za človeštvo, za tiste, ki želijo sprejeti Božjo ljubezen in odpuščanje. Papež Frančišek je bil bleščeč pričevalec Cerkve, ki se z nežnostjo sklanja do ranjenih in zdravi z balzamom usmiljenja. Spomnil nas je, da ni miru brez prepoznavanja drugih, brez pozornosti do šibkejših, predvsem pa nikoli ne more biti miru, če se ne naučimo odpuščati drug drugemu in med seboj uporabljamo isto usmiljenje, kot ga ima Bog do našega življenja.

Bratje in sestre, na to nedeljo usmiljenja se z ljubeznijo spominjamo našega ljubljenega papeža Frančiška. Ta spomin je še posebej živ med zaposlenimi in verniki mesta Vatikan, od katerih jih je veliko tukaj in se jim želim zahvaliti za vsakodnevno službo. Vam, vsem nam, vsemu svetu, papež Frančišek namenja svoj objem iz nebes.

Izročimo se Blaženi Devici Mariji, na katero je bil tako navezan, da si je izbral počivati v baziliki Svete Marije Velike. Naj nas varuje, posreduje za nas, bdi nad Cerkvijo, podpira pot človeštva v miru in bratstvu. Tako naj bo.