Nadškof Zore v Ogleju: Naj bo to leto korak k upanju, življenju in veri #video

Jubilej 2025 22. 03. 2025, 12:58 Alen Salihović

V starodavni oglejski baziliki sv. Mohorja in Fortunata je v sklopu svetega leta danes potekalo postno romanje ljubljanske nadškofije, ki se ga je udeležilo več kot 1700 vernikov iz Slovenije. Somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je v svojem nagovoru poudaril pomen vere kot zgodovinske identitete slovenskega naroda, obenem pa romarje povabil k »življenju iz upanja«, ki presega zgolj vsakdanja pričakovanja in cilje.

»Upanje ne osramoti«

»Naša navzočnost v starodavni oglejski baziliki v svetem jubilejnem letu je najprej dejanje hvaležnosti Bogu za neprecenljivi dar vere, ki se je iz tega krščanskega središča širila med slovenskim narodom,« je uvodoma poudaril nadškof Zore in vernike spomnil na bogato dediščino oglejskega krščanstva.

Ob tem je citiral papeža Frančiška, ki je v buli ob napovedi svetega leta zapisal: »Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje … Naj bo sveto leto za vse priložnost poživiti upanje.«

»Naše upanje ni vezano na minljive cilje. Naše upanje je Gospod Jezus Kristus,« je dejal nadškof in spomnil na besede apostola Pavla: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5). Ob tem je poudaril, da kristjan svoje življenje gradi na tem izviru, ne na iluzijah, temveč na Resnici.

Živeti proti toku

V nadaljevanju je nadškof Zore vernike povabil k pogumu, da se odločijo za življenje »proti toku«, po vzoru Jezusa, ki se ni prepustil toku Jordana v Mrtvo morje, ampak se je vzpel v Jeruzalem, kjer je dal življenje za vse.

»Če se prepustimo toku, smo se izročili valovom smrti. Življenje je zgoraj, pri izviru, pri Očetu po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. Pri izviru je voda najbolj čista, tam v resnici prinaša življenje,« je dejal.

Odločitev za življenje

Posebej je izpostavil pomen odprtosti za življenje v času, ko kultura smrti poskuša prevladati z leporečjem svobode in človekovih pravic: »Kristus je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Z zaskrbljenostjo je vprašal: »Ali lahko rečemo, da smo odprti za življenje, če v naših družinah ni otroškega joka, po cerkvah pa ni otroškega smeha? Kdo bo prejemal zakramente, kdo bo živel evangelij, če ne bomo odprti za življenje?«

Osvobojena vera – vera v svetu

Kot zadnji »korak k upanju« je nadškof Zore označil potrebo po tem, da vera preseže zasebnost in tišino zakristij ter vstopi v vsakdanjik, med odnose, sodelavce in družbo: »Ne gre za vero manifestacij in polemik, ampak za vero, ki raste iz evangelija in se kot sol in kvas širi med ljudmi.«

Ob koncu je romanje izročil Materi Mariji – »Materi upanja«, ter povabil: »Postanimo romarji upanja, ki temu svetu prinašajo Kristusa in njegov evangelij.«