Walter Grudina: Bila sva pred vrati pekla … in tudi pred vrati raja #videopričevanje

Večer za zakonce in družine | 01.04.2025, 20:55 Marjana Debevec

Paola Bertolini Grudina, ilustratorka, ki je podobam iz Svetega pisma vdihnila življenje, in njen mož, Walter Grudina, prav tako ilustrator in grafični oblikovalec, sta se našla kot močno ranjena človeka. Nekaterih ran sta se zavedala - med njimi Walterjevega odraščanja nekaj let brez staršev v rejniških družinah - druge so bile globoke potlačene. Vse te travme pa so po letih zakona in s pomočjo terapevtov in duhovnika privrele na dan z vso silovitostjo. Walterjevo pričevanje sta lahko slišali v nocojšnji oddaji Večer za zakonce in družine.

Nepopisna tesnoba

Najprej so se izrazile njegove travme. Tistega vročega poletnega jutra po neprespani noči se je za naš radio spomnil takole:

»Šel sem na teraso in pazil, da ne bi zbudil Paole. Začel sem težko dihati, prijela me je nepopisna stiska. Gledal sem visoke cedre, ki sva jih imela v vrtu in se videl obešenega na njih. Ta misel me je prestrašila.

Prijelo me je nekaj tako nepopisnega, da sem začel jokati, jokati, jokati, jokati. Začutil sem tesnobo majhnega otroka, ki potrebuje mamo in očeta. Razjokal sem se za vse tisto kar se nisem mogel razjokati v vseh letih otroštva.«

Jok je bil tako silovit, da ni mogel govoriti, iz ust mu je prihajalo samo stokanje. Dela telesa ni več čutil, usta mu je zvilo navzgor.

Prvič sem bil zares varen

Njegovo stokanje je slišala žena, ki je nežno pristopila k njemu in ga objela. »Vrgel sem se v njen objem. Nikoli še nisem doživel kaj takega tako močnega. Prvič sem začutil, da sem zares, zares, zares varen. In v tistem objemu  sem se jokal šest ur.«

V pogovoru je povedal tudi, da je bil to zanj začetek poti odrešenja, saj si je končno priznal, da je ranljiv, sprejel je svojo krhkost ter jo izročil Bogu in Paoli.

Od takrat se je njegovo življenje povsem spremenilo. Iz sramežljivega moškega, ki si ni upal spregovoriti z ljudmi, se je začel pogovarjati z drugimi in deliti svojo zgodbo.

»V sebi sem začutil moč, ki je nisem imel nikoli prej. Točno sem vedel, da mi to moč daje Bog.« In še ena vidna sprememba: dvajset let je imel glavobole, ki so od takrat popolnoma minili.

V sobi sva bila šest dni in šest noči

Kljub temu pa se je Paolino trpljenje nadaljevalo, kar nikakor nista mogla razumeti, dokler ni z vso brutalnostjo na plan privrela njena travma iz otroštva.

»Trajalo je šest dni in šest noči. Bilo je grozljivo, grozljivo. Vse je znova podoživela. Mene je samo samo prosila, naj bom z njo in jo držim za roko. Ko je zmogla kaj povedati, je tudi prosila, naj molim zanjo in jo pokrižam z blagoslovljeno vodo. Vse to se je odvijalo brez urnika.

V sobi sva bila zaprta sama vseh šest dni in šest noči. Praktično sva se znašla pred vrati pekla.«

Odrešilna moč vere v ilustracijah

Bog pa ju je po svoji milosti in njuni medsebojni ljubezni odrešil. Sad tega odrešenja so tudi ilustracije, ki prikazujejo zgodovino odrešenja.

Če je Paola v šestih dneh joka in neskončne bolečine, ko je travma prišla na dan, z možem ob sebi stala pred vrati pekla, je potem v zadnjih šestih dneh življenja, potem, ko se je kar devet let borila z rakom, skupaj z možem stala pred vrati nebes. Izpolnila se ji je želja, da je umrla v njegovem objemu.

Zdaj mož Walter Grudina pričuje o odrešilni moči vere in njunega zakona, katerega sad so tudi te izjemne ilustracije, namenjene otrokom. Povedal nam je, da se je Paola na vsako od ilustracij iz zgodb Svetega pisma pripravljala v molitvi in premišljevanju.

Večkrat jo je našel v solzah zaradi ganjenosti ob premišljevanju Božje besede in obenem odkritju, kako nekaj velikega Bog dela v njunem življenju.

Vabljeni, da pretresljivemu pričevanju v celoti prisluhnete!

Z dovoljenjem ANNO DOMINI PUBLISHING - UNITED KINGDOM objavljamo sedem ilustracij Paole Bertolini Grudina, ki ponazarjajo veliki teden.

 

TO JE DRAGOCEN ČAS

Pismo Paoli, ob pogrebni sveti maši v Ločniku pri Gorici, 4. novembra 2019

Draga moja Paola,

"To je dragocen čas" si napisala na majhen listek, ki je obzirno, a obenem pomenljivo stal na vratih najine kuhinje, kakor da bi bil pomnik za čas, ki nama je bil namenjen,
da ga preživiva skupaj. Neozdravljiva bolezen te je namreč dan za dnem počasi jemala od nas. 

Bil je res dragocen čas, toda omejen, in se je počasi iztekal kakor kozarec vode, ki je bil nekoč poln, a je v njem ostalo le nekaj kapljic.

Bil je intenziven čas, čas bolečin, ki so trgale telo in dušo in so se izmenjevale s trenutki tolažbe in razmisleka.

Vsak moment, ki sva ga preživela skupaj, je bil dar, kakor je bil dar tudi najin zakon.

Počasi sva se poslavljala in se pripravljala. Z vso krhkostjo in svojimi mejami sva se postavila v Božje roke, polna vprašanj, dvomov, a tudi marsikatere gotovosti. Bil je čas, kjer sva spoznavala bistvo brez vsakršne odvečnosti. Bil je čas zadnjega vzpona, najtežjega.

Po petintridesetih letih zakona, petih otrocih in dveh vnukih je bilo kot bi prehodila skupaj pot, ki pelje na goro. Ta je bila težka, včasih nevarna, toda vedno sva hodila z roko v roki.

Včasih sem te spodbujal, večkrat pa si ti mene spodbujala. Jaz bi namreč raje izbral bližnjico, pa si mi kazala težjo pot. Odkrivala sva najine najgloblje rane, kjer sva se dotikala vseh najinih krhkost in mej. Tako sva se bližala odrešenju.

Kako je bilo težko in obenem nujno, da sva se prebila do resnice! Toda pot je bila s tem zaznamovana in osvetljena. Ob hoji sva se vedno bolj zavedala, da kljub težavam, naju bo pripeljala do točno določenega cilja. Prihod na vrh in pogled čezenj bi poplačal vse trpljenje, ki sva ga bila deležna med hojo.

Med vzponom so se odpirala čudovita obzorja, kjer sva se lahko odpočila, preden bi nadaljevala. Občudovala sva razgled na najlepšo pokrajino: najino življenje. Kakšno veliko veselje me navdaja, ko se zavedam, da sem ga preživel s teboj!

Mirno lahko rečem, da je Nekdo vodil najine korake, naju spodbujal in nama kazal smer. Vedela sva, da nisva sama. Pa vendar je eden od naju kmalu prispel do cilja, ki ga je težko doseči, ker vzbuja strah, kljub njegovi lepoti.

Tu je sledilo najtežje. Prehod čezenj. Zadnji del poti si morala prehoditi sama.

Zadnje trenutke pred poslednjim vzponom sva preživela skupaj, v nežnosti neskončnega objema. Za nama se je odpirala čudovita panorama: najino življenje, najina ljubezen, najini otroci.

Zlata moja Paola, uspel sem zapreti oči, kakor sem obljubil. Zdaj lahko mirno greš, saj jih bo On ponovno odprl.

On, ki bo tudi posušil vse moje solze.

Walter