Teologija brez vere?

Novice | 03.03.2025, 10:53 Marjana Debevec

Na Teološki fakulteti v Ljubljani so dopoldne pripravili tradicionalno Tomaževo proslavo s podelitvijo diplom, priznanj in Tomaževe nagrade. Sveto mašo je daroval ljubljanski nadškof in véliki kancler Teološke fakultete, msgr. Stanislav Zore, ob somaševanju škofov in profesorjev Teološke fakultete. V nagovoru je med drugim opozoril, da danes ljudje nismo več povezani s kulturo, ki jo je osvetljevala vera.

Brez prenovljene vere bo po besedah nadškofa Zoreta tudi teologija postajala vedno bolj mrtva črka. Ob tem je povzel misli škofa Gregorja Marie Hankeja, ki je na vprašanje o plitvosti krščanstva v nemški družbi, vključno z univerzami, dejal: »Ponovna povezava s cerkveno vero danes ni več samoumevna.

To je treba povedati zelo jasno. In pojavil se je tudi model, v katerem ljudje mislijo, da se da delati teologijo brez verske skupnosti. To je lahko še vedno verski študij ali kulturni študij, ne pa več tisto, kar pomeni teologija v pravem pomenu besede.

Če berete študijo članstva v Cerkvi in ​​samo 30 odstotkov anketiranih verjame, da je Jezus Božji Sin, ali če ima le 30 odstotkov še vedno nejasno predstavo o Bogu kot osebi, medtem ko je za ostale Bog kozmična sila ali kakšna druga nejasna entiteta, od kod potem teologija? Potrebujemo prenovo vere kot rodovitno podlago, tako rekoč matično zemljo za dobro znanstveno teologijo.«

Ob koncu je nadškof Zore vsem študentom in profesorjem izrazil željo z besedami sv. Tomaža Akvinskega, ki je aktualna tudi v našem času: »Pravični predpisi ne zadoščajo za ohranjanje miru in sloge med ljudmi, če pod njimi ni korenine ljubezni«.

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA

Dragi bratje škofje in duhovniki, spoštovani gospod dekan ter profesorji in uslužbenci Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, spoštovani gospod rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Majdič oziroma njegov zastopnik, spoštovani dekani in dekanje, spoštovani predstavniki sestrskih fakultet in vsi častni gostje, dragi študenti in študentke Teološke fakultete, dragi bratje in sestre.

Danes je praznik naše Teološke fakultete, ene izmed ustanovnih članic Univerze v Ljubljani. Praznik fakultete pa je tudi praznik vseh, ki smo s Teološko fakulteto kakorkoli povezani. Zato je praznik fakultete tudi naš praznik. Ob tem prazniku vam čestitam in vas vabim k razmišljanju o fakulteti in o njenem poslanstvu, obenem pa tudi o nas in našem poslanstvu v času in prostoru, v katerega smo postavljeni.

Sveti Tomaž Akvinski, ki je zavetnik naše Teološke fakultete, je svetnik srednjega veka, ki ga s preveliko lahkoto zaradi premajhnega znanja in zaupanja ogrnemo v mrak in ga imenujemo mračni srednji vek. A v tem veku so gradili katedrale, ki s svojo lepoto navdihujejo in navdušujejo tudi ljudi, ki živijo ne samo v post modernem času, ampak vedno bolj tudi v post krščanski civilizaciji. Spomnimo se, kako je ves svet – razen seveda nekaterih izjem – zaječal v nejeveri in bolečini, ko so pariško katedralo Notre Dame požirali plameni. V tem veku so vzniknile univerze, v katerih so se mojstrili največji duhovi tistega časa. Njihova svetloba je presegla njihovo dobo in osvetljuje tudi naš čas, če seveda ne mižimo pred njeno lučjo. In Tomaž Akvinski je eden izmed njih.

A pomembno je, da njihov glas seže tudi v naš čas. Tomaž je bil redkobeseden – tako redkobeseden, da so mu sošolci zaradi tega dali vzdevek »nemi vol«. Njegov učitelj Albert Veliki pa je na to zbadljivko dejal: »Ta nemi vol bo nekoč rjovel, da se bo slišalo po vsem svetu.« Seveda pa tega glasu ne bomo slišali, če svojih ušes in uma ne bomo odprli tem sporočilom.

Dragoceno je pričevanje Davida Chrisopherja Schindlerja, katoliškega filozofa na Inštitutu Janeza Pavla II. v Washingtonu, v katerem poudarja, da je danes morda bolj kot kadarkoli pomembno »branje klasičnih besedil. Res se moramo učiti o tem in spoznati, da jim moramo preučevati in brati na načine, ki v preteklosti morda niso bili tako pomembni. Nekdaj nam je bilo ogromno prinesenega na pladnju prek naše kulture in načina življenja, ki nas je obdajal, tako da smo, četudi sami tega nismo razumeli, nekaj luči, nekaj vpogleda v pomembne stvari prejemali že samo iz kulture okoli nas, A to je v veliki meri izginilo. Mislim, da je neverjetno hitri vzpon spleta in nekakšne kiber kulture skoraj onemogočil, da bi, vsaj ne da bi se študijsko poglobili v to, videli posledice iz vere napajajočega se pogleda na resničnost. Zato je učenje danes tako pomembno in zahteva predane učitelje ter institucije, ki bi spodbujale neke vrste obnovitev preteklosti.«

Seveda nas ob misli na neke vrste obnovitev preteklosti zmrazi, saj nas preteklost v našem kulturnem okolju spominja na takšen ali drugačen »mračen srednji vek«.

Za kaj dejansko gre, je v pogovoru za Die Tagespost odgovoril škof v Eichstättu Gregor Maria Hanke, ki je na vprašanje o plitvosti krščanstva v nemški družbi, vključno z univerzami, odgovoril: »Ponovna povezava s cerkveno vero danes ni več samoumevna. To je treba povedati zelo jasno. In pojavil se je tudi model, v katerem ljudje mislijo, da se da delati teologijo brez verske skupnosti. To je lahko še vedno verski študij ali kulturni študij, ne pa več tisto, kar pomeni teologija v pravem pomenu besede. Če berete študijo članstva v Cerkvi in ​​samo 30 odstotkov anketiranih verjame, da je Jezus Božji Sin, ali če ima le 30 odstotkov še vedno nejasno predstavo o Bogu kot osebi, medtem ko je za ostale Bog kozmična sila ali kakšna druga nejasna entiteta, od kod potem teologija? Potrebujemo prenovo vere kot rodovitno podlago, tako rekoč matično zemljo za dobro znanstveno teologijo.«

Profesor Joseph Ratzinger v svojem Uvodu v krščanstvo poudarja, da mora teologija odgovarjati na vprašanja časa in sicer na vprašanja ljudi, ki jih postavljajo v določenem času. Ne sme se zapreti v svoj svet, ne da bi ostajala v živem pogovoru z okoljem in izzivi, ki jih okolje postavlja prednjo. »Ne opazi dovolj tistih neposrednih vprašanj današnjega človeka, ki imajo pogosto zelo malo opraviti s tradicionalnimi spornimi točkami konfesij. Kdo bi mogel vprašujočemu razumljivo in kratko odgovoriti, kaj pravzaprav pomeni 'biti kristjan'? Kdo more drugemu razumljivo pojasniti, zakaj veruje in v čem sploh je tista preprosta usmerjenost, tisto jedro odločitve za verovanje?

Kjer pa v zadnjem času vendarle začenjajo na široko postavljati takšna vprašanja, prehajajo neredko k temu, da bistvo krščanstva razkrojijo na lepo doneče splošnosti, ki sicer laskajo ušesom sodobnikov (prim. 2 Tim 4,3), odtrgujejo pa jim krepko versko hrano, do katere imajo pravico. Teologija ne izpolnjuje svoje naloge, če samovšečno kroži le okoli sebe in svoje lastne učenosti. Še bolj pa se pregreši, če si izmišlja »nauke po svojem okusu« (2 Tim 4,3) in tako namesto kruha ponuja kamenje: svoje lastno besedičenje namesto Božje besede« (Ratzinger, Uvod v krščanstvo, 178).

Zato prevzemam željo, ki jo je izrazil beneški patiarh Francesco Moraglia ob dvajsetletnici Teološke fakultete v Trivenetu, in sicer da bi Teološka fakulteta v Univerze v Ljubljani znala razlagati resnico o človeku našega časa, ki je od vedno človek v Božji luči. In ravno luči je papež Frančišek primerjal teologijo v govoru, ki ga je imel 9. decembra 2024 udeležencem na mednarodnem kongresu, ki je bil posvečen njenim prihodnjim obetom: »Ko pomislim na teologijo, mi pride na misel luč. [...] Luč je diskretna, prijazna, ponižna in zato ostaja nevidna. Luč je prijazna. Takšna je tudi teologija: opravlja skrito in ponižno delo, da se pokaže Kristusova luč in luč njegovega evangelija.«

Naša fakulteta naj bo dobrotna in sijoča luč, ki naj seže onstran področja tistih, ki sodelujejo v akademskih dogajanjih in naj se vsem postavi kot orodje razumnosti vere, da bodo okušali lepoto Božjih stvari v resnični in veseli potopitvi v življenje milosti. (Moraglia – beneški patriarh ob 20-letnici fakultete).

Naj za konec navedem Tomaževo misel, ki je nadvse aktualna v našem času – tako v svetovnem merilu kot tudi v vsakdanjih odnosih med ljudmi: »Pravični predpisi ne zadoščajo za ohranjanje miru in sloge med ljudmi, če pod njimi ni korenine ljubezni«

Vsem pa, študentom in profesorjem, ponujam v premišljevanje in molitev Tomaževo prošnjo k Bogu: »Podeli mi, Gospod, moj Bog, razum, da te bom spoznal, ljubezen, da te bom iskal, modrost, da te bom našel, govorico, da ti bo prijetna, vztrajnost, da te bom zaupno čakal, in upanje, da te bom končno objel.«

Sveti Tomaž Akvinski, prosi za nas! Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit