Ko smo skupaj, se upanje širi

Komentarji 25. 03. 2025, 16:07 Blaž Lesnik

Živimo v svetu, ki je globoko razpet med dvema poloma: individualizmom na eni strani in potrebo po skupnosti na drugi. Gonilni sili individualizma sta potrošniška miselnost in digitalna kultura, ki z družbenimi omrežji ustvarja iluzijo povezovanja, namesto pristnih odnosov pa prinaša površinske interakcije. Kljub temu, da težavo prepoznavamo, ni jasno, ali bomo znali nanjo najti pravi odgovor.

Peticijo, ki je nastala v pobudi odklopi.net in poziva k zakonski omejitvi uporabe zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah je do današnjega dne podpisalo več kot 14.000 ljudi. Tudi sam sem jo podprl s podpisom, čeprav je vprašanj več kot odgovorov in kljub temu, da je bila že javno obsojena na neuspeh, saj da mladi “rojeni po letu 2000 telefon razumejo kot del telesa, njegov odvzem pa kot amputacijo uda.” Zato naj bi pobuda po mnenju zgodovinarke dr. Mateje Ratej celo povečevala globok medgeneracijski prepad in napetosti.
Seveda si tudi sam naivno ne predstavljam, da bo prepoved uporabe telefonov v šolah prepričala najstnike, da jih bodo mirno odložili, se jim odpovedali in zaživeli življenje, kakršnega smo poznali njihovi starši v svoji mladosti. Telefoni bodo ostali in skupaj z umetno inteligenco, samovozečimi avtomobili in roboti bodo najbrž krojili našo skupno prihodnost. A prav je, da se sliši opozorilo skupnosti in poziv k previdnosti. Pediatri vedo povedati, da tudi malčki in predšolski otroci (predvsem staršev priseljencev) preživijo pet, šest ali več ur na dan s pametnim telefonom v rokah. Tja jim ga potisnejo starši, ki se bodisi v želji po mirnem popoldnevu ali v stiski zaradi preobremenjenosti sploh ne zavedajo posledic tovrstnega ravnanja. Ko jim zdravniki razložijo, kakšen vpliv ima takšno odraščanje na otroka, njegove možgane in dojamenje stvarnosti, opozorila večinoma vzamejo zares in jih upoštevajo. Tudi kajenje je bilo še ne tako dolgo nazaj sprejemljivo in celo družbeno zaželeno, v vinorodnih območjih Francije (in drugod) pa pred drugo svetovno vojno ni bilo nič nenavadnega, da so otrokom med šolsko malico postregli z alkoholno pijačo.

Dobro je torej, da se je v primeru uporabe novih tehnologij tudi pri nas zganila skupost, saj je posameznik v vlogi starša precej nemočen. Kljub dobi individualizma (in seveda je prav pudariti, da ima ta tudi svoje mesto) pa ljudje še vedno potrebujemo drug drugega, v tkanju odnosov in povezav iščemo smisel svojega bivanja. To dokazujejo številne lokalne skupnosti, prostovoljstvo, skupinski projekti, s katerimi zasledujemo različne cilje in se obenem povezujemo v želji po bolj pristnih medčloveških odnosih. Brez skupnosti civilizacija ne bi preživela. A svojo misel bi rad usmeril še na mnogo večjo skupnost.

Sredi postnega časa smo in točno čez devet mesecev bo božič, ko praznujemo rojstvo začetnika skupnosti, ki nas ne povezuje le med seboj, ampak tudi s presežnim, z Bogom. To ni več zgolj človeška skupnost v druženju in snovanju tuzemskih projektov. Njena moč se izrazi v trenutkih, ko zmanjka besed in nimamo več človeških odgovorov. Ob smrti, ki nastopi zdaj prej, drugič kasneje, včasih pa z neizmerno bolečino zareže nepričakovano v sredo še prebujajočega se življenja. Ob nedavni smučarski nesreči, v kateri je umrla trinajstletna deklica, smo moč te skupnosti občutili mnogi, skupaj z njeno družino. Poleg čustvene, čisto človeške opore, ki je v trenutkih slovesa ganljiva, a vendarle omejena, je bilo čutiti nekaj več. Nekaj, kar je Jim Murphy na lanskem mednarodnem srečanju mož v Rimu imenoval duhovna sinergija. Temelji na obljubi, ki jo je dal ustanovitelj skupnosti svojim prijateljem: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi«. To je ta skrivnost krščanske skupnosti, ki je kljub vidno nabito polni rakovniški cerkvi sredi tedna vključevala človeškemu očesu nevidne brezštevilne nebeške zbore in duše, združene v hvalnici Življenju. Tam sredi teh zborov zdaj igra in prepeva tudi Lučka, s katero smo zdaj povezani drugače, na duhovni način veliko globlje kot prej. Konec koncev pa se je kakšno leto nazaj sama – čisto netipično za najstnico in brez kakršnihkoli pritiskov in peticij – odločila, da ne bo uporabljala pametnega telefona.

Danes je materinski dan, središčni dogodek praznika pa sporočilo nadangela Gabrijela Mariji, da bo postala Božja mati in njen »fiat« - »zgodi se«. Bi ga izrekla, če bi vedela, kako bo umrl njen Sin? Konec koncev je to večno vprašanje za vse matere tega sveta, ki kot Marija poznajo globino izgube. Marija je s svojo nežnostjo in neomajnostjo postala steber, okrog katerega se je zbirala skupnost apostolov. Njena vera v Božji načrt jim je vlivala pogum, da so kljub strahu ostali povezani in pozneje nadaljevali Jezusovo poslanstvo. Naj nas vse spodbuja, posebej v Svetem letu: Ko smo skupaj, se upanje širi...