Škof Saje: Čas je, da presežemo različne poglede in žrtvam omogočimo dostojen pokop

Nagovor škofa Sajeta objavljamo v celoti:

Ob priložnosti vnovičnega odprtja razstave 3450 umorjenih v jami pod Macesnovo gorico – slovenskem Katinu, smo se v župnijski cerkvi v Semiču zbrali k sveti maši za spravo. Ob spominjanju tragičnih dogodkov se sprašujemo, zakaj Bog dopušča zlo in človeka, ki ubija druge ljudi, ne kaznuje? Zakaj ne zmoremo priti do pomiritve, sprave ter pokopati umrlih? S kakšnimi razlogi Bog človeku odpušča in nam nalaga dolžnost, da tudi mi odpustimo svojim dolžnikom, kakor molimo v molitvi očenaša?

Na temo sprave je bilo v preteklih desetletjih tudi v Sloveniji veliko posvetov, vendar nismo prišli niti do soglasja o preverljivih zgodovinskih dejstvih. O bratomorni drugi svetovni vojni pri nas in o zverinskem ubijanju neposredno po njej imamo Slovenci dva pogleda ali dve »resnici«. Dva pogleda so izoblikovali »zmagovalci« revolucionarnega nasilja na eni in tisti, ki so bili »poraženi«, na drugi strani. Zaradi teh dejstev imamo usodno razklan zgodovinski spomin na pomembno obdobje slovenske polpretekle zgodovine. To ima negativne posledice za sedanjost in za prihodnost, so poudarili člani SAZU v skupni izjavi na temo sprave leta 2021.

Izkušnja nam pove, da izjave o spravi brez razčiščene preteklosti ostanejo teorija ali mrtva črka, če naša prizadevanja ne preidejo v molitev k Bogu s prošnjo za vzajemno odpuščánje. Dejavniki za odpuščánje prekašajo človeške razloge za spravo. Kot verujoči kristjani vemo, da je resnična sprava izključno Božje delo, ki presega vsa človeška merila in zmožnosti. »Božje odpuščánje ob umorih in pobojih pomeni obujanje mrtvih v večno življenje in pokop človeške predrznosti, ki pred Bogom in ljudmi uveljavlja človeška merila pravičnosti in resnice«.

Vabim vas, da se združimo v molitvi za spravo in za močno vero. Gospod naj nam nakloni duha miru. Prosimo Svetega Duha za pravi navdih in moč, da bi v Sloveniji prišli do soglasja glede dostojnega pokopa nasilno pobitih, med katerimi so mnogi še vedno nepokopani. Kot vsi ljudje imajo tudi žrtve revolucije pravico do imena in do groba, kar je osnovna civilizacijska norma vsake družbe in neodtujljiva človekova pravica slehernika.

Zahvaljujem se vsem, ki delujete na projektih odkrivanja grobišč nasilno pobitih oseb med in po drugi svetovni vojni. Hvala vsem, ki si prizadevate za dostojen pokop umorjenih in za popravo krivic; hvala za vztrajanje v želji, da v naši domovini pridemo do pomiritve in soglasja o zgodovinskih dejstvih, kar bo pomemben temelj pri nadaljevanju spravnega procesa. Hvala pripravljavcem in organizatorjem razstave in vsem, ki jo sprejmete v svoj kraj. Razstava nam bo pomagala pri spoznavanju in ozaveščanju pretekle resnice, da bi tako lažje preprečevali nasilje v sedanjosti in prihodnosti. Potreba po poznavanju zgodovine je po besedah papeža Frančiška še toliko bolj nujna v času, ko se pojavlja težnja, da bi se skušali izogniti spominu ali pa bi si ustvarili spomin, prilagojen zahtevam prevladujočih ideologij.

Izkop okostij pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu je bil zaključen oktobra 2022. Kljub večkratnim prošnjam in pozivom pristojnim službam posmrtni ostanki na komunali v Kočevju nerazumno dolgo »čakajo« na dostojen pokop. Na to so lansko leto v imenu svojcev in drugih opozorili tudi številni duhovniki in pozvali k ureditvi dostopa, kjer so začasno shranjeni posmrtni ostanki. Pozivajo, da se posmrtni ostanki dostojno pokopljejo na primernem kraju. Kot najbolj primeren prostor za to vidimo pokopališče na ljubljanskih Žalah.

V Sloveniji je bilo doslej odkritih več kot 700 grobišč nasilno pobitih oseb. Večji del bratomorne tragedije med in takoj po drugi svetovni vojni je doživela prav Dolenjska z Belo krajino. Zaradi tega je posebej dragoceno, pomembno in sporočilno, da razstavo predstavimo tudi v teh krajih. Tematiko medvojnega in povojnega nasilja na Dolenjskem in v Beli krajini obravnava tudi knjiga z naslovom Pragovi nasilja: Dolenjska in Bela krajina 1941–1943. Izšla je leta 2024 v sodelovanju Študijskega centra za narodno spravo in Škofije Novo mesto. Knjigo s prispevki različnih avtorjev je uredila Pavlina Bobič.

Omenjena knjiga je dragocen prispevek k razjasnitvi dejstev zločinov na območju naše škofije. Po 80. letih bratomorne vojne, ki jo bomo obhajali letos, je nastopil čas, da presežemo različne poglede in žrtvam omogočimo dostojen pokop, svojcem pa možnost dostopa, počastitve ter molitve zanje. Razstava naj bo poleg spomina na kruta resnična zgodovinska dejstva tudi opomin, da se tragedija nasilja v prihodnje ne bi nikdar več ponovila.

Evangeljska Božja beseda (Mr 8,27–33) naj nam danes razsvetli naše srce, da bi prepoznavali, kako mi gledamo nase in na svet. Prosimo, da bi se lahko navzeli Božjega razumevanja sveta. Duhovna izkušnja nam pove, kako težko je biti nenehno v Božji luči! Apostol Peter, v katerem se lahko prepoznamo tudi mi, vesel oznani, da je Jezus Kristus. Prepričan je, da je tako ravnal po Božjem navdihu! Verjame, da mora Jezusu, ki napoveduje lastno trpljenje, nasprotovati. Dejansko je mogoče najti veliko argumentov za takšno Petrovo ravnanje. Ni težko pokazati in dokazati, da trpljenje Božjega Sina ne more biti del Božjega načrta.

V prvem berilu (1Mz 9,1–13) je predstavljena zaveza z Noetom, kjer Bog spregovori in izrecno prepove prelivanje človeške krvi: Od človeka bo zahteval obračun za njegovo ravnanje. Nasilje ni v Božjem načrtu in ga Gospod zavrača kot nedopustno. Na ta način lahko sklepamo, da tudi Jezusovo trpljenje in smrt ne moreta biti po Božji volji.

Bog si ne želi smrti, vendar dopušča človekovo svobodo in sprejema ter brezpogojno ljubi svet takšen, kakršen je. Tudi to, da je človek zloben in lahko celo ubija. Ker je človekovo srce hudobno, se je Bog odločil premagati zlo tako, da ga je Božji Sin prevzel nase in ga preoblikoval z močjo neskončne in usmiljene Božje ljubezni. Jezus je zato Petra pozval in ga okaral, naj vendarle spregleda in dopusti, da je Božji pogled radikalno drugačen od njegovega.

Kako naj mi živimo z neizogibnim dejstvom zla? Trpljenje ni vrednota sama po sebi, temveč resničnost, kako jo je po Jezusovem zgledu mogoče živeti s pravo držo. Obstajajo pravi in napačni načini doživljanja bolečine in trpljenja. Napačna drža je, če bolečino doživljamo pasivno ali če trpljenje zgolj zavračamo. Jezus nas uči živeti z bolečino tako, da se z upanjem in zaupanjem učimo sprejemati resničnost življenja ter tudi v trpljenje vnašamo ljubezen do Boga in do bližnjega. Ljubezen je tista, ki vse preoblikuje.

Amen.