Zakaj iskati novo sredino?

Svet | 18.01.2025, 08:30 Helena Križnik

Politična sredina na Zahodu visi preveč v levo. To je lastnost, ki po besedah političnega analitika profesorja dr. Aleša Mavra med drugim druži zadnje pretrese v Avstriji, Franciji in Nemčiji ter na Nizozemskem. To je tudi osnovna težava, za katero zdaj ljudje iščejo rešitev pri tako imenovanih populistih, je ugotavljal v zadnji oddaji Spoznanje več, predsodek manj.

Zahod je močno polariziran

Predvsem od izbruha velike begunske in migracijske krize leta 2015 se je javni diskurz počasi, a vztrajno premikal proč od dejanske sredinskosti, je ocenil dr. Maver in dodal, da ga je odneslo proti levi. »Predvsem na področju identitetnih vprašanj, torej kako cenimo lastno državo, lasten narod, kaj je to družina, kdo je družina, koliko spolov je, kakšna stranišča uporabljamo in, seveda, tudi na področju odnosa do okolja, do narave so se zgodili relativno veliki premiki. Ti premiki se dogajajo tudi na ravni jezika, mogoče to še najmanj opazimo, je pa zelo pomembno za družbo.«

Tisti, ki so imeli zadnjih 10 let škarje in platno v rokah, so bili prepričani, da bodo njihova stališča sčasoma postala večinska, a se to ni zgodilo, je spomnil dr. Maver. To ne pomeni, da veljajo večinska stališča, ki jih goji konzervativnejši del družbe, je še opozoril. Zahod je močno polariziran, sprijazniti se moramo, da imamo precej različna mnenja.

Raznolikost, strpnost, vključujočnost in solidarnost je treba tudi živeti

Dr. Maver vidi rešitev v iskanju nove sredine, na kateri se bo mogoče srečati. »Torej ne prepustiti zdaj vse moči neki drugi skrajnosti ali nekemu drugemu robu politike, kot je tisti, ki se je do zdaj predstavljal za sredino, pa ni sredina.«

Dr. Maver je priznal, da je na desnem polu morda premalo zavedanja omejenosti lastnih stališč in nezmožnosti sprejemanja nasprotnih. A prav tako težavo ima tudi levi pol, česar ne smemo prezreti. »Velik del družbene in politične elite, ki je imel zadnjih 10 let v Evropski uniji glavno besedo, nima veliko zmožnosti za refleksijo oziroma za to, da bi razumel, da ni dovolj, da samo dan in noč ponavljaš gesla, kot so raznolikost, strpnost, vključujočnost, solidarnost. To solidarnost, vključujočnost, raznolikost je treba tudi živeti. In gotovo ni znak solidarnosti in vključujočnosti, če 30, 35 odstotkov ljudi že v začetku označiš za skrajne desničarje ali fašiste.« Vse v zvezi s tem čaka resen premislek, tako dr. Maver.

Na novo bo treba ovrednotiti pojem krivde

V Evropi bo treba ob tem na novo ovrednotiti tudi pojem krivde, je še menil, kar bo izziv za teologijo. »Na eni strani ne moremo zanikati mnogih negativnih plati preteklosti, ampak treba jih bo na nek način sprejeti, se z njimi sprijazniti in jih integrirati v neko razumevanje lastne istovetnosti, ki pa vendar je pozitivna.«

Da v Evropi v svoji dediščini ne zmoremo najti ničesar, kar bi lahko spoštovali oziroma na kar bi lahko bili ponosni, na dolgi rok ni vzdržno. »Se mi zdi, da ta vzpon tistega pola, ki ga velik del levo-liberalne elite imenuje skrajna desnica, je deloma tudi odgovor ljudi na te vztrajne poskuse zaničevanja ali zmanjševanja pomena lasnih izročil.« Da nobena kultura ne more živeti s takšno mero samoobtoževanja, je še poudaril dr. Maver.