Predolgo smo bili razdeljeni

Cerkev na Slovenskem | 20.01.2025, 11:43 Marjana Debevec

Smo v tednu molitve za edinost med kristjani. Pri kapucinih v Celju bo nocoj ekumensko besedno bogoslužje, ki se ga bodo udeležili škof Maksimilijan Matjaž, evangeličanski škof Leon Novak, duhovnika Srbske pravoslavne Cerkve v Celju Goran Šljivić in Veselin Ristić ter superintendent Binkoštne Cerkve Daniel Grabar. Ekumensko pa je bilo obarvano tudi včerajšnje bogoslužje v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani.

Geslo, ki kristjane različnih cerkva in skupnosti, v tem tednu vabi k molitvi in delu za edinost, so Jezusove besede Marti: 'Veruješ to?'.

Letos namreč praznujemo 1700. obletnico prvega vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji, na katerem so sestavili veroizpoved, ki povezuje kristjane vsega sveta, na kar je med bogoslužjem v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani spomnil predstavnik srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani protojerej Aleksander Obradović.

»Ne glede na to, ali prihajamo iz katoliške, protestantske ali pravoslavne tradicije, nas vse povezuje vera. Ta vera nas poziva, da gradimo skupno pot; pot ljubezni, miru in edinosti v Kristusu.«

Da smo potrebovali dva tisoč let, da smo prišli do želje graditi edinost, pa je opozoril nadškof Stanislav Zore. Spomnil je, da so bile že prve krščanske skupnosti včasih razdeljene med seboj.

»Občutek imam, da v vseh teh stoletjih nismo prav prisluhnili Kristusu in njegovi besedi; kot da smo bili bolj zazrti vsak v samega sebe, v svoj prav. Ker je bil naš pogled priklenjen k tlom, in so bile naše misli in naša srca bolj ali manj na tleh, smo videli samo tisto, kar nas je ločevalo.«

Ne vdajmo se črnogledosti

Zdaj pa se že več desetletij kristjani med 18. in 25. januarjem zbiramo v molitvi, da bi skupaj odgovorili na Jezusovo prošnjo Očetu: Da bodo vsi eno.

»Po toliko letih ekumenskega prizadevanja tudi mi prosimo Duha, naj okrepi naš korak, ki se prevečkrat zlahka ustavi ob različnostih izčrpan zaradi črnogledosti. Pojdimo po poti z jasnim ciljem, ki je edinost, pa čeprav v različnosti,« je poudaril nekdanji evangeličanski škof Geza Filo.

Med bogoslužjem sta spregovorila tudi ekumenski delavec Silvester Gaberšček ter teolog dr. Bogdan Dolenc, ki bo tudi koordinator okrogle mize o veri v četrtek zvečer pri pravoslavnih v Ljubljani. Prepeval pa je zbor Marijinega Dela, ki vsako leto v tednu molitve za edinost med kristjani obogati bogoslužje v evangeličanski cerkvi.

V tem tednu bo sicer potekalo več ekumenskih bogoslužij in srečanja. Tako bodo jutrišnji večerni maši pri frančiškanih na Tromostovju, ki jo bo daroval škof Franc Šuštar, sledila kratka pričevanja predstavnikov različnih verskih skupnosti.

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA

Spoštovani častni škof gospod Geza Filo, spoštovani predstavniki sestrskih Cerkva, dragi bratje in sestre v Kristusu. Zbrali smo se v tednu molitve za edinost kristjanov, ko v krščanskih skupnostih močneje zaslišimo Jezusovo povabilo, izraženo v obliki prošnje in molitve k Očetu: »... daj da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21-23).

Dolga doba je minila od prvega predloga za obhajanja tedna molitve za edinost kristjanov, in sicer med 18. in 25. januarjem. Leta 1908 je Paul Wattson, ameriški anglikanec, predlagal za obhajanje ekumenske molitvene osmine prav to obdobje.

Takrat so namreč 18. januarja obhajali Sedež apostola Petra, 25. januarja pa so takrat in še danes obhajamo praznik Spreobrnitve apostola Pavla.

Podatke o prvem predlogu za obhajanje tedna molitve za edinost sem že večkrat srečal, jih večkrat prebral. Vendar so me letos ti podatki pretresli. Ko sem pred leti zapisal, da je minila dolga doba od prvega predloga, je bila ta dolga doba zgolj v mojih mislih – kar pomeni skoraj sto dvajset let. Ko pa sem se letos ponovno srečal s to mislijo, me je pretreslo. Pa ne, da je od prve pobude minilo toliko časa, ampak da je od Jezusove prošnje k Očetu preteklo skoraj tisoč devetsto let, ne da bi kristjani zares zaslišali bolečino in hrepenenje, ki ju je Jezus položil v to svojo prošnjo. Razdeljenost in ločenost med kristjani se namreč ni začela ne s Kerularijem in ne s Fotijem, in se ni nadaljevala z reformacijo in drugimi poskusi večje zvestobe Kristusu in njegovemu evangeliju. Ne pozabimo, da je že Pavel z bolečino in jezo napisal Korinčanom: »Hloini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: 'Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.' Mar je Kristus razdeljen?« (1 Kor 1,11-13).

Skoraj dva tisoč let smo kristjani potrebovali, da bi zares začeli razmišljati, na kakšen način lahko začnemo živeti edinost med seboj. Občutek imam, da v vseh teh stoletjih nismo prav prisluhnili Kristusu in njegovi besedi. Kot da smo bili bolj zazrti vsak v samega sebe in v svoj prav, po drugi strani pa v drugega in v njegovo drugačnost, ki je bila seveda napačna. Ker je bil naš pogled priklenjen k tlom in ker so bile tudi naše misli in srca bolj ali manj na tleh, smo videli samo tisto, kar nas je ločevalo, kar nas je razdvajalo in nas utrjevalo v našem prav. Ker s svojimi očmi nismo zares gledali Kristusa, praktično ni bilo nobene možnosti, da bi drug drugega zagledali kot brata, kot sestro.

Vsem nam je manjkalo ljubezni. Čeprav sv. Pavlin Oglejski, ki mu nekateri pravijo kar apostol Slovencev, v pismu furlanskemu vojvodu Henriku ne misli neposredno na razdeljenost med različnimi krščanskimi Cerkvami, lahko njegove misli tudi nam pomagajo pri spraševanju vesti in pri celjenju ran naše razdeljenosti. Takole piše: »Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Dobro premislimo, ljubi brat, in skrbno upoštevajmo, da ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čutiti. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni.«

Zato se zdi, da je imel prav Grški pravoslavni škof Joannis Zizioulas, ki je umrl na svečnico leta 2023, in ga je papež Frančišek navajal ob srečanju s svetim sinodom Soromalankarske Cerkve Mar Thoma 11. novembra lani, ko je dejal: »Na misel mi prihaja to, kar je Zizioulas dejal o edinosti kristjanov. Ta mož je bil velik, Božji mož. Dejal je: "Dobro poznam datum popolne edinosti med Cerkvami. Kateri je datum? Dan po poslednji sodbi," tako je rekel Zizioulas. Vendar pa moramo do tedaj hoditi skupaj, moliti skupaj in delati skupaj. Vsi skupaj,« je nadaljeval papež.

Hoditi skupaj, moliti skupaj in delati skupaj. Kako primerno je zato, da je v gradivu za letošnji teden molitve za edinost v naše premišljevanje ponujen odlomek iz Janeza, ki govori o svatbi v Kani Galilejski. V pripovedi o tej svatbi je cela vrsta podrobnosti, ki nas presenečajo. Vendar dva stavka na poseben način izstopata. Prvi je Marijina ugotovitev, da je celotna svatba v nevarnosti, ker zmanjkuje vina. »Vina nimajo,« reče Jezusu (Jn 2,3). Seveda nam najprej pride na misel vino, o katerem Sveto pismo pravi, da vino »poživlja srce in razveseljuje dušo, če ga piješ o pravem času in zmerno« (Sir 31,28). Da na svatbah vina niso vedno uživali v skladu s to mislijo modrega Siraha, nam pove starešina, ki je ženinu izrazil svoje presenečenje, da je dobro vino prihranil za konec, saj običajno najprej postrežejo z dobrim, ko pa se napijejo, potem jim točijo slabšega.

Ne, za drugo vino gre, za vino ljubezni. Ljubezen namreč, ki prihaja iz nebes, more edina prinesti veselje, ki ne mine. Ljubezen, ki prihaja iz nebes, more edina rešiti vse naše svatbe, vse naše odnose in vse naše obljube. Ta ljubezen je kakor Božja beseda, ki prihaja kakor »dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11), lahko vrne rodovitnost vsem našim prizadevanjem.

In v čem je ta rodovitnost? Dokler naših prizadevanj, tudi na videz najbolj plemenitih, ne zalivajo ti nebeški darovi, ta nebeški dež in sneg, dokler jim smeri ne določa beseda, ki prihaja od zgoraj, toliko časa ostajamo ujeti v prsti, iz katere smo ustvarjeni, in delujemo iz občutka ogroženosti, ki nas spremlja od raja naprej.

Ko pa v naša življenja stopi ta ljubezen, se duše odpro, se srca odpro in se tudi obzorja odpro. Počasi se nam začne odstirati spoznanje, da ni vse odvisno samo od nas in da vsa prihodnost ne sloni na naših ramenih in na naših sposobnostih. V izkustvu se nam začne potrjevati Pavlova beseda Korinčanom: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7).

Kaj pa je tisti drugi stavek, ki ga kristjani moramo slišati in izpolnjevati? Gre spet za Marijino naročilo strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2,5). Nekaj preprostih besed, a njihovo dosledno izpolnjevanje zahteva iskreno in predano vero, kakršno so pokazali strežniki. Človeška pamet bi zaplet na gostiji reševala čisto drugače. Če zmanjkuje vina, ne boš tekal okrog, da bi prinesel dovolj vode. In kakšen smisel ima zajemati vodo, ki smo jo natočili v vrče, in jo nositi svatom na mizo? In če že, zakaj je ne bi nesli naravnost na mizo, brez zlivanja v vrče?

Strežniki nam kažejo, kaj pomeni izpolniti, kar reče Jezus. Kakor Peter na jezeru: »Na tvojo besedo bom vrgel mreže« (Lk 5,5). Po svojem spoznanju tega nikoli ne bi storil, na tvojo besedo pa bom.

Izpolnjevanje Božje besede je v Kani vodo spremenilo v vino, izpolnjevanje Božje besede je na jezeru napolnilo mreže z veliko množino rib. In prepričan sem, da bo izpolnjevanje Božje besede zapolnilo tudi razpoke, ki so jih čas, zagledanost vase in pretirana človeškost naredili med krščanskimi Cerkvami, in bomo začeli živeti edinost – ne morda v obredih in v vseh teoloških podrobnostih, pač pa bomo začeli živeti edinost v molitvi, v skupni hoji in v skupnem delovanju.

Karkoli vam reče, storite. In on pravi: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« (Jn 13,34).