Drži me za roko, ko bom odhajala

Oddaje | 23.12.2024, 16:04 Blaž Lesnik

Našega decembrskega gosta in letošnjega jubilanta, ki mu tako na videz kot po živahnosti duha zlahka prisodimo četrtino let manj, že od majhnih nog spremlja sprejemanje različnosti in Božjih načrtov. Odraščal je ob očetu muslimanu in mami kristjanki. Ko si je ustvaril družino, se je navdušil nad Gibanjem fokolarov in prizadevanjem za dialog z ljudmi različnih prepričanj. Izguba žene Svetlane, ki se je ponesrečila pri sestopu z Begunjščice, je pred dvajsetimi leti globoko zarezala v življenje družine Sulejmanovič. Tako o njunem zadnjem vzponu na to goro kot o življenju po tem je tekla beseda. Seveda pa nisva mogla mimo glasbenega ustvarjanja, saj je gospod Arif vsestranski instrumentalist in med drugimi avtor pesmi, ki se je že zdavnaj uvrstila med »zimzelene duhovne popevke«.

Arif Sulejmanović je odraščal v Trnovem v Ljubljani. Čas odraščanja je ohranil v lepem spominu. Oba starša sta se, kljub različni veri, potrudila za versko vzgojo. Spominja se, da je oče musliman s spoštovanjem do njene vere vozil mamo kristjanko v cerkev.
Lahko rečem, da sem Bogu hvaležen, da sem rojen v takšni družini. Kot ste že omenili, oče je bil musliman, mama katoličanka in že to je dovolj velika razlika, da bi bilo lahko marsikaj problem. Tu je bilo tudi soočenje različnih kultur, različnih okolij. Oče je prišel v Slovenijo leta 1910, rojen je bil leta 1895 v okolju, ki je bilo še zelo zaznamovano s tistim, kar so prinesli Turki. On je bil Bošnjak. Potem je bilo tu soočenje karakternih lastnosti. Spoznanje, da vse te razlike pravzaprav niso tisto, kar obvezno ločuje, ampak so lahko priložnost za dopolnitev, za obogatitev, je bila lepa stvar, ki sem jo morda začutil že v mladosti začutil, bolje se jo pa zavedam danes.

Kako ste praznovali božič?
Božič smo praznovali tako, kot ga vsaka krščanska družina praznuje. Naredili smo jaslice, zapeli kakšno pesem, mama je tudi zelo dobro pela, zapela je tudi kakšno božično pesem. Oče ni nikoli protestiral, vedno je sodeloval zraven. Ni imel proti, da so doma jaslice. Spoštoval je mamin izbor, mamino vero. Ostalo mi je v spominu, kako bi jo, če bi mama zaspala zjutraj, on zbudil, da ne bi zamudila maše v nedeljo.

Kljub temu ste v času najstništva sami odraščali kot ateist, vse dokler niste spoznali svoje bodoče žene. Takrat vas je nek prijatelj spodbudil: "Če imaš rad Svetlano, boš šel z njo v cerkev." Kako so vas spremljale te besede?
Kasneje sem razmišljal... Ja, če želiš z nekom potovati skozi življenje, potem moraš tudi vedeti, kaj je v njegovem srcu. Začel sem iskati... Povedal bom anekdoto. Šel sem k svojemu duhovniku in mu povedal, veste, jaz ne verujem, bodoča žena, zaročenka, pa bi se rada poročila v cerkvi. Povejte mi prosim, kaj je ta Bog. On me je potrepljal, bil je zelo prijazen možak, in rekel: »Brez skrbi, bova vse uredila.« Dal mi je neko veroučno knjižico za osnovne razrede. »Naučite se teh molitev, pa pridite in bova vse uredila.« No, jaz sem vse te molitve že znal, ampak ko sem gledal tisto knjižico, so bile zame to le mrtve črke. To ni bil odnos. In nisem hotel več na ta pogovor.

Ker pa vas je stvar še naprej žrla, vas je pot pripeljala do frančiškana p. Polikarpa (po katerem ste si kasneje tudi izbrali svoje krstno ime)...
To, kar sem doživel ob njem, me je dobesedno, tako kot svetega Pavla, vrglo s konja moje nevere. V tistem njegovem pogledu, v tistem njegovem odnosu, ki ga je imel do mene... On mi ni veliko govoril. Preprosto sem čutil, da me ima rad takega, kakršen sem. V prvem srečanju z njim sem to začutil. Ni me poskušal spreobračati. In jaz sem v tistem odnosu, tistem njegovem pogledu našel Boga. Boga, ki je bil v njem, ki je bil med nama, ki je bil v meni. In takrat sem začutil, da je Bog oče, da je blizu, da me ima rad takega, kakršen sem.

Dotakniva se nesreče, ki se je zgodila pred dvajsetimi leti. Sta z ženo rada hodila v gore?
Zelo, zelo... In ravno tiste nedelje, bila sva zjutraj pri maši, pravi Svetlana, da bi šla rada nekam v gore. Čudovito, greva, sem rekel. Kam pa bi šla? Jaz sem predlagal Krvavec, ki je najbližji. Ona pa mi je rekla, veš, jaz si tako želim Begunjščico... Prav, pa greva na Begunjščico. Živo se spomnim tiste poti, zelo globoka, osebna, intimna je bila. Pogovarjala se... Nikoli nisva imela kakšne tabu teme. In spomnim se, da mi je prav na tisti poti Svetlana rekla, veš, enkrat bo pač eden od naju šel. In če bom jaz šla prej, drži me za roko takrat, ko bom odhajala.

Prav takrat vam je to rekla? Takrat, na poti gor. Potem sva šla najprej do koče, potem na vrh Begunjščice. Bil je čudovit dan. Sončen. Hodila sva po markirani poti gor in dol. Dobro opremljena, razpoložena, zdrava, kot sem rekel - čudovito vreme. Gor je bilo prav igrivo vse skupaj, ko sva videla tiste ovce malo pod vrhom in ptice, ki so nama kradle hrano. Res je bilo izvrstno razpoloženje. Na vrhu naju je še klical sin, ki je imel doma nek piknik in naju je povabil, ko se vrneva v dolino. Odpravila sva se proti planini Preval. Svetlana je hodila pred menoj, kakšnih 5-6 metrov in nenadoma omahnila. To je bilo nad nekim prepadnim meliščem, padla je na hrbet, prebila nek borovec in potem padala kašnih sto metrov v globino. Moram reči, da tisti moj krik.... pravzaprav ga še danes slišim.
Ko sem prišel do nje, je še drsela po tisti strmini dol, sidral sem jo s palicami. Srce je še utripalo. Ne moram opisati tiste strašne bolečine. Ampak po drugi strani je bila posebna Božja ljubezen, da me je počakala tam, da sem lahko izpolnil njeno željo: drži me za roko.
Po eni strani bolečina, ki ni imela meje, po drugi strani pa se je počasi, počasi ta bolečina srečevala z besedami: Jaz sem pot, resnica in življenje. Torej tudi življenje z veliko začetnico. In počasi je prihajalo v mene zavedanje, da je tisti Bog ljubezen, v katerega verujem, prisoten tudi v tem trenutku. Prepričan sem, da je Svetlano vzel v njenem najboljšem trenutku. Ona je bila posebna žena. In je verjetno izpolnila svoj načrt. Ampak če je bil ljubezen za njo, ta ljubezen ne more biti nikoli na račun drugega. Ne more biti na moj račun. To se pravi, ljubezen tudi zame. Ne vem, nimam odgovorov. Nikoli se tudi nisem spraševal, zakaj ... zakaj se je to zgodilo. Zakaj ravno takrat?

Arif je v pogovoru povedal tudi, kako že dvajset let živi kot vdovec in hkrati v globokem odnosu s pokojno ženo. Koliko inštrumentov igra, kako je nastala pesem »Ljubi ne čakaj« in druge in kakšno presenečenje so mu pripravili za 80. rojstni dan...

In še misel o adventu: "Advent doživljam kot pot do tistega velikega trenutka Božjega daru, rojstva Božjega sina. In to je pot, na kateri se pač poskušam kar najbolje pripraviti za ta trenutek, da bi kot marsikdaj rečem, bile jasli mojega srca pripravljene, da sprejmejo odrešenika vase.