V odštevanju ur do silvestrskega večera ...
Naš pogled Nataša Ličen
... šviga skozi misli polno vsebin in premislekov. Še en krog življenjskega cikla se sklepa. Nizajo se podobe minljivih doživetij - kot v filmu: srečevanj, spoznanj, izkustev, bolečin, uspehov, premikov naprej - ali nekam pač, tudi razočaranj. Skratka, polno grenkih in sladkih doživetij, ki so se zbirala vse leto.
Tedni pojemajočega sonca, ki skrajšajo svetlobo dnevom, so dobra spodbuda, da v sledenju zunanje umiritve v naravi, vsaj v našem delu sveta, tudi sami naredimo notranjo presojo in pogledamo, kako živimo, bi radi kaj spremenili, kaj dodali ali odvzeli, pogrešamo odnos s kom, bi vzpostavljenega lahko še bolj razvili, je skrajni čas za obuditev nekdanjega poznanstva, morda dela sorodstvenih vezi, si želimo ali potrebujemo več časa zase, bi bilo dobro spustiti, kar nas drži nazaj? Ah, bi radi živeli drugače? Vse te misli, če so iskrene, so drobne iskre, ki lahko zanetijo dobro, navdihujoče, nekaj, kar svetu in življenju daje smisel. Nam pa zadovoljstvo, izpolnjenost.
Za notranjo inventuro je vedno pravi čas. Ob sklepu starega leta, ko se novo riše na obzorju, smo zaradi vseobsegajočega razpoloženja po zaključevanju še dodatno spodbujeni.
V novo tudi lažje vstopimo, če s starim počistimo ali razčistimo. Lahkotnejši so začetki, če nas nič ne zadržuje ali če prtljaga preteklega ni prevelika.
S tem zavedanjem vsako leto pričakam advent in zadnji mesec leta, pa me vseeno silvestrovo preseneti, nisem uspela urediti, kar sem si želela, za nekaj obiskov - tudi klicev, je zmanjkalo časa, nisem povsem uredila službenih stvari, kaotično ostaja moje poštno spletišče. Komu sem pozabila napisati voščilo, kaj sem pozabila kupiti, da hladilnik v prazničnih dneh ne bo (pre)prazen in kup podobnega. Bi se spodobilo in vneslo radost na prvi dan novega leta, če pod smrečico ob jaslih domači najdejo v svetlečem papirju zavite pozornosti?
Vse to je pomembno, ker je to del mojega načina življenja in delovanja, moj mali red, a vendar se v vseh teh pričakovanjih in načrtih zaustavljam in si ne dovolim, da postanejo obveznosti in moje namere najpomembnejše. Da ne presegajo mojih meril zmožnega.
Pomembno je dnevom - ne, uram v dnevu, dati lepoto, prepoznati trenutke bližine, pomiritve v sebi in z drugimi, pravega otipljivega miru, se ozreti okrog sebe v ljudi, v svoje bližnje, tudi v neznance, v vse, ki v teh, za večino prostih dneh, delajo, urejajo tudi za nas, da bomo mi imeli vse tisto, kar mislimo, da nujno potrebujemo, se nenazadnje zazreti v svojo podobo v ogledalu in si ljubeče podariti nasmeh, smukniti v kaj lepega, kar nam pristaja, in če oziroma ko delam, da delam radostno. Potem živim praznik.
Vse prej omenjeno dela, tvori in gradi prazničnost.
Vsak od nas ima svoja pričakovanja, drugačna razmerja v tem, kaj je pomembno. In kaj ima vrednost ter pomen. Zato na voščilnico v eter zapišem in vam želim, da bi ohranili svoj izraz, da bi zmogli in znali biti iskreni, avtentični, sebi zvesti in si biti všeč. Brez neobjektivnih sodb do sebe in ostalih, da bi bili vključujoči. Da bi se znali sprejemati v svojih omejitvah. Kajti, iz vrelca lastne vrednosti zajemamo spoštljivost in ljubezen tudi do drugih.
Zato si v teh pojemajočih urah starega leta ne nalagajmo preveč. Ujemite čim več trenutkov miru, miline, topline in da bi bilo teh veliko tudi v naslednjem letnem ciklu.
Leto 2025 bo zaradi projekta evropske prestolnice v mestih na naši zahodni meji leto z izstopajočimi kulturnimi dogodki, a naj bo kulture z veliko začetnico vidne več na vseh področjih, ne samo v umetniških in družbeno ustvarjalnih izrazih.
Blagoslova in srečno!
