Kljub razdejanju prihaja

Naš pogled | 24.12.2024, 14:30 Tone Gorjup

Ruska vojska je včeraj osvojila še eno vas, so sporočili iz Moskve. Eden od vojakov se je s tem pohvalil tudi pred domačimi in jim poslal posnetek. Počasi se je pomikal po precej načeti cesti skoz naselje in obračal telefon zdaj levo, zdaj desno. Na obeh straneh na pol porušene hiše, z udrtimi strehami, nekatere je zajel požar. Okleščeno drevje, podrte ograje, zasute dovozne poti … V steni vaške šole zija velika luknja, na drugi strani precej poškodovana kapelica ali bolje cerkvica z odlomljenim križem. Pred štirimi meseci so vas začeli obstreljevati na ukaz: Samo ruši! Ker je bila na frontni črti, so se domačini že prej umaknili. Zdaj je vas mrtva in porušena kot številni drugi osvojeni kraji in mesta. Tudi mačke so se umaknile …

Nov prizor. Pred eno izmed preprostih hiš na robu kibuca nedaleč od meje z Gazo na s travo poraščenih tleh leži šest črnih vreč, dve med njimi prav majhni. Ni dvoma, da je šlo za mlado družino, ki je za ta svet dokončno izginila. Neznanci so pridrveli sredi noči s službenim vozilom ene izmed človekoljubnih organizacij in jih napol v spanju poklali. Mamo je zbudil krik očeta, a prišla je le do prvih vrat. Najbolj krvavo je bilo v spalnici; kri tudi v ozkem hodniku, pa v kuhinji ... Nekdo je poskušal priti do telefona, a krvava sled na zidu kaže, da mu je zmanjkalo moči.

Na majhni vzpetini stoji stanovanjska hiša s trgovinico. Del kleti, kjer so imeli skladišče, so morali izprazniti. Znanci iz soseščine, različnih poklicev in starosti, v večernih in nočnih urah pa borci, so v njej uredili izstrelišče za rakete. Zadnjo noč jih je osem poletelo proti severu. Gotovo jih je vsaj nekaj doseglo svoj cilj, le ena je padla slabih sto metrov od kraja izstrelitve, tam eksplodirala in povzročila požar. Slišati je bilo krike žena in otrok. Borci so se na poziv lokalne radijske postaje umaknili, prav tako družina trgovca. Ostala sta le babica, ki je ponavljala, da se ne bo šla nikamor in dvanajstletni vnuk. Bil je ponosen, saj so ga borci v minulih tednih naučili uporabljati orožje. Držal je avtomatsko puško in odhajajočim zagotavljal, da bo branil hišo. Uro pozneje je na hišo priletela izraelska raketa in jo skoraj povsem razdejala.

Grozljivi prizori, ki se dan za dnem vrstijo, na prvih straneh časopisov, v različnih medijih, v številnih pogovorih ... Ni nam jih treba iskati samo na tujem. Sami smo pred slabim letom in pol doživeli ujmo, ki je prizadela polovico Slovenije, nekaj občin močno zaznamovala, v nekaterih družinah pa pustila neizbrisen pečat. Tudi covid ni izbiral in v številnih družinah so imeli sveže grobove. Le dva tedna potem, ko je nastopila Koalicija ustavnega loka in hujskala proti ukrepom, smo imeli vsak dan za poln avtobus mrličev in več ...

Ne vem zakaj se vedno znova spomnim na Dražgoše, ko berem o razmerah v Gazi. Prišli so borci, zasedli najboljša bivališča v vasi; na veliko praznovali in oznanjali svobodo, Dražgoško republiko. Domačini so slutili, da se ne bo dobro končalo, a revolucionarji so praznovali naprej ter praznili svinjake in hleve. Zgodilo se je. Nemci so začeli obstreljevati vas, zagorele so prve hiše ... borci izginili, nemška vojska pa se je znesla nad domačini. Več deset so jih postrelili, nekatere zažgali, preostale pa vse do zadnjega odpeljali. Vas s cerkvijo vred je bila v plamenih. A to ni bilo dovolj. Prišli so minerji in porušili še tisto, kar je ostalo ... Dražgoše so bile več let mrtva vas, podobna osvobojenim predelom vzhodne Ukrajine ...

Ne glede na vse, kar se dogaja, kar se je dogajalo in kar je pred dva tisoč leti doživljala tako imenovana Sveta dežela, Bog prihaja v ta svet. Prihaja ne glede na razdejanje, na sovraštvo, na prepire in prevare, na krivične sodbe, na samozadostnost vladajočih, prihaja ... Želi nam biti blizu, želi biti naš brat, eden izmed nas. Prinaša nam blagoslov, upanje, tolažbo ...

In kaj želim jaz osebno? Kaj si zares želimo na sveti večer, na božično noč na dan Gospodovega rojstva?

Bog prihaja, kaj pa mi?