Slovar slovenskega knjižnega jezika | (foto: ARO)
Prof. dr. Hotimir Tivadar: Radio je steber, ki je javno govorico ponesel v vse domove.
Via positiva Nataša Ličen
Med osnovnimi poslanstvi radia Ognjišče je tudi skrb za rabo zborne slovenščine, za kakovostno izreko. Govor na radiu Ognjišče je prof. dr. Hotimir Tivadar, v pogovoru na praznični dan jubileja našega rednega oddajanja, pohvalil. Pravi, tudi zato, ker načeloma najprej pohvali javne govorce, saj ni enostavno stopiti pred mikrofon. Na radiu Ognjišče želimo govoriti kakovostno, negovati in razvijati knjižno izreko. Ob tej pa ob posebnih priložnostih seveda tudi ostale bolj pogovorne zvrsti, ki pa morajo biti vseeno dovolj kakovostno artikulirane, tudi vsebinsko dobro pripravljene, kar je bistveno, doda sogovornik.
Ob jubileju tridesetih let neprekinjenega oddajanja našega radia smo k pogovoru za oddajo Via Positiva povabili prof. dr. Hotimirja Tivadarja, slovenista in jezikoslovca, predstojnika Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
"Radio Ognjišče gre pri tem v pravo smer", pravi dr. Tivadar in doda: »Pri tem bomo morali tudi druge nenacionalne medije intenzivneje usmeriti v skrb za kakovostno izreko, to ne pomeni puristični odnos do jezika, vsekakor pa, da kakovostno artikuliramo in izbiramo besede pri javnem govoru."
Pogovor je namenjen sočloveku in ne more biti sovražen.
"Radio je knjižni jezik tudi na slovenskem definiral kot vključujoč medij, kot sredstvo, ki je doseglo vsakega govorca slovenščine. Knjižni jezik ljudje dostikrat jemljejo kot nebodigatreba ali celo kot nekaj agresivnega. Že češki jezikoslovci so v prvi polovici dvajsetega stoletja opozarjali na to, da ne sme jezikoslovec odločati o jeziku na diktatorski način, torej prestrogo. Iz te misli se je razvijala teorija knjižnega jezika. Ne toliko poudarjati kako nekdo ne zna čisto pravilno reči knjižno slovensko, ja, izobražujmo ga, tudi preko medijev in to je pomembna vloga tudi radia Ognjišče."
Besede iz borbe ne bi smele imeti mesta v javnem govoru, kot so uničiti, prevladati, ponižati in podobno.
"Čas se spreminja in se je treba hitro odzvati. Ulični jezik je danes problematičen s stališča nerazumevanja, slabe artikulacije in tudi vsebinskega vidika ter vulgarnosti. Vulgarnost je žal dostikrat pred mikrofonom, to je diktatura neke spontanosti. Spontano pomeni, da se nismo pripravili, sproščeno pa lahko pomeni, da smo se pripravili, a potem pri nastopu povedali na bolj sproščen način. Diktaturo spontanosti bo treba na nek način omejiti, ker na žalost potem prihaja do velikih konfliktov in v končni fazi do nasilja.
Ulični jezik je lahko nekaj lepega, a ima svoje mesto - tam, kjer je. Meja uličnega je nasilno dejanje. Hočem reči, kako pomemben je jezik. Ker z jezikom lahko spodbujamo k nasilju, lahko pa človeka umirimo, in moči besede, predvsem radijske besede, ki jo posluša, če je dobro oglaševana, več deset ali sto tisoč ljudi, se moramo zavedati. Te odgovornosti, da nekakovostno izreko, tudi vsebinsko neprimerno, ne glorificiramo."
