Odmev praznika Marijinega rojstva na kolesarskem romanju 2024

Radijski utrip | 08.09.2024, 22:33 Tone Gorjup

Večer, noč in jutro smo preživeli v Rogatcu, z gostiteljem Andrejem Grobelnikom, ki skrbi za nadžupnijo Rogatec in župnijo Sv. Rok ob Sotli. Pustimo to za sabo, zdaj smo pri Sv. Jerneju, je dejal, ko smo prišli s Trga na vzpetino, kjer stoji svetišče.

Tudi zjutraj, ko je že dobro uro pred mašo odprl Cerkev in zakristijo, je ostal skromen. Govoril je o dolžnostih, ki jih ima vsak človek, in o tem, da je dolžnost duhovnika malo širša ... Spomnil je na misel kardinala Kuharića, ki je razlagal, zakaj so potrebni pesniki. Zato, da ohranjajo to, kar je lepo. In zakaj so duhovniki potrebni? Da ohranjajo, kar je sveto.

Po besedah Andreja Grobelnika se v duhovniškem delu to dvoje dopolnjuje. V zavedanju, da smo nepopolni, potrebujemo toliko več zavesti, da se z Božjo pomočjo se trudimo, da iz sebe napravimo obnovljeno fresko; podobo v kraju, v župniji, pa tudi v celotnem krajevnem občestvu, skupnosti, je dejal. Kadar se ljudje med seboj povežejo, kadar odpadejo razni drugi predsodki, takrat se lahko napravijo velike stvari. Za to ni treba imeti veliko denarja, ampak bogato srce. To je tisto, kar šteje, je še dodal.

Tako se je začel zadnji dan kolesarskega romanja v jutru praznika Marijinega rojstva v Rogarcu. Tako kot prejšnje dni so poskrbeli, da na pot nismo šli lačni.

Prvo presenečenje: Pred garažo župnišča je bilo eno kolo preveč. Čigavo? Izidorjevo! Prejšnji večer se je odpeljal na Ptujsko goro, da pripravi vse potrebno za prenos svete maše. Direktor Franci je imel ob našem odhodu še praznično mašo; pri oltarju je bil tudi župnik Andrej. Ker poti nismo poznali, smo želeli čimprej na kolo. V zavesti, da je pred nami najdaljši in morda najzahtevnejša etapa, smo pognali pedala in zagrizli v prvi klanec, dolg in napet. (Pozneje so nam povedali, da je to Stoperški klanec.)

Ekipa se je precej skrčila: ostali smo le Lidija, Jure, Rok, Maja, Urša z Janom v otroškem sedežu in jaz. Lepo nedeljsko jutro, brez gneče na cesti in kolesarji v nasprotni smeri, nas je prevzelo. Osvežujoča narava, ki se pripravlja na jesensko barvno paleto. Pozabili smo na utrujenost in šele zadnji klanec pred Ptujsko Goro nas je spomnil, da moramo navzgor. A ko smo zagledali Marijino svetišče, je težke noge nadomestila hvaležnost za vse minule dni, prevožene kilometre in ljudi, ki smo jih srečevali in mnoge, ki so nas spremljali prek radia ali spleta.

Na stopnišču pred baziliko sta nas pričakala rektor svetišča p. Toni Brinjovc in direktor Radia Ognjišče Franci Trstenjak, ki nas je vse dni spremljal z avtom. Med romarji je bilo precej obrazov, ki smo jih videvali na naših srečanjih, celo iz oddaljenih krajev, kot je na primer Velenje, pa gospa, ki je prišla peš iz Rogaške Slatine ... nekateri so prikolesarili ... Gospod iz Rogatca nam je pripeljal že omenjeno kolo, ki je ostalo tam... Tudi število radijcev se je znova namnožilo. Praznična maša, pri kateri se je zbralo več kot 800 romarjev, je bila kraju primerna. Svetišče je napolnilo petje zbora, ki so mu lahko pritegnili tudi romarji. Nadškof Alojzij Cvikl, ki je maševal in pridigal, je na svojem facebook profilu zapisal:

Kratka in prisrčna akademija v pozdrav in zahvalo Mariji, ki je sledila maši, nas je popeljala skozi tridesetletno radijsko romanje in različne poudarke našega poslanstva. Živa pesem naših sodelavcev Jakoba, Petre, Andreje in Mance, Tadeja, Jureta in Urše, je navdušila tudi najbolj utrujene ...

Po maši pa druženje s Prijatelji Radia Ognjišče in romarji ... pa gostoljubnost faranov z Dravskega polja ... Patri minoriti so nas povabili v samostanko obednico in postregli z obilnim kosilom. Ko smo nalagali prtljago in kolesa v avtomobile in na prikolico kombija, smo se strinjali, da je romanje potekalo brez večjih zapletov, v veselje vseh in v potrditev, da se je vredno potruditi.

Kot je rekel gospod Andrej Grobelnik, za take stvari je treba stopiti skupaj in imeti bogato srce.