Navade določajo našo prihodnost. | (foto: Image by Mohamed Hassan from Pixabay)
Smo gluhi ali samo "komot"?
Komentarji Tadej Sadar
»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.
Ob marsikaj se spotikamo, tudi upravičeno, večinoma pa spregledamo dejstvo, da so navade tiste, ki so njihov vzrok. Šolniki bijejo plat zvona. V majhni državi, kot je Slovenija, primanjkuje kar 4000 učiteljev in to je verjetno čas za alarme.
Dolga leta spremljam sindikalni boj šolnikov in vedno znova, občasno tudi v komentarjih, sem skušal opozarjati, da gre v napačno smer. Vedno so bile v ospredju plače, nikoli nismo slišali o pogojih dela. Namreč, nobena plača ne odtehta pogojev s katerimi se srečujejo učitelji, še posebej v osnovnih šolah. Seveda je delavec vreden plačila, da pa denar ni vse, je zelo star rek.
Sami presodite, kakšni navadi sta namerna gluhota in komodnost in kakšna prihodnost nas čaka, če ju ne spremenimo!
Zdrava pamet je tista, ki jo primanjkuje in zdaj je prišel čas, ko se z dolgoletnim pomanjkanjem le te, pravzaprav z rezultati, srečujemo na vsakem koraku. Fizika je kruta stvar in s prijaznostjo nima prav nobene zveze. Če se s hitrostjo zaletiš v zid, si boš gotovo kaj polomil. Nič ne pomaga izgovarjanje, da nisi računal, da drugače ni šlo, da si mislil, da... In ob te fizikalne zakone smo trčili.
Če prej omenjeni učitelj ne more več opravljati dela, za katerega mu bije srce, kar je tako dobro ubesedila učiteljica Emilija Grahor: »Učenke in učenci niso prazne posode, ki jih je treba napolniti z znanjem, temveč lučke, ki jih je potrebno prižgati in jim stalno dolivati olja.« Torej, če se učitelji utapljajo z nepotrebno birokracijo, se nemalokrat osamljeni borijo s podivjanimi starši in njihovimi odvetniki, potem fizikalni zakoni poskrbijo, da v takšni turturi odpovedo in se, verjetno težkega srca, odpravijo na delo v bližnjo trgovino.
Skoraj identična je zgodba v zdravstvu, ki tudi že leta bije plat zvona, na določenih delih pa jo spoznavajo tudi policisti in če pogledaš demografsko krajino, se tudi tu že kažejo jasni obrisi zatona naše kulture, ki bo živa, dokler bo živ narod, kar pa je žal že predolgo na neki trajektoriji, ki, spet po fizikalnih zakonih, kaže na kruto dejstvo, da bo na področju naše domovine čez nekaj desetletij prevladoval nek drug jezik, neki drugi običaji, skratka neka druga kultura.
V nedeljo sem ujel pogovor Jožeta Možine z zgodovinarjem Milkom Mikolo, ki je razkril nekaj dejstev in ne morem se znebiti občutka, da je moj narod v nekakšni depresiji tudi zaradi nemoči, da bi pogledal v ogledalo zgodovine. Tam namreč ni dveh zgodb, ogledalo odseva dejstva, ne interpretacij, dejstva, ki jih sicer lahko vsak razlaga po svoje, ampak samih dejstev to ne spremeni. Če so zidovi v jamah nekoč preprečevali, da bi se soočili s temi dejstvi, so ta zdaj, ko smo jih podrli, jasna in nekatere še vedno čaka soočenje z njimi. Odrivanje tega, je širjenje shizofrenega virusa zaradi katerega izgubljamo ogromno energije, ki bi nam še kako prišla prav v teh nemirnih časih. Vsak posamezni, pa tudi vsak narod ima svoje poslanstvo, če ga ne uresniči, zgreši cilj in izgubi smisel obstoja.
Morda pa tudi mi potrebujemo čudež, da se nam odprejo ušesa za poslušanje in nekaj dobre volje, ki naj nam pomaga, da se dvignemo iz udobja in nekaj naredimo zase in za svoje bližnje. Sami presodite, kakšni navadi sta namerna gluhota in komodnost in kakšna prihodnost nas čaka, če ju ne spremenimo!
