Leon Kernel | (foto: ARO)
Mladi potrebujejo napor, da odrastejo
Pozitiva s. Meta Potočnik
Leon Kernel je profesor, ki od leta 1996 uči na Srednji gozdarski in lesarski šoli ter višji strokovni šoli v Postojni. Je človek upanja, upanja v Boga in v moč Svetega Duha, ki deluje v vsakem njegovem učencu in učenki. Letos je poskrbel za prijetno in uporabno gradivo v Tednu vzgoje z naslovom Romarji upanja.
Prepričan je, da je minuli Teden vzgoje samo odskočna deska za vse prihodnje tedne letošnjega šolskega leta, saj mladi vseskozi potrebujejo »napor in podporo odraslih« pri svojem odraščanju.
Kako vidite mlade danes?
»Mladi nas vselej preizkušajo, ali nam sploh lahko zaupajo. Želijo si opore odraslih, da bi se tudi njim splačalo odrasti. Večkrat se zaprejo v svet individualizma in navideznega užitka. Šele kakšen trd padec jim odpre oči, da se z upanjem ozrejo v nas odrasle. Ko mlad človek začuti, da ga imamo zares radi, se bo začel odpirati. Vendar je za vse potreben napor in potrebna je odločitev. Mladi večkrat ne želijo od lažjega k težjemu, ampak od velikih izzivov, ki terjajo velik napor do vsakdanje rutine za premagovanje vsakdanjih težav. Vse, kar jim nudimo za olajšanje napora, je samo nova droga, zaradi katere jim ne bo potrebno nikoli odrasti.«
Molimo za mlade
Leon Kernel spodbuja, da molimo za naše šole, za vse učitelje in zaposlene, otroke, dijake in študente, da bi se lahko vzgajali in učili v okolju, ki spodbuja medsebojno spoštovanje, trud in napor ter upanje v dobro:
Med nami, Jezus, bivaš ...
Hodiš z nami, pa Te ne vidimo. Sediš med našimi otroki in mladimi, pa Te ne opazimo. Si z nami, pedagogi v šoli, pa se Ti odmaknemo. Postali smo bogovi sami sebi. Strah nas je. Skrijemo se pred Teboj, a Ti nas pokličeš: »Adam, kje si?«
Mladi iščejo v nas oporo, ki jim jo razpadajoča družina in vsemogočni splet ne dajeta več. Preizkušajo nas, ali lahko sploh zaupajo v nas. Hrepenijo po Bogu, a mi jih vabimo z jabolkom z rajskega drevesa spoznanja dobrega in hudega. In ga utrgajo.
»Adam, kje si?«
Mladi dajo to jabolko spoznanja jesti tudi drugim. Zato tudi mi nosimo težo njihove odgovornosti.
Gospod! Daj nam milost poguma, da odpremo vrata in Te povabimo pred vse, ki Si nam jih zaupal v vzgojo. Ti jim spregovori, oni Te bodo poslušali in lahko šli za Teboj. Če pa nas je strah, stopi Ti med otroke in mlade, ki jih imamo pred sabo. Prek njih nas vztrajno vabi in izzivaj, da se bomo upali skupaj z vsemi priviti v Tvoje ljubeče in usmiljeno naročje!
