Slo walker – hodim v pomoč otrokom z rakom

Via positiva | 22.08.2024, 18:00 Nataša Ličen

Zoran Drobnjak rad hodi, vsak dan več ur. Hoja je način njegovega življenja zadnjih nekaj let, prehodil je poleg drugih tudi dva dela Jakobove poti. Za letošnjo pot pa si je zaželel, da ne bi bilo treba s seboj nositi težkega nahrbtnika, zato se je odločil za Gradiško jezero, okrog katerega kroži. Tanja Zajc, njegova partnerica, ga je spodbudila naj hoji doda dober namen, tako sta se povezala z Inštitutom Zlata pentljica - otrok z rakom. Zoran je začel pot, ki jo je naslovil »Koraki za zlato prihodnost otrok«.

S svojo težko preizkušnjo želijo otroci pomagati drugim. To zelo uspešno počnejo, ni jim problem stopiti na oder Festivalne dvorane na Bledu, govoriti v Državnem zboru, se postaviti pred predsednika države, ... skratka, zanje skoraj ni omejitev. Mi pa smo tu zato, da jih pri tem podpremo.

Katarina Hafner: »Inštitut Zlata pentljica je povsem prostovoljna organizacija, ki jo vodimo štirje. Nismo društvo, nimamo članstva, saj morajo biti člani polnoletni, mi pa delamo z in za otroke, zato smo se odločili za takšno obliko. Naše delo je v celoti prostovoljno in ob pomoči donacij, delamo na več področjih. Prvo, zaradi katerega smo sploh začeli, je osveščanje javnosti. O bolezni je še veliko neznanega, o težavah s katerimi se otroci srečujejo, ne samo med, tudi po zdravljenju. Ker, ko otroci končajo z zdravljenjem, so pogosto prepuščeni sami sebi. Puščata pa lahko bolezen in tudi zdravljenje raka kar nekaj posledic, nekatere so dolgotrajne, lahko za vse življenje, in otroci potrebujejo veliko pomoči.

Zaveš se pomena družine in ljudi, ki ti resnično stojijo ob strani

Skozi delovanje smo priključevali nove programe, eden od teh je bilo spodbujanje otrok in celotnih družin h gibanju. Zato nam je bila Zoranova akcija tako blizu, ker se trudimo za več aktivnosti in boljšo fizično kondicijo otrok. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, če gremo v zdravljenje v zelo dobri kondiciji ga lažje prenašamo, pa tudi lažje se soočamo s posledicami.«

Največ mi pomeni, da nisem sama in da imam okrog sebe vedno ljudi, ki so mi pripravljeni pomagati.

Katarina Hafner: »Drugo področje dela pa je pomoč otrokom pri premagovanju ovir. Dvema fantoma smo kupili nožne športne proteze, ki jih potrebujeta za resnejše športne aktivnosti, deklici smo kupili fizioterapevstko klop, uspeli smo kupiti mizo za delo na invalidskem vozičku, več otrokom psihološko pomoč in tako naprej. Zato smo tako veseli za Zoranov izbor, ker vse omenjeno precej stane. Mi pa smo odvisni izključno od donacij, več kot jih dobimo, več otrokom lahko pomagamo.«

Osnovna nerodnost je, ko kdo reče: »Če me boš potreboval, pokliči.« Naredi, ne čakaj. Ne vprašaj, kako zmore. Ima morda izbiro? Zmore, ker mora.

Hana Hafner: »Tudi sama sem šla skozi to preizkušnjo, za rakom sem zbolela pri desetih letih. Akcija mi je zelo pri srcu, ker se tudi sama rada gibam, uživam v hoji in pri teku. Opazila sem, da je velikokrat problem, ker ljudje ne upajo vprašati. To je tudi poslanstvo Inštituta, da nekatere stvari, s katerimi se mi soočamo vsak dan, predstavi ljudem na način, ki jim je bližje in bodo morda zato upali vprašati ter se bolj zanimali za nas in naše življenje. Moja diagnoza je žal takšna, da bom imela vedno posledice bolezni, tumor bo vedno z menoj, izgubila sem tri četrtine vidnega polja, to so težave, s katerimi se soočam in pri katerih so mi pomagali moji »soborci« na Inštitutu.«

Pot okrog Gradiškega jezera je dolga približno štiri kilometre

Zoran Drobnjak: »Vsak dan prehodim štirideset kilometrov. Zjutraj najprej naredim posnetek, ga objavim na Facebooku in Instragramu Slo walker, ljudje to delijo naprej. Več se mi jih je že pridružilo, tudi nekaj mojih nekdanjih sodelavcev. Pomagajo širiti namen poti in spodbujati k pomoči otrokom z rakom. Navsezgodaj srečujem ljudi, ki se sprehodijo s psom, ko me vprašajo, povem za koga hodim, mi radi sledijo del poti. Vsako soboto me obiščejo otroci in predstavniki Inštituta Zlata pentljica, priključile so se mi eno avgustovsko soboto tudi punce iz Evrope done. Še dve soboti do sklepa avgusta sta odprti za vsakogar, da se priključi. Zadnjo pa bo tudi slovesnejši zaključek. Ljudje se oglašajo in sem zelo vesel, če kdo prehodi kakšen krog z menoj.

Navdih so mi otroci, ki sem jih spoznal, nekateri, ki zmorejo, so z menoj hodili, prehodili nekaj sto metrov ali krog, dva. Pozivam k pomoči, donaciji in sem zato resnično vesel tudi za to radijsko vabilo. V vsakdanjem življenju nas zmoti milijon stvari, jaz pa ob zgodbah in srečevanjih z otroki ter ostalimi ljudmi na poti uživam v vsakem metru. Noge ne bolijo. V preteklosti sem se ukvarjal z mnogo športi, pri katerih pa sem se izčrpaval, zdaj pa - po tej hoji, ko se vrnem domov, nisem utrujen. Skrbim za štiri otroke in delam ob tem še sto drugih stvari. V pokoju si to lažje privoščim, imam voljo in predvsem me žene cilj – zbirati donacije za Inštitut Zlata pentljica.«

Ljudje se oglašajo. Zelo sem vesel, če kdo prehodi kakšen krog z menoj. Ni enostavno, prtljage res nimam, je pa letos precejšnja vročina. Razmišljam o otrocih in namenu projekta in nič več ni težko.

Katarina: »Inštitut se je ustanovil na temeljih dolgotrajnega dela zakoncev Čarman iz Škofje Loke. Prostovoljno sta v svojem prostem času delala z otroki z rakom. Ko je zbolela Hana, je izrazila željo, da bi spre/govorila o svoji bolezni. Z možem sva iskala načine, kako ji to omogočiti. Povezali smo se, Valerija in Ivo sta imela zgodovino, izkušnje, Inštitut sta ustanovila, midva pa – ja, na začetku morda egoistično idejo zaradi svojega otroka, a vse bolj opogumljena tudi od ostalih, željo približati bolezen in težave povezane z njo javnosti. Ugotovili smo, da skupaj lahko naredimo več in začeli. Takoj smo se odločili, da so glavni predstavniki Inštituta otroci. Poleg naše Hane je bilo še več drugih otrok z željo spregovoriti in s svojo težko preizkušnjo pomagati drugim.«

Hana: »Če pač jaz dajem to čez, zakaj ne bi pomagala drugim otrokom, ki prihajajo za menoj. Da bi jim bilo vsaj iz družbenega stališča lažje. Skušam priti še močnejša iz te izkušnje. Napredovala sem v fizični dejavnosti, v kateri zelo uživam. Nimam globinskega vida, to so posledice, ki bodo ostale za vedno in se jim prilagajam v vsakdanjem življenju. So dodatni izzivi, a se dobro spoprijemam z njimi. Rada bi po gimnaziji, s katero začnem jeseni, dosegla poklic v diplomaciji. Vedno me je zanimala zgodovina.»

Na jezeru me ne zmoti noben pik žuželk, nobena neprijetnost. Pot je čudovita. Hvaležen sem za vsako kapljico sveže vode iz izvira ob jezeru. To so malenkosti, ki mi pomenijo ogromno. Uživam v vsakem koraku. Ni stvari, ki bi me motila.

Katarina: »Težko je prodreti, za nas je ob rednih službah delo za Inštitut popoldanska dejavnost. Vseeno mislim, da smo lahko zelo ponosni na doseženo v tem kratkem času našega obstoja. Ravno zato, ker otroci sami govorijo o svojih izkušnjah in ne starši v njihovih imenih. Starši imamo svojo zgodbo, to pa je zgodba otrok. Prav je, da se jih sliši.«