Neko prožno bitje v beli kapuci je razjahalo belega konja... | (foto: Zajem zaslona - Uvodna slovesnost OI 2024)
Inkluzivnost v ekskluzivnem klubu
Komentar tedna Alenka Puhar
Ne, nisem gledala velikega spektakla, ki se je prejšnji petek odvijal v Parizu za počastitev olimpiade. Ob desetih sem šele prišla domov, odprla televizor in ujela kos konca. Neko prožno bitje v beli kapuci je razjahalo belega konja, mogočen zbor je pel, pod streho, a tisti na obrobju so imeli pelerine, da jih ni močilo, saj je neusmiljeno deževalo. Potem se je začel govorni del.
Neki moški je povedal par slovesno intoniranih stavkov o tem, kako so ponosni na Coubertina, ki je oživel pradavno navado športnih tekmovanj, nato pa zadovoljno pristavil, da bodo te, pariške olimpijske igre leta 2024 še vse drugačne, dosti boljše, dosti bolj prave – bodo namreč tolerantne, inkluzivne/vključevalne... No, pa sem ugasnila televizor. Le zakaj bi človek poslušal to čobodro....?!
Seveda sem potem naletela na celo vrsto posnetkov, ki so štiri ure polnili oči vsega sveta in povzročili veliko razburjenja. Ampak te slikanice so bile bolj za ozadje in za oporo mojega razmišljanja. Nehala sem namreč gledati in poslušati zaradi jezika. Ujezilo me je, da se govorcu zdi samoumevno, da se mora ravnati po zadnji modi in izklicati, tako rekoč priseči na velika sodobna gesla – o solidarnosti, toleranci, vključevalnosti, progresivnosti, miroljubnosti... In z jezo se je oglasilo vprašanje: Ali gospod ve, kaj govori? Je razmislil, kaj pomenijo besede, ki mu gredo tako gladko z jezika, kot bi nam voščil dober večer?
Da ne hodim kot mačka okoli vroče kaše: Zakaj se bahati z inkluzivnostjo, ko pa so olimpijske igre ena najbolj ekskluzivnih stvari na svetu? Tja se uvrstijo samo najboljši med najboljšimi in to po dolgi vrsti testov ali preizkušenj oziroma tekmovanj. Najprej morajo biti najboljši v svojih državah, potem so na vrsti kvalifikacije, kjer morajo izpolniti tako imenovano olimpijsko normo. V marsikaterem športu morajo tudi paziti na kilograme, da se uvrstijo v določeno kategorijo – v judu, boksu... Skratka: Šport je izrazito tekmovalna človeška aktivnost, v zvezi s tem ni prav nič posrečeno govoriti o tolerantnosti, miroljubnosti...Še toliko manj posrečeno je opevati inkluzivnost ali vključevalnost, saj je izključevanje ena bistvenih sestavin vsake tekme.
Sekunda preveč, prestop črte, dotik prečke, za las zgrešen koš ali gol, če ne gre drugače, odloča fotofiniš... in tako dalje in tako dalje... Poleg tega morajo športniki občasno dovoliti preglede urina in krvi, da jih v laboratorijih natančno pregledajo, zaradi dopinga in temu podobnih dodatkov, ki krepijo delovanje telesa v točno določeno smer...Za doseganje dobrih, odličnih rezultatov je potrebna – tako poudarjajo vsi, ki se znajdejo tako visoko, da jih o tem sprašujejo, - trda disciplina, veliko težaškega dela, odrekanja, posebna predanost zastavljenim ciljem... Za osnovo pa je seveda nujna neka telesna predispozicija in veselje do gibanja. Jasno kot beli dan, a ne?
Cela vrsta tistih podob in njihovih akterjev na otvoritvi, ki so tako razburkali javno mnenje, z vsem na kratko predstavljenim ni imela prav nobene zveze. Tu si seveda lahko rečemo, da ima Francija vso pravico, da se ponaša s slavo dežele, ki je izumila giljotino in z njo hrabro obglavljala na tisoče ljudi, s kraljico Marijo Antoaneto na čelu. Prav. In da je dežela, kjer poleg pretakanja krvi radovoljno točijo tudi dobro vino. OK.
Ampak tista dvestokilska gospa, ki je igrala Jezusa Kristusa na zadnji večerji ali kraljico bakanalije ali kar je že bilo v znamenite prizoru, je natančno nasprotje prav vsega, kar morajo športnice početi, da se sploh uvrstijo na kakšno tekmovanje, začenši z občinskim. Debela gospa je popolnoma skregana z disciplino, trdim delom, odrekanjem, predanostjo zastavljenim ciljem... Verjetno ji je vsak korak muka... Ob pogledu nanjo kot poosebljeno reklamo za inkluzivne, kar se da progresivne in tolerantne olimpijske igre mi prihaja na misel, da se organizatorji in kreatorji tega uvoda v olimpiado delajo norca iz nas. Predvsem pa iz vseh tistih stotin in stotin športnikov, ki živijo stoodstotno drugače, pa se zanje komaj kdo zmeni.
Seveda bi tole z inkluzivnostjo lahko razpletla v drugače usmerjeno zgodbo. Očitno postaja v športu zelo usodno vprašanje o ženskah in moških, kdo je kaj in koliko česa je potrebno, da se neko osebo razglasi za moškega ali za žensko. Pa tudi, kdo o tem odloča in koliko pravice sme imeti vsak posameznik, da se identificira za žensko, ki lahko potem krepko premlati žensko. A o tem premalo vem, da bi se tukaj mirne vesti delala pametno. O jeziku pa vem zadosti, da mirno oznanim: Cela vrsta teh tako modernih zaklinjanj je navaden napihnjen čvek.
