Eva Škofič Maurer, v studiu radia Ognjišče med pogovorom za oddajo Via positiva | (foto: NL)
Eva Škofič Maurer, klovnesa: »Stvari postaviš na glavo in s tem na pravo mesto.«
Via positiva Nataša Ličen
Društvo Rdeči noski, ki ga je ustanovila Eva Škofič Maurer, deluje dvajset let. Avdicija za prve klovne se je začela leto prej. Priprave, da pridejo rdeči noski – torej klovni k otrokom v bolnišnice, pa še nekaj let prej. Drugačen pogled je ključen, zelo pomembno pri vsem Evinem ustvarjanju. Dobro je pogledati z različnih zornih kotov, pravi Eva, drugačen pogled na stvari je tudi prizma humorja.
»Bolnišnične klovne sem spoznala v Avstriji. Že prej sem bila nekajkrat povabljena v bolnišnico kot gostja, kot nekdo, ki pride otroke zabavat, jim popestrit vsakdan. Ta zamisel se mi je zdela, da lahko oplemeniti moje delo. Še vedno imam zelo rada svoj poklic, poklic bolnišnične klovnese, poleg tega zdaj hodimo tudi drugam. Področje delovanja smo Rdeči noski razširili, tudi na druge, ki prav tako potrebujejo glasnika humorja, umetnosti, ki omogoča drugačen pogled na svet, oziroma ga spodbudi ali opraviči, mu da dovolilnico v svet igre. Bistvo našega dela je, ko nekam pridemo tam tudi ostajamo. Praznujemo vse, danes in tu, drobne trenutke, to da smo se srečali; praznujemo ves čas.«
Človeška potreba je po lepem, smešnem, poetičnem - začutiti hvaležnost.
»Nekako je takšna naša vzgoja, naša kultura, da je spoštljivo, pri obličju bolezni, smrti, težkih preizkušen obnemeti. To je tudi logična reakcija prvi hip. Dejansko je potrebno, da smo s to izkušnjo, da smo v njej. Potem, v drugem koraku, pa si je prav dovoliti tudi nasmeh, spremembo tona svojega glasu. Ne samo, da si dovolimo - konec koncev nas življenje v to prisili na nek način, ker gre naprej. Vsakdanje stvari moramo še vedno početi, čeprav zelo nerada uporabljam besedo moram. Hočem reči, imamo se pravico nasmejati, se nečesa lepega razveseliti. Takrat je ta kontrast še toliko večji, kot senca, ki pokaže moč sonca.«
Smeh je lahko zelo različen
»Bolnišnični klovni gojimo, sadimo smeh naklonjenosti. Smeh, ki je prijazen do tistega, ki ga sporoča in do tistega, ki ga prejema, so pa tudi druge vrste, je tudi smeh, ki zaboli – in to hudo, smeh, ki je namenjen da rani, to je zasmehovanje, posmehovanje. Je pa tudi črni humor, ki je v določenih trenutkih zelo pomemben, daje motivacijo in moč, da nekaj prebrodimo. Podpiram naklonjeni smeh. Rdeč penast nosek pogosto pustimo otrokom za spomin.«
Klovni smo ranljivi, odprti. Le čustveno razgaljeni lahko dojemamo čustva drugih in jih v tem podpiramo.
Sem klovn, ampak sem hkrati tudi Eva v bolnišnici
»Kot klovnesa morda umirim otroka, ki joče, nad njegovo glavo pa se srečata pogleda dveh mam, ki razumeta kaj je nastalo; občutek olajšanja. Kot klovnesa nagovarjam vitalno, igrivo plat, sprejemam bolezen, smrt, žalost in še vedno gledam kje je tisti igrivi delček, kje se lahko igramo, kje in kaj lahko nekaj skupaj kreiramo, ustvarimo, spremenimo vzdušje v sobi ... , ob vsem tem čutim močno hvaležnost do življenja. Čutim se kot nekaj poroznega, vsa čustva imajo pravico iti skozme, ne želim pa, da se v meni ustavljajo. Toda, če želim slišati sočloveka, ga spremljati, ne morem narediti med seboj in njim ovire. So pa trenutki, ki se me zelo dotaknejo, ko se umaknem na stopnišče ter potočim solzo.«
Širimo nasmehe ter izpihamo množico milnih mehurčkov
»Pri štirih letih sem se zaljubila v cirkus in od takrat je to moja ljubezen, zdaj sem prišla v cirkus, ki mi je najljubši. Želela sem ustvariti poklic, delovno mesto po svoji želji in to se je nekako povezalo. Ko delam, kar rada delam – in to je res sreča, se eno z drugim oplaja. Trenutno nas v društvu deluje osemindvajset klovnov, klovnes. Bolnišnični klovni imamo stalna izobraževanja, vključeni smo tudi v mednarodno organizacijo, imamo tudi supervizije. Delujemo na skoraj devetdesetih lokacijah po vsej državi, v štirinajstih programih in širokim glasbenim razponom.«
