Dr. Hosta o zavetniku delavcev: V ospredje je vedno postavil človeka

Novice | 01.05.2024, 05:00 Petra Stopar

God sv. Jožefa, delavca, je prišel v liturgični koledar precej pozno. Vpeljal ga je papež Pij XII., 1. maja 1955, predvsem zaradi prošenj, ki so v Rim prihajale iz socialno-krščanskega sveta in delavstva. Tako je sv. Jožef postal zavetnik delavcev.

Po svetopisemskem izročilu si je sv. Jožef služil kruh in preživljal Jezusa in Marijo z delom svojih rok, kot obrtnik, kot tesar, zato ga je Cerkev postavila za zavetnika delavcev, je v pogovoru za naš radio pojasnil duhovnik in moralni teolog dr. Štefan Hosta. Dodal je, da je sv. Jožef tudi velik priprošnjik za marljivost in zgled nekoga, ki na prvo mesto ne postavlja dela, ampak človeka. »Namreč, če pogledamo svetopisemsko izročilo, vemo, da je Jožef imel neko obrtniško delavnico v Nazaretu, vendar ko je šlo za človeka, ko je šlo za Marijo in za Jezusa, ko jo moral bežati v Egipt, pa še prej, ko je romal v Betlehem na popis, si lahko predstavljamo, da je doma obrt nekako pustil za tisti čas. Torej človek je na prvem mestu, ne delo samo. Ob delu pa je Jožef tudi vzgajal,« je poudaril.

Na vprašanje, kako kot duhovnik in župnik doživlja odnos okolice in trenutne vlade do delavcev verskih skupnosti, je odgovoril, da tudi duhovniki delajo, njihov delavnik pa ni omejen zgolj na 8 ur dnevno: »Hvala za to vprašanje, da poudarite, da tudi duhovniki delamo, ker me včasih kar malo zmoti, ko kdo malo preveč pobožno misli ali pa reče, da duhovniki pravzaprav nimamo službe, ampak imamo samo neko poslanstvo, v katerem smo 24 ur na razpolago. Ni čisto res, poslanstvo v življenju ima vsak izmed nas, 24 ur na dan. Duhovniki, sploh škofijski, pa imamo tako imenovano službeno duhovništvo, predvsem, ko podeljujemo zakramente, ko obhajamo zakramente. To je velik del našega dela. Poleg tega pa sedaj vidim kot župnik, da je delavnik oziroma urnik nekako najbolj podoben neki stalni dežurni službi, kar je po svoje lepa značilnost duhovniškega dela, včasih pa je tudi utrujajoče in mora biti duhovnik odgovoren zase, poskrbeti zase in si vzeti v tednu tisti »frej« dan, kot rečemo. Saj veste, za nas je vikend, sploh nedelja, delovni dan, če se tako izrazim. Poleg tega pa je veliko administrativnega dela v župnijski pisarni, ki ga tudi nihče ne vidi, poleg kateheze, verouka, ki je malo bolj vidno, kakšne pastoralne dejavnosti, pa obiski bolnikov, ki so zopet bolj skriti očem javnosti ...«

Poleg tega pa sedaj vidim kot župnik, da je delavnik oziroma urnik nekako najbolj podoben neki stalni dežurni službi, kar je po svoje lepa značilnost duhovniškega dela, včasih pa je tudi utrujajoče in mora biti duhovnik odgovoren zase, poskrbeti zase in si vzeti v tednu tisti »frej« dan.

Kar pa zadeva odnos trenutnih političnih oblasti do duhovnikov ali na splošno do verskih delavcev, tudi drugih verskih skupnosti, meni, da je trenutno precej slab, »v smislu, da ni neke potrditve, da tudi mi prispevamo dobro družbi«. Na socialnem področju, recimo pri Karitas, Cerkev še nekako prepoznajo in ovrednotijo, na duhovnem pa vedno bolj potiskajo v neko privatno sfero, se zdi dr. Hosti, ki je tudi razočaran nad tem, da je vlada Cerkvi in drugim verskim skupnostim ukinila status splošno-koristne organizacije.