Mateja SubotičanecMateja Subotičanec
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Alen SalihovićAlen Salihović
Grob nadškofa Alojza Urana (foto: Nadškofija Ljubljana)
Grob nadškofa Alojza Urana | (foto: Nadškofija Ljubljana)

Imejmo takšen pogum pred svetom, kot ga je imel nadškof Uran

Slovenija | 12.04.2024, 09:56 Marta Jerebič

Nadškof Alojz Uran je bil zgled pogumnega in predanega služenja Bogu, kar mora biti tudi naše vodilo pri soočanju z izzivi sodobnega časa, je sinoči pri sveti maši ob 4. obletnici njegove smrti dejal nadškof Stanislav Zore.

Dragi bratje duhovniki, spoštovani sorodniki in prijatelji, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Zbrali smo se ob četrti obletnici smrti našega pokojnega nadškofa Alojza Urana. Vsi se še dobro spomnimo, v kakšnih razmerah se je v Hospicu poslavljal s tega sveta. Bilo je sredi hude pandemije korona virusa, ki je ustavila življenje skoraj po vsem svetu in med ljudi postavila ovire, da se niso mogli obiskovati in srečevati. To je bil čas, ki je pred nekatere poklice in službe postavil še dodatne obveznosti in skrbi, saj so morali poskrbeti, da ne bi zbolelo preveč ljudi in da bi tistim, ki so zboleli, pomagali premagati bolezen in da bi čim manj ljudi umrlo.

To je zaznamovalo tudi pogreb pokojnega nadškofa Urana. Stolnica je bila skoraj prazna. V njej je bilo samo nekaj duhovnikov in nekaj sorodnikov in televizijski prenos maše zadušnice in potem pokopa, ko smo ga položili v grobnico v kapeli, v kateri od leta 2007 počiva pokojni nadškof Alojzij Šuštar. Alojz Uran, ki ga je sveti papež Janez Pavel II. 16. decembra 1992 imenoval za pomožnega škofa in ga 6. januarja 1993 posvetil v škofa, je svojo škofovsko služenje začel kot pomožni škof nadškofa Šuštarja. Skupaj sta v tistih letih skrbela za Božje ljudstvo ljubljanske nadškofije in skupaj čakata vstajenja v ljubljanski stolnici.

Njegovo poslavljanje je bilo polno sporočil. Umrl je v jutru velike sobote, ko ves katoliški svet po premišljevanju trpljenja in smrti moli ob Božjem grobu, se zahvaljuje Bogu za odrešenje in strmi nad skrivnostjo ljubezni, ki se nam razodeva na tako izredne, skorajda nerazumljive načine. In mi smo tisto veliko soboto začeli moliti za pokojnega nadškofa Urana, se zahvaljevati Bogu za dar njegovega življenja in njegovega duhovništva, ter ga izročati v roke Njega, ki ga je pokojni nadškof Uran oznanjal kot Očeta, v katerega je brezmejno zaupal.

Pogrebna sveta maša in sam pokop pa sta bila v tednu velikonočne osmine, ko vsa Cerkev odmeva od »veselega vzklikanja množic«, kakor poje Hvalnica velikonočni sveči. Čeprav je slovo od človeka vedno zaznamovano z bolečino in solzami, smo vendarle v tistem trenutku doživljali osvobajajočo resničnost Pesmi slednice na veliko noč, ki poje: »Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju. Gospod življenja je umrl, kraljuje živ … Vstal je Kristus, upanje moje!« To je bila pogrebna slovesnost, ki je bila od začetka do konca prepletena z vzkliki aleluja in z velikonočnimi pesmimi. Pogreb, obsijan s svetlobo vstajenja.

Pri svetih mašah v velikonočnem času poslušamo odlomke iz Apostolskih del. Sveti Luka nam v njih predstavlja zgodovino prvotne Cerkve, skupnosti kristjanov, ki so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, ki skupaj lomijo kruh in skupaj molijo. Povezuje jih enotnost v nauku, skrb drug za drugega v občestvu, skupaj obhajajo evharistijo po hišah in utrjuje jih skupna molitev.

Lahko bi rekli, da nam Božja besede predstavi te osnovne stebre življenja prvih krščanskih skupnosti, da bi tudi mi prišli do spoznanja, da mora tudi stavba naše vere sloneti na istih stebrih. Če katerega koli izmed teh stebrov odstranimo, ali ga začnemo zanemarjati, je hiša naše vere ogrožena.

Predvsem pa se moramo zavedati, da so prvi kristjani svojo okolico, ki je bila poganska – dejansko so bili neznatna manjšina v morju poganskih bogov in običajev – nagovarjali prav preko teh štirih stebrov, ki so zaznamovali njihove medsebojne odnose. Svoje okolice, svojih sosedov niso prepričali z donečimi govori, ampak z življenjskim zgledom, ki je bil dovolj zgovoren, da so se ljudje okoli njih začeli spraševati, iz česa zajemajo, da lahko živijo na ta način.

Nedvomno pa je bil močan, lahko bi rekli kar temeljni dejavnik njihovega pričevanja, njihova neomajna vera v vstalega Gospoda. Dokler niso v resnici postali učenci Jezusa Kristusa, umrlega in vstalega, jih je pogojeval strah. Zato so pred nevarnostjo bežali, zatajili svojega Učitelja, se izgubili v množici. Ko pa je Jezus s prikazanji po vstajenju v njih prebudil in okrepil vero, da je vstal in da živi, so ti možje dejansko postali Njegove priče v Jeruzalemu in pozneje do konca sveta.

Od tod lahko razumemo pokončno držo Petra in ostalih apostolov pred velikim zborom in velikim duhovnikom. Kako zelo srečanje z Jezusom spremeni tistega, ki mu odpre vrata in ga sprejme v svoje življenje. Peter, ki je s prisego zatajil Jezusa, pred velikim zborom skupaj z ostalimi pogumno zatrdi: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« Boga je treba ubogati bolj kot ljudi.

To je veljalo tudi za življenje in služenje pokojnega nadškofa Urana, saj si je za škofovsko geslo izbral besede, ki izžarevajo takšno pokoravanje in poslušanost: »Da, Oče!« Tako kakor se je Marija povsem prepustila Božji volji in sprejela vlogo služabnice, da se ji je zgodilo po Božji besedi in je postala Božja Mati. Tako kakor je njen sin Jezus sicer rekel, da sta on in Oče eno, pa vendar je v usodni uri odločitve, ko se je tudi v njegovem srcu pojavil strah, sebe in svojo prihodnost podredil Očetovi volji; vse v skladu s trditvijo: »Moja jed je, da izpolnim Očetovo voljo;« in zato tudi: »ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.«

Živimo v svetu in v času, ko je zelo pomembno, da spolnjevanje Božje volje, da ta »Da, Oče« nadškofa Urana tudi mi postavimo za vodilno držo našega odločanja. Od vsepovsod slišimo novice, ki govorijo o poskusih prevrednotenja vseh vrednost, ki so stoletja in stoletja oblikovale zahodno družbo. Vsak dan smo seznanjeni z novimi poskusi porušenja vseh gotovosti in varnosti, ki je pomagala človeku, da je mogel razviti svojo osebnost, najti samega sebe in postati odgovoren in ustvarjalen član družbene in cerkvene skupnosti. Temu svetu ni nobena stvar več sveta: ne zakon, ne družina, ne življenje, ki začenja svojo pot pod srcem matere in bi ga moralo bitje materinega srca objemati z melodijo ljubezni, in ne življenje, ki postane krhko in potrebuje bližino in skrb in spoštovanje; za ta svet tudi ne veljajo več zakoni narave in zmagoslavno oznanja, da sta moškost in ženskost stvar izbire in odločitve. Seveda se vse to ponuja kot zadnji krik napredka človeške družbe, osvobojene zatohle preteklosti. In tisti, ki mislimo, da vrednote ostajajo vrednote, smo razglašeni za nazadnjake, ki jih bodo prej ali slej skupaj z njihovim nazadnjaštvom položili na mrtvaški oder. Pretresljivo je, kako naš svet, pijan od zmagoslavja, pleše ob trobentanju mrtvaške koračnice.

Da, Oče, tudi mi ponavljamo za nadškofom Uranom. In obenem iskreno in ponižno prosimo Očeta, naj nam da tistega poguma, s katerim so apostoli izpovedali svojo pokorščino Bogu in njegovi volji. Za povsem isto držo gre tudi danes, dragi bratje in sestre. Ob vseh zakonih o splavu, o evtanaziji, o prevrednotenju vrednot in o razvrednotenju pravic, mi še vedno nosimo v sebi temeljne smernice Božje volje: spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne nečistuj, ne kradi, ne laži. Zapovedi ostajajo kot jasni mejniki med dobrim in zlim, med krepostjo in grehom, med Božjim in satanovim, med življenjem in smrtjo. In nihče, čisto nihče me ne more prisiliti, če tega sam nočem, da bi se odločil za katerokoli dejanje, ki je proti postavi, ki jo je Bog izročil Mojzesu.

Zato lahko nocoj, ob tej obletnici smrti pokojnega nadškofa Alojza Urana tudi vsak izmed nas goreče prosi dobrega Boga za tisto pokončnost, za tisti pogum, s katerim bomo tudi mi ob vsem tuljenju volkov še vedno slišali glas dobrote, usmiljenja in sočutja, ki nas vabi na pot življenja, na pot sočloveka in na pot izpolnjevanja Božje volje. Beseda apostolov, da je Boga treba bolj ubogati kot ljudi, naj danes stopi v naša srca kot naše vsakdanje vodilo za odločanje.

Nadškof Uran je na današnji dan pred štirimi leti z zadnjim dejanjem pokorščine na tem svetu izpolnil Očetovo voljo in stopil v veselje njegovega kraljestva, se pridružil petju angelskih zborov. Naj bo deležen naše hvaležnosti, naših molitev, naših mašnih daritev, predvsem pa našega življenja po Očetovi volji. Naj svojo povezanost z njim tudi mi pokažemo s tem, da bomo ob vsaki odločitvi, h kateri bomo povabljeni, izpovedali in živeli svoj: »Da, Oče!« Amen.

Slovenija
Evharistija (photo: Pixabay) Evharistija (photo: Pixabay)

Telovo: Bog, ki je želel ostati med nami

»Skrivnost današnjega praznika je skrivnost Boga, ki je želel ostati med nami. Če bi kristjana ob polnoči zbudili in ga vprašali, kaj je evharistija, kaj je sveta maša – bi moral znati odgovoriti, ...

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic v družbi s. Mete (photo: ARO) Pavle Ravnohrib in Matic Vidic v družbi s. Mete (photo: ARO)

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic: O veri brez sramu

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic sta kristjana in javni osebnosti, ki želita s svojimi t.i. talk showi prebujati Slovenijo in ljudi spodbujati k osebnemu razmišljanju o veri, vesti in pogumu.

 (photo: Rok Mihevc)  (photo: Rok Mihevc)

Ritem srca 2024 - reportaža

Petkov večer je tokrat prinesel reportažo iz letošnjega festivala Ritem srca. Prečesali smo dogajanje po dolgem in počez, slišali pogovore z gosti, nastopajočimi, organizatorji, obiskovalci. Na ...

Slovenska zastava, domoljublje (photo: Rok Mihevc) Slovenska zastava, domoljublje (photo: Rok Mihevc)

Vse informacije na enem mestu

Dolgoletna želja se je uresničila. Vsem, ki se želijo vrniti v Slovenijo, se priseliti ali sodelovati s Slovenijo, ni več treba “od okenca do okenca”. Informacije finančne uprave, centrov za ...