Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, muzikolog: Moč glasbe za mir

Naš gost | 24.03.2024, 11:11 Nataša Ličen

O glasbah sveta, pomenu izmenjave glasbenih tradicij za ohranjanje medsebojnega zanimanja, posledično o miru na svetu, tudi o glasbenem repertoarju v slovenskem medijskem prostoru ter o mednarodnih koreninah in družinski tradiciji, smo se pogovarjali z dr. Svaniborjem Hubertom Pettanom, rednim profesorjem, vodjo Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, tudi dolgoletnim članov več mednarodnih organizacij in združenj za tradicionalno glasbo sveta.

Ljubezen in zanimanje do glasbe sta se pri njem začela v družinskem krogu, oče je bil priznani skladatelj, muzikolog, tudi profesor, mama je bila ravno tako glasbena pedagoginja. "Se spominjam ob božiču, ko smo imeli vedno hišno muziciranje, je babica igrala na klavir, mama je vzela v roke flavto, oče je igral violino, jaz čelo, to so prijetni spomini iz družinskega kroga."

Ko sem raziskoval, sem med ljudmi in z njimi tudi živel. Veste, kaj to pomeni, biti v okolju glasbenikov štirih generacij, v okolju večnacionalnih narodnosti?

"Pozneje v osnovni šoli, ko sem hodil tudi že v glasbeno šolo, sem nastopal v različnih komornih zasedbah, igrali smo zahodno umetnostno glasbo, hkrati pa smo ustanovili tudi rock skupino, in s prijatelji že kot enajstletniki ustvarjali svoje lastne kompozicije. Tako da, to je bilo tudi nekaj kontrastnega."

"S tradicionalno, ljudsko glasbo sem se zanimivo srečal komaj kot študent, ker sem odraščal v mestu in na srečo smo imeli predmet "Etnomuzikologija" - to se je dogajalo v Zagrebu, ko nas je profesor poslal na terensko raziskovanje, in sem končal v vasi na slovensko hrvaški meji, kjer sem spoznal violinista, ki je bil takrat star dvainosemdeset let. Ta človek je bil tako poln neke življenjske modrosti - za mojega očeta so kdaj rekli, da je enciklopedija na nogah, modrost pri tem gospodu pa je bila tako nekaj drugega in drugačnega, meni nekaj popolnoma neznanega - končal je le nekaj razredov osnovne šole, življenjskih izkušenj pa se je pri njem kar nabralo, da me je to tako prevzelo, in sem rekal, ja tradicionalna glasba je nekaj kar bi me lahko zanimalo, pozneje se je to razširilo na ves svet."

Treba je stopiti med ljudi, stopiti iz svojega okolja in predstaviti glasbo, potencial, ki ga imamo v sebi.

"Zagreb je moje rojstno mesto, ampak veste, moja družina je zelo pisana, že moj priimek kaže na Slovenijo. Očetova družina je živela v Kranju, po rodu so bili iz Brežic, potem pa je dedek spoznal lepotico z Reke, preselila sta se v Zagreb, kjer je takrat v času pred prvo svetovno vojno predaval, bil je avstro-ogrski oficir. A žal so ga potem poslali na bojišče, kjer ga je zadela granata in je babica naslednjih več kot šestdeset let živela sama s sinom. No, poleg slovenske in hrvaške, imamo v družini tudi avstrijsko, italijansko in po mamini strani poljsko vejo. "

"Vedno me je zanimalo širiti obzorje od tega kar naj bi bila etnomuzikologija. Ljudje so bili običajno usmerjeni v manjša okolja. Če si bil iz Slovenije, je bilo nekako kar samo po sebi jasno, da boš raziskoval samo slovensko glasbo, če si bil iz Makedonije tamkajšnjo in tako naprej po tem principu. Na podlagi neuvrščene nekdanje države smo imeli dostop do različnih delov sveta, na ta način sem prišel do Zanzibarja, zaradi diplomske naloge do Egipta, zaradi magistrske naloge do ZDA ... , in tako naprej. Potem je postalo normalno, da človek lahko izbere kraj raziskovanja. Moto tega študija je bil "Glasba kadar koli in kjer koli." Ni bilo omejitev, v meni pa je vedno ostalo: Spoštuj svoje lastno, poskušaj izvedeti čim več o tem, in bodi odprt do drugega in drugačnega."

Želel sem in želim obuditi širše zavedanje, da je ta svet res širok in da smo vsi ljudje, ki se morda glasbeno izražamo na drugačne načine, a imamo toliko skupnega, da lahko sočustvujemo drug z drugim, in delujemo skupaj na veliko različnih nivojih.

"Delal sem med vojaki na vojnih področjih, v begunjskih centrih, zakloniščih, v pediatrični bolnišnici, kjer so ljudje trpeli za posledicami vojne, snemal med njimi, zanimala me je glasba nekje med vojno in mirom. Zelo me zanima ravno to: glasba in mir. Kako svoja znanja, razumevanja in veščine, lahko apliciramo na situacije, ki prinesejo nekaj dobrega skupnosti, ki jo raziskujemo in svetu sploh. Zavedati se moramo, da je to kar imamo, treba deliti z ljudmi, in na ta način res lahko naredimo ta svet boljši. Zanimale so me tudi manjšinske skupnosti, ki so bile potisnjene v neke stranske vloge, ne govorim samo o etničnih skupinah, tudi ljudje s posebnimi potrebami. Potem recimo plesi staroselcev. Treba je stopiti med ljudi, stopiti iz svojega okolja in predstaviti glasbo, potencial, ki ga imamo v sebi."