Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Drugo misijonsko jutro je vodila Maja Morela, pogovarjala se je s s. Ireno Jurgec. (foto: Urša Sešek)
Drugo misijonsko jutro je vodila Maja Morela, pogovarjala se je s s. Ireno Jurgec. | (foto: Urša Sešek)

Drugo misijonsko jutro: Molitev je tek na dolge proge, ki se začne s prvim korakom

Radijski misijon 2024 | 19.03.2024, 11:15 Mirjam Judež

V torkovem misijonskem jutru nas bodo nagovarjale svetopisemske besede »To delajte v moj spomin«. Ob tem bomo razmišljali, kaj nam pomeni evharistija. Svojo izkušnjo molitve, kakšna je njena moč, je z nami delila šolska sestra de Notre Dame s. Irena Jurgec: »Večerna sv. maša v samostanu mi je dragocen trenutek, da vse, kar sem ta dan živela, delala, prinesem na oltar. Vse mi je pri obhajilu vrnjeno, se vgradi v Kristusovo telo.«

Lepo je pa tudi začeti dan s sv. mašo …

»Različni tipi smo. Jutro daje uglašenost, ton celotnemu dnevu. Tudi ko sem zjutraj pri maši, prinesem ta dan, ko ne vem še, kaj se bo zgodilo, pa prav s to zavestjo milosti, ki teče, občestva, s katerim se povezujem, ta milost se potem nadaljuje čez cel dan, ne glede na to, kaj se zgodi. Ni vse lepo, popolno, a v tej zavesti, da Gospod deluje, da posvečuje vsak trenutek, tudi težek, ko reagiram drugače, kot bi želela, ko ne gre tako, kot sem si zamislila, ko me zanese, ko tudi zgrešim, verjamem, da Gospod je prisoten in da On takrat steguje roko in me dviga iz vsega, kar se dogaja.«

Pritegnila vas je klinična biokemija. Ste šele kasneje začutili klic, da oblečete redovno obleko?

»Moja odločitev za poklic klinične biokemičarke je rasla od majhnega, saj sta v družini oba starša povezana z zdravstvom. Oče je zadnja desetletja delal v laboratoriju v bolnici v Šempetru. Ko sem bila kot petletna punčka enkrat z njim v službi, sem tam opazila bele cokle in ko sem jih videla, sem vedela, da bom tako kot »tata«. Že v osnovni šoli me je kemija zelo pritegnila. Mama je doma imela biografijo Marie Curie od svoje profesorice kemije in ko sem to knjigo v 7. razredu prebrala, sem sanjala, da bom tudi jaz delala velika dela kot gospa Curie, predvsem me je prevzelo njeno delo med prvo svetovno vojno, ko je z rentgenom in mobilnimi enotami pomagala ranjencem. Po gimnaziji je bil študij nekako vnaprej določen. Zahteval je kar dosti, a mi je prinesel veliko bogastvo. Hkrati sem se začela spraševati tudi o tem, kaj je moj Poklic z veliko začetnico. Ni bilo takoj jasno, potrebovala sem kar nekaj let. Vedno sem bila zelo dejavna v cerkvi. To je bila še ena stvar, ki me je zelo pritegnila, razveseljevala. Imam leto in pol starejšo sestro. Ko je bila birmanka, je imela duhovni vikend z birmanci. Takrat sem si tudi jaz želela, da bi lahko čim prej prejela zakrament sv. birme, bila animatorka. Tekom študija se je prečiščevalo, v župniji sem bila zelo dejavna. Bila sem animatorka, voditeljica mladinske skupine, oratorijev, pevski zbor … Proti koncu študija sem začutila veliko svobodo, ki mi jo Gospod daje, da lahko izberem tisto, kar si želim. V premišljevanju sem začutila, da je redovni poklic tisti, ki mi omogoča, da se lahko najbolj uresničim. Kot najstnici mi je bilo včasih tako težko, ko sem prišla v cerkev in so molili za duhovne poklice. Takrat še ne čutiš svobode oz. so ideje drugačne. Ko se oziram nazaj, verjamem in vem, da je bil moj redovni poklic izmoljen, izprošen, darovan po mnogih žrtvah ljudi, ki jih niti ne poznam.«

Veliko trenutkov v dnevu lahko namenimo molitvi: med delom, opravki, med rekreacijo, pisarniškimi opravili, na sprehodu ... Le začeti je treba!
Veliko trenutkov v dnevu lahko namenimo molitvi: med delom, opravki, med rekreacijo, pisarniškimi opravili, na sprehodu ... Le začeti je treba! © Pixabay

Kako doživljate molitev?

»Vsakdanjo molitev vpletam v življenje tu pa tam, ko je trenutek časa. Konkretno v službi včasih molim, ko pride kakšen pacient ali dojenček, pa odvzem krvi zahteven. Takrat kličem na pomoč Gospoda in vse svetnike, da čim hitreje in čim lažje rešimo. Pa tudi ko je vse lepo, je moje srce polno veselja, zahvale in to tudi izrazim, v srcu ali naglas, ko si kakšno pesem popevam. V interakciji s pacienti je včasih slutiti, da je nekdo v stiski. Zaznamovala me je izkušnja 6 let nazaj. Da je laboratorij ves čas na razpolago pacientom, smo en dan v tednu odprti 12 ur. Ko sem bila popoldne sama, je prišel na odvzem starejši gospod, star več kot 80 let. Vprašal me je: »Sestra, kaj bi jaz vzel, da bi končal to življenje.« V tistem trenutku me je »priflikalo« na stol, ostala sem brez sape. Iz njega se je vsulo: »To ni nikakršno življenje, sin se z mano ukvarja, žena mora zame skrbeti.« Kaj reči takemu človeku? V tistem trenutku mi je prišlo na misel in sem mu rekla: »Gospod, se vi spomnite, ko je bil vaš sin star 5 let, kaj ste vse zanj naredili, koliko ste se mu posvečali, kje vse ste mu pomagali?« Opravila sem odvzem, mu zaželela vse dobro, ostal pa je ta vznemirljiv občutek … Bilo je maja in zvečer sem šla teč. Med tekom sem ves čas molila za tega gospoda, ker sem čutila njegovo stisko. Čez tri tedne sem bila razporejena zjutraj na odvzem. Prvi pacient se mi prismeji ta gospod. Še tri tedne pozneje je ta gospod mirno odšel … Evharistija nas uči: je občestvo nas, potujoče Cerkve, tukaj živečih in občestvo pokojnih, očiščujoče se in radujoče se Cerkve. Verjamem, da je zdaj tukaj z nami in da marsikdaj prihiti na pomoč, ko je potrebno.«

Molitev je tek na dolge proge, ki se začne s prvim korakom. Ne začne se s prvimi 10 kilometri, ampak s 100 metri.

Večina si predstavlja, da se za molitev usedemo, zmolimo rožni venec, a vi ste dejali, da molite med tekom …

»Ustno molitev, ki je enostavna in nas hkrati povezuje z našim izvorom, Gospodom, opravljam med različnimi deli, takrat, ko lahko. Ko likam, pometam, med tekom. Me stane veliko, da sedem v kapelo in zmolim rožni venec. Raje se gibam. Če lahko izbiram, kako bom zmolila rožni venec, najprej pomislim na gibanje, kar pa ne pomeni, da nimam rada meditacije. To je moj osebni način molitve, takrat lahko tudi uro in več presedim na pručki v kapeli pred Gospodom in z Njim, izročam, kar je, poslušam Njegovo besedo in se hranim iz tistega, kar mi v tistem trenutku Gospod da.«

Torej bi priporočili »molitev v gibanju« in meditacijo?

»Meditacija je nadgradnja ritmične, ponavljajoče se enostavne molitve, ki nas uvede, umiri, poveže. Pri ustni molitvi smo lahko malo bolj raztreseni. Ko delamo, svoje misli usmerimo tudi v molitev, posvečujemo to delo in sebe. Na tej podlagi imamo lahko osebno meditacijo, ker telo, naša duša, psiha se morajo pripraviti, se umiriti. Če pridemo raztreseni od nekje, bomo težko meditirali.«

Gospod je, Gospod deluje, Gospod se nam želi dati na različne načine.

Kako vi kot redovnica doživljate evharistijo?

»Če je le mogoče, se evharistije udeležim vsak dan, tudi naše konstitucije nas vabijo k temu (ne nalagajo, ni obvezno), da obhajamo dnevno evharistijo, če se dá v skupnosti. Zame je evharistija trenutek, ko lahko vse položim pred Gospoda, ko se čutim poklicana, kot krščena, da to, kar živim, kar srečujem, prinašam na oltar. Ko se začne sv. maša, mi je tako lepo, ko glavna mašna prošnja (kolekta) zelo lepo zbere vse in ko duhovnik malo pomolči, da lahko v tišini izročim namen, vse stvari, ki bi jih rada zavestno položila na oltar. V tem duhu se dogaja evharistično slavje. Skoraj ni besed, ki bi izrazile, kar srce čuti, ko se povezuje s svojim izvorom, z Gospodom. Verujem, da vse stvari, ki jih prinašam, Gospod vidi in se na poseben način dotika.«

Kako se to, kar doživite pri sv. maši, živite navzven?

»Ko gremo k sv. obhajilu, duhovnik reče Kristusovo telo, mi odgovorimo Amen. Isto reče tudi moji sosestri, ki mi gre morda tisti dan malo na živce, pa tistemu, ki me je med sv. mašo motil s kašljanjem … Preko dneva se skušam večkrat spomniti na to. V službi ne teče vedno vse lahko. Takrat rečem: Glej, Gospod, verjamem v Tvoji milosti, da boš uredil, kakor je prav. Pride kak tečen pacient, ki te pošlje marsikam in se počutiš kot kanta za smeti. Imam izbiro. Lahko to pridružim temu, kar sem doživela pri evharistiji, ali pa ne pridružim. Evharistija je nekaj tako zelo preprostega, pa vendar nikoli dojeta skrivnost in vedno znova vabilo, da se zavedamo njene razsežnosti. Nismo samo to tukaj, kar živimo, ampak je vse, kar povezujemo in dajemo Gospodu. Zato mi je pri sv. maši pomembno darovanje, ko je na pateni kruh, hostija, vino v kelihu. Takrat prinesem jaz kot krščena, ne kot redovnica, na oltar tisto, kar živim. Tisto je v posvetitvi, v klicanju Sv. Duha spremenjeno in v obhajilu vrnjeno.«

Oglasila se je poslušalka, ki pravi, da je verna, a ima premalo »domišljije«, da bi pri evharistiji ali molitvi doživela vse to, o čemer govori s. Irena.

»Tudi jaz na začetku nisem vse, kar zdaj govorim, tako dojemala in doživljala. Z evharistijo rastem vsak dan. Eni smo bolj obdarovani z domišljijo. Nič zato, če nimaš veliko domišljije! Najpomembnejša je vera. Velikokrat sem pri maši, ko ne čutim nič, ko si nič ne predstavljam, ko moram zavestno zbrati vso voljo in si reči. Zdaj si pri maši, zdaj položi na oltar. Še takrat razmišljam o banalnostih, kako bom pospravila sobo, kako bom rešila kakšno stvar, kaj bom povedala na birmanskem vikendu. Najpomembnejša je vera, naravnanost »želim«. Verjamem, da Gospod dá vsakemu posebej to, kar potrebuje in čuti, to kar je za njegovo izgradnjo. Verjamem, da Gospod upošteva vsakega posameznika, njegovo enkratnost. To je moj način. Način vsakega od nas je enkraten, edinstven in prav tako dragocen.«

Prisluhnite drugemu misijonskemu jutru s s. Ireno Jurgec.

Radijski misijon 2024
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...