Na svetu si zato, da postaneš živa daritev #video

Cerkev na Slovenskem | 19.03.2024, 16:50 Alen Salihović

3. misijonski nagovor je nastal v kraju Greccio, kjer je sv. Frančišek postavil prve jaslice. Tema njegovega razmišljanja se je nanašala na besede »Evharistija naše življenje«. Uvodoma je pred votlino prvih jaslic spregovoril o tem, da se je sv. Frančišek v tem kraju ustavil po tem, ko mu je papež Honorij III. v Rimu potrdil vodilo za brate. Ker je želel od blizu zreti ponižnost Boga je prosil prijatelja naj pripravi vse potrebno za obhajanje nočnega božičnega bogoslužja. »Obkrožen z ljudmi in tudi nekaj rekviziti je želel, da bi si lahko čim pobliže predstavljal, kako ponižen je Bog. Zmotno je mišljenje, da je Frančišek v tem kraju pripravil jaslice z dojenčkom in podobnimi stvarmi. Nikakor ne. Za Frančiška je evharistija Božič. Jezus na oltarju je živi in resnični, ki se rojeva vedno znova,« je dejal br. Štefan Kožuh.

Jezus se nam kaže kot sonce Cerkve

Br. Štefan Kožuh je v Grecciu nato vse povabil, da naj si skušamo predstavljati tri koncentrične kroge z enim samim istim središčem. Največji krog je vesolje, znotraj njega manjši krog, Cerkev, in slednjič, znotraj tega drugega kroga še manjši krog in to je hostija, Jezus v evharistiji. »Jezus se nam kaže torej kot središče, kot sonce Cerkve. Ampak tudi središče vsega človeštva. Še več, središče vsega ustvarjenega. V Njem in po Njem je bilo vse ustvarjeno in v Njem in po Njem vse živi. Razlika je ena sama. Cerkev, človek, kristjan se zaveda, da je Jezus središče. Ne živi svet, stvarstvo se tega ne zaveda.«

Cerkev bi morala biti kvas sredi sveta

Nato je poudaril, da Cerkev raste iz evharistije oziroma jo evharistija gradi in ustvarja. »Gradi jo kot njeno notranje središče, njena notranja moč jo tke okrog sebe, kakor obleko. Dva zakramente na poseben način gradita cerkev. Krst, ki pridružuje nove člane, nove ude temu skrivnostnemu telesu, ki je Cerkev, in evharistija, ki jo gradi v njeni intenzivnosti, v njeni resničnosti življenja v Bogu. Nebeško kraljestvo je kot kvas sredi sveta in Cerkev je, bi morala biti kvas sredi sveta. Evharistija pa je kvas Cerkve, ki jo je Jezus zamesil v to moko množic, da bi vzhajala in da bi bila okusen kruh za svet.«

Mi smo Njegovo skrivnostno telo, On pa je naša glava

Brat Štefan Kožuh je v nadaljevanju spomnil, kako se nam Jezus daruje pri sveti maši z besedami »Vzemite in jejte. To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin«. »S tem ni hotel reči samo, opravljajte ta dajanja, ponavljajte obred evharistije, kako sem to storil jaz enkrat samkrat pri zadnje večerji. Hotel je povedati tudi in predvsem tole, darujte tudi vi svoja telesa v žrtev, kot vidite, da sem storil jaz. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem storil jaz. Še več, še nekaj bolj nujnega in pomembnega je v tej Jezusovi zapovedi. Mi smo Njegovo skrivnostno telo, On pa je naša glava. In zato nas Jezus prosi, dovolite Mi, da se v celoti darujem Očetu. Jaz in skupaj z menoj vi vsi. V kolikor se en sam od mojih udov ni pripravljam darovati, se jaz ne morem v celoti darovati Očetu. Nekaj manjka moji daritvi. Manjkaš morda ti?« Br. Štefan je poudaril, da se na oltarju obhaja daritev življenja Jezusa Kristusa in nas skupaj z Njim.

Biti evharistija skupaj z Jezusom pomeni popolnoma se izročiti Očetovi volji

Osrednji misijonar naj je v tretjem nagovoru vse povabil, da moramo tudi mi narediti to, kar je tisto noč storil Jezus, ko je razlomil samega sebe. »Odložiti moramo vso upornost pred Bogom, vso upornost zopet brate in sestre, streti svoj napuh in do konca pritrditi vsemu, kar Bog hoče od mene. Tudi jaz hočem in moram ponavljati besede: »Glej, prihajam o Bog, da izpolnim tvojo voljo. Ti od mene ne pričakuješ stvari, hočeš mene. In jaz ti pravim, da, tukaj sem, da izpolnim tvojo voljo. Biti evharistija skupaj z Jezusom, torej pomeni popolnoma se izročiti Očetovi volji.«

Kdor me hvali, me biča!

Nadaljeval je, da naj se vprašamo, kaj pri maši darujemo mi in dodal, da se ne prilagajamo temu svetu ampak se preobrazimo na način, kot to od nas hoče Bog, na način, kaj je njemu dobro, všeč in zares popolno. »Vsakemu od nas pretijo, če le dobro pogledamo okrog sebe, ostri zobje divjih živali, ki nas zdrobijo. To so kritike, nasprotovanja, skrita ali odkrita nasprotovanja, razhajanja pogledov, različnost značajev in še bi lahko naštevali. Tem bratom, tem sestram, ki so tako različni od nas, ki so zobje, ki nas drobijo, bi morali biti hvaležni, ker nam pomagajo na ta način, da rastemo, da se darujemo. Neštetokrat so nam bolj koristni kot tisti, ki nas hvalijo, samo odobravajo, tam ni rasti, tam ni daritve. Sveti mučenec Ignacij je v nekem pismu dejal: Kdor me hvali, me biča.«

Na svetu si zato, da postaneš živa daritev

»Ni več življenja, ki bi bilo nekoristno za ta svet. Nihče se ne bi smel spraševati, čemu služi moje življenje, čemu sem še na svetu. Na svetu si zato, da odkriješ najbolj pretanjen smisel, kar jih obstaja. Da postaneš živa daritev. Da postaneš evharistija skupaj z Jezusom, v vsem, kar si, v vsem, kar zmoreš in v vsem tistem, česar ne zmoreš več,« je dejal br. Štefan Kožuh, ki je posebej spregovoril tudi o prejemu svetega obhajila. Dejal je, da pristopajmo k obhajilu z globoko ponižnostjo.

Molimo trikrat na dan Angelovo češčenje

Ob sklepu nagovora pa je vse povabil k redni molitvi Angel Gospodov in na lepih primerih nakazal veličino te molitve. »V tej molitvi ne bomo samo častili Boga, ampak se bomo še enkrat spomnili, da je vsaka molitev priložnost za Boga, da nas spreminja v vedno bolj odrešene. In ne samo to, da po nas svet lahko postaja bolj svet. Molimo trikrat na dan Angelovo češčenje, hvaležno in sprejemajoče, da bi kakor Marija prinašali Kristusa v svet, da bo postal bolj svet.«