Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Dijaki škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Maribor (foto: www.z-ams.si/)
Dijaki škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Maribor | (foto: www.z-ams.si/)

Vzgoja za kreposti: Samo »natrpati« mladega človeka z znanjem ni dovolj

Svetovalnica | 14.03.2024, 14:59 Mirjam Judež

V tednu katoliškega šolstva smo se dotaknili vzgoje za kreposti, ki naj bi vodila do oblikovanja značajsko plemenitega človeka. Katoliške šole so po svojem poslanstvu usmerjene v celostni razvoj mladega človeka, kar vključuje tudi rast v svetosti. Z nami je bila psihologinja s Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Barbara Babšek. Z njo se je pogovarjal Blaž Lesnik. Vabljeni k prebiranju zanimivega pogovora o krepostih in vrednotah. Poznamo sploh razliko med tema dvema pojmoma? Vemo, kaj sploh so kreposti?

Prihajate z gimnazije Antona Martina Slomška, ki je veliko pisal o kreposti …

»Pred dvema letoma smo začeli s projektom »slomškovanja«, saj smo Slomškova gimnazija in se nam je zdelo, da je čas, da to osvetlimo. Vrednote in Slomšek sodijo krasno skupaj. Med brskanjem sem našla knjigo njegovih pridig, starih, originalnih zapisov, ki me je posadila na realna tla, kje Slomšek je in koliko si je prizadeval, da bi ljudi učil dobrega življenja. Med drugim se to označuje kot krepost. Priznam, da sem do nedavnega jemala to kot sinonim za vrednote, a sem prišla do zaključka, da ima krepost zelo drugačen pomen kot vrednota in naj bi predstavljala temelj katoliškega življenja vzgoja človeka, osebnosti. Slomšek je bil mož kreposti, kar lahko beremo tudi v spisih, ki jih je v zadnjih dveh letih pripravil dr. Turnšek.«

Samo »natrpati« mladega človeka z znanjem ni dovolj. Katoliške gimnazije želimo ponuditi nekaj več. Da ko mladi odhajajo z naše šole, odhajajo z dobrimi občutki.

Kakšna je razlika med vrednotami in krepostmi?

»Oba pojma sta sama po sebi dobra. Oboje predstavlja nek pozitiven pojav, a vrednote so bolj subjektivne narave, to je tisto, kar posamezniku veliko pomeni, da se mu je vredno za to truditi, prizadevati. Vrednote so lahko zelo preproste, tuzemske stvari. Vrednota je lahko nekomu zabava, dogodivščine, lahko pa tudi prijateljstvo, družina, poštenost. Krepost pa pomeni neko splošno naravnanost človeka, da dela dobro. Lahko bi rekli, da je to značajska poteza. Tu se bolj približamo konceptu pozitivnega značaja. Kreposti predstavljajo našo notranjo držo, da v življenjskih odločitvah in poteh izbiramo prave poteze z zelo premišljenimi koraki. To je stvar treninga – vzgoja sebe in drugega.«

Dijaki škofijske gimnazije AMS z blaženim Slomškom
Dijaki škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Maribor © www.z-ams.si/

Katere kreposti obstajajo?

»Koncept kreposti je zelo star koncept. Razprave o krepostih najdemo v različnih antičnih delih, kasneje v krščanstvu. Tu govorimo o pozitivnih značajskih držah človeka: poštenost, delavnost, resnicoljubnost, zmernost … Katoliška vera vse skupaj skategorizira v tri teološke kreposti: vera, upanje, ljubezen, ki jih dojemamo kot Božji dar in kardinalne, glavne kreposti, ki so: srčnost, zmernost, poštenost, razumnost, na katere »nalagamo« druge posamične značilnosti, ki jih oblikujejo in krepijo. Gre za celostno vzgojo človeškega značaja, ki je usmerjena v dobro.«

V mladih je želja, da bi ambiciozno zastavili svoje življenje, oblikovali značaj, da bi bil kreposten …

»To je hrepenenje mladega človeka. Mlad človek je idealist, ki ima željo biti dober človek, biti Nekdo. Lahko se to usmerja v krepostno življenje ali v ambiciozno življenje kariere, uspeha, lahko tudi oboje, saj se ne izključuje. Odvisno od ozadja, iz katerega prihaja, od naravnih nagnjenj tega mladega, ampak mislim, da ima večina mladih v sebi idealizem, da naredijo nekaj iz sebe, iz sveta. To jih žene v to pozitivno razmišljanje.«

Ljudje se razlikujemo, tudi kreposti so različne. Nekomu je srčnost bolj položena v karakter, drugemu manj. Ali to pomeni, da bo nekdo težje razvil eno krepost kot drugi?

»Točno tako. Nekdo bo za isti dosežek v športu moral trenirati desetkrat več kot nekdo, ki mu je neka spretnost položena v zibko. Pri krepostih je zelo podobno. Povezane so z našimi človeškimi lastnostmi. Za nekoga bodo nekatere stvari skoraj samoumevne, nekdo drug se bo moral pa zelo truditi, da bi lahko prišel do istega cilja. S trudom se daleč pride. Potrebno je ozaveščanje, kaj želim postati in delo na tem, da z razumom vodim svoje poti, korake, da se oblikujem v to, kar nekako vidim, da bi bilo smiselno. Posameznih manjših kreposti je toliko, da če bi hoteli vse »obrusiti« naenkrat, bi se zgubili. Priporočam male korake, ko pride stvar v navado, se gre lahko naprej. To je stvar rasti.«

Učitelji moramo biti mladim zgled na vsakem koraku. V odnosih skušamo živeti med seboj in z mladimi na način, da čutijo, da so ljudje, ne pa evidenčna številka v redovalnici.

Starši smo odgovorni za vzgojo vrednot.

»Začne se doma in ne začne se, ko je otrok star 10 let, ampak z zelo majhnimi otroki. Že 2- do 3-leten otrok je veliko sposoben in če starši ne začnejo otroku v zibko polagati nekih korakov in ga oblikovati, bomo mi na gimnaziji zelo težko še kaj velikega naredili. Male stvari se pa vedno dajo spremeniti in nikoli ni prepozno. Človek je zelo odvisen od tega, kaj se z njim dela, ko je zelo majhen, po drugi strani pa se lahko na katerikoli točki svojega življenja s trdim delom veliko naredi. To vidim tudi v svojem duhovnem poslanstvu, v svojem delu z odraslimi, kako se ljudje spreminjajo, ko resno zagrabijo svoje življenje v roke. Ni vse izgubljeno, je pa res, kot učitelji opažamo na vseh gimnazijah, da tisti otroci, ki prihajajo na šolo z dobro dediščino, z dobrimi zasnovami, z njimi ni težko delati in graditi naprej. S tistimi, ki prihajajo iz razbitih okolij, kjer niso dobili spodbud, je naše delo zelo težko. Poskušamo jih vsaj malo premakniti in tudi tu smo videli kar nekaj uspehov. Včasih smo v gimnazijo dobili otroke, ko smo se kar križali, ko smo morali delati z njimi, ko pa so odhajali, so zelo napredovali.«

Velikokrat je slišati, da mladi danes nimajo ambicij, si ne prizadevajo za nekaj novega, niti nimajo želje biti uporniški, ker jim je vse »postlano«.

»Mlad človek mora biti upornik, da se na neki točki postavi na svoje noge. Včasih imam občutek, da se danes uporništvo usmerja v napačne vode. Včasih je bilo več uporništva za dobro, prav, proti krivicam, danes se kaže na drugačne načine. Danes gredo mladi v destruktivne oblike, samo da bodo uporni. Ne govorim za vse, ampak mislim, da se ne motim zelo v tem opažanju.«

Ni želje nekaj izboljšati, nekaj dobrega prinesti svetu … Zakaj?

»Osnovno uporništvo je, da pokažem, da sem jaz jaz, da ne bom, kar mi pravijo drugi. Ker ne vidim, kako to narediti, delam neumnosti. Ne velja za vse. Veliko je dobrega v mladih, v njih vidim ogromno dobre želje, a ogromno tudi manifestiranja drugačnosti, upornosti.«

Učitelji na vseh gimnazijah opažamo, da z otroki, ki prihajajo na šolo z dobro dediščino, z dobrimi zasnovami, ni težko delati in graditi naprej. S tistimi, ki prihajajo iz razbitih okolij, kjer niso dobili spodbud, je naše delo zelo težko. Poskušamo jih vsaj malo premakniti in tudi tu smo videli kar nekaj uspehov.

Kako razvijati dobre navade pri sebi, kako vzgajati za kreposti? Najprej jih je dobro poznati, prepoznati …

»Tu je kar malo primanjkljaja, ker je beseda o tem nekako zamrla. Pojavljajo se neke novejše stvari, npr. socialno emocionalno učenje, ki poudarja posamezna področja, kjer naj bi vzgajali otroke in jih učili. To je nekoliko drugače izražen sistem kardinalnih kreposti, o katerih govorimo: srčnost, zmernost, pravičnost, razumnost. Kaj lahko naredimo? Ozavestimo, kdaj živimo posamezno krepost. To je stvar učenja. Najprej sploh vedeti, katere so, kaj kam spada, to je široko področje, ki ga, če sem iskrena, osebno komaj dobro spoznavam. Sestre Dominikanke v Združenih državah Amerike imajo zelo razvit izobraževalni program za svojo šolo, tam otroke ozaveščajo že od malega naprej, kaj pomeni, da ravnaš npr. potrpežljivo. Na tak način poskušajo vplesti v njihovo vzgojo zavedanje kreposti in oblikovanje pozitivnega značaja. Na tak način vidim, da bi bilo možno tudi v šolskem sistemu vplesti kreposti v različne dejavnosti, predmete, jih mimogrede ozavestiti. Veliko kreposti nezavedno gojimo, če želimo biti dobri ljudje. Se potrudimo, da smo prijazni, prijateljski, da imamo red. Nekateri nevede vzgajajo svojo krepost. Če to osvetlimo kot katoliški koncept in mu damo še presežno vrednost, smo prišli do tiste točke, kjer razumemo tudi, zakaj naj bi to počeli – ker nas to vodi v večnost.«

Zakaj razvijati kreposti? Ker želimo biti dobri ljudje?

»Če gremo le skozi ta vidik, nam bo hitro zmanjkalo motivacije. Osnovna ideja teh kreposti je v razvijanju sposobnosti, da obvladujemo svoje strasti in nekontrolirane nagone, da »bi kar vse«. Da bi reagirali na prvo žogo, vzeli vse, kar nam je dostopno, da bi brez mere nekaj si prisvojili. Osnova je lahko v tem, da hočem biti plemenit človek. Če gledamo celotno zadevo s katoliškega vidika, je vzgoja za kreposti vzgoja, ki nas vodi v večnost. Tu smo pri kupu vprašanj, ki so versko katoliška. Najprej vera v obstoj večnosti in v to, da imamo večnost za naš cilj, kar malo presega klasično šolsko okolje. Vsaj katoliška mladina bi morala ohraniti ta vidik pred očmi. Naša šola ne dela selekcije. Ni rezervirana le za mlade, ki živijo praktično katolištvo, ampak je odprta za vse, tudi neverne in drugače verne, hkrati pa je predmet Vera in kultura že en korak k temu, da mlade usmerjamo v višjo dimenzijo, da razmišljamo o presežnem, o Bogu, s poudarkom na katolištvu. Tudi z duhovnimi srečanji se lahko to krepi in poglablja.«

Vztrajnost je ključ do uspeha. Učiti otroka, da bo vztrajal, da ne bo ob prvi oviri odnehal, je pomembno! Velikokrat se zdi: ne gre, pustim in ne delam več. To ni pot. Pot je vedno v smeri, da končam, kar sem začel.

Se na vaši šoli ukvarjati s podobnimi izzivi kot na drugih gimnazijah v Sloveniji?

»Izzivi, generacije se spreminjajo in soočamo se z novo dobo mladih, ko morajo uravnavati svoje življenje med odnosi, elektroniko, sodobnim svetom. Izzivov ne zmanjka, več jih je kot včasih. Komunikacija je bila včasih lažja, odnosi so bili bolj enostavni, ker so bili od malega otroci samo v odnosih. Ko je nastopila doba elektronike, ko se veliko ljudi zapira v svet socialnih medijev, nastane problem v normalni komunikaciji v odnosih, kar je eden velikih izzivov. Mlade spodbujamo, da ne pozabijo na ta vidik odnosov, da se morajo naučiti poiskati ravnovesje. Mladi so »produkt« današnjega sveta, ne glede na to, na katero srednjo šolo se vpišejo. Za našo šolo lahko rečem, da skušamo delati več na odnosih, na celovitem izgrajevanju mladega človeka. Tudi na ostalih treh škofijskih gimnazijah delajo podobno, ker se nam zdi, da samo »natrpati« mladega človeka z znanjem ni dovolj. Kot katoliška gimnazija želimo ponuditi nekaj več. Da ko mladi odhajajo z naše šole, odhajajo z dobrimi občutki. Lepo je, ko pridejo nazaj in rečejo: Kako je bilo pri vas lepo.«

Svetovalnica
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...