Nekdanji dijaki Škofijske gimnazije | (foto: Rok Mihevc)
Iz istega gnezda odleteli na različna področja
Oddaje Maja Morela Čuk
Pred začetkom tedna katoliškega šolstva smo se v Kolokviju pogovarjali z nekdanjimi dijaki Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru. Ana Ferš, Larisa Krajnc, Izidor Jelenc in Metod Golob menijo, da jih je katoliška srednja šola dobro pripravila na študijske izzive in kar je še pomembneje, pripravila jih je na življenje. Za naš radio so strnili svoje spomine na dijaška leta in opisali svojo izkušnjo prehoda na študijsko pot.
Za vsak test sem se učila, pred maturo pa sem svoje delovne navade še poglobila. Zdaj na faksu lažje sledim snovi. Prvi semester se sploh še nisem zavedala, da sem prišla na študij, ki sem si ga vedno želela.
Ana, ti si se odločila za študij medicine, te je presenetila zahtevnost študija, ali si bila učenja in dela za dobre ocene vajena že od prej?
»Takoj, ko sem izrazila željo po študiju medicine, so mi vsi govorili, da bom veliko časa preživela za knjigami. Tako sem se že v srednji šoli pripravljala, da ne bo šlo vse gladko, da se bo treba za lepe ocene potruditi. Za vsak test sem se učila, pred maturo pa sem svoje delovne navade še poglobila. Zdaj na faksu lažje sledim snovi. Prvi semester se sploh še nisem zavedala, da sem prišla na študij, ki sem si ga vedno želela. Potem, ko je navdušenje minilo in sem se bolj zbrala, čutim, da sem zadovoljna z odločitvijo. Imam tudi več kolegov iz Škofijske gimnazije, s katerimi se dobro razumem. Zdi se mi, da sem dobro pripravljena na to pot, v primerjavi s sošolci, ki prihajajo iz drugih gimnazij. Tudi v duhovnem smislu, saj ko mi je težko, predvsem pred izpiti, se lahko zatečem k molitvi.«
Imam pa lepe spomine na ta čas, saj sem bila v dijaškem domu, kjer sem našla prijatelje za vse življenje. Predvsem se spominjam časa, ko smo samo sedeli in se pogovarjali v sobah, morda kdaj ušpičili tudi kakšno neumnost.
Larisa, ti si študirala arhitekturo. To je precej ustvarjalen študij, kako je ta gimnazija spodbujala to tvojo žilico?
»Šola ponuja veliko krožkov in aktivnosti, ki spodbujajo ustvarjalnost. Predvsem pa te spodbujajo, da poskusiš različne stvari in pri vztrajaš. Za študij v tej smeri sem se odločila precej pozno. Ko pa sem vedela, kaj želim, so mi na gimnaziji pomagali, da sem večjo pozornost namenila predmetom, ki so mi koristili pri nadaljevanju moje izobraževalne poti. Imam pa lepe spomine na ta čas, saj sem bila v dijaškem domu, kjer sem našla prijatelje za vse življenje. Predvsem se spominjam časa, ko smo samo sedeli in se pogovarjali v sobah, morda kdaj ušpičili tudi kakšno neumnost. Dijaški dom pa je ponujal veliko aktivnosti, ki smo se jih lahko udeležili v prostem času. Res je bilo veliko lepih trenutkov, ki niso bili vezani na učenje, ampak ko se je bilo treba snov naučiti, so nas pa tudi spodbudili k temu.«
Gimnazija pa mi je dala veliko več kot le surovo znanje, ampak tudi pokončno držo, s katero zdaj študiram in zagovarjam svoje vrednote in stališča.
Izidor, zakaj si se odločil, da stopiš na pot prava?
»Za to sem se odločil v četrtem letniku. Zanimalo me je veliko stvari. Dokončno pa sem se odločil na duhovnem vikendu v sklopu predmeta kultura in vera. Tam smo gledali film Hudičev odvetnik: Potem smo imeli zanimivo razpravo z gospodom Štuhecem o tem in jasno mi je bilo, da se bom vpisal na pravo. Gimnazija pa mi je dala veliko več kot le surovo znanje, ampak tudi pokončno držo, s katero zdaj študiram in zagovarjam svoje vrednote in stališča. Šola mi je dala možnost, da sem se razvil v osebo, kakršna sem zdaj. Dala pa mi je tudi prijatelje, s katerimi sem še zdaj v pristnih stikih.«
Zdi se mi pomembno, da na šoli spodbujajo duhovni vidik človeka, saj pogosto pozabljamo, da je duhovnost enakovreden del našega življenja kot fizični del.
Metod, si študent računalništva, kakšna je bila pa tvoja izkušnja prehoda iz gimnazije na fakulteto?
»Opazil sem to, da nas profesorji jemljejo kot ljudi, ki so v življenju že nekaj dosegli. Odnos je drugačen, saj nas profesorji zdaj vikajo. Na srednji šoli smo bili kot razred precej povezani, tega zdaj ni, vendar sem vseeno našel krog ljudi, s katerimi se družim in se dobro razumemo. Dijaška leta na Škofijski gimnaziji so mi res veliko dala. Med drugim sem izpopolnil tudi igranje kitare, ki jo primem v roke predvsem z namenom slavljenja. Zdi se mi pomembno, da na šoli spodbujajo duhovni vidik človeka, saj pogosto pozabljamo, da je duhovnost enakovreden del našega življenja kot fizični del.«
Celotno oddajo poslušajte v našem avdio arhivu.
