Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca (foto: Rok Mihevc)
Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca | (foto: Rok Mihevc)

Ministrstvo za nobleso in nutrije (2. del)

Spoznanje več | 08.03.2024, 09:18 Rok Mihevc

Objavljamo še drugi del pogovora z nekdanjim predsednikom državnega sveta in sedanjim predsednikom Lovske zveze Alojzem Kovšco. Z njim se je pogovarjala Tanja Dominko.

Pred kratkim je bil nov posvet o pokrajinah v državnem svetu. Je kakšna možnost, da bi jih uvedli, veliko črnila je bilo že prelitega. Kje vi vidite smiselnost te spremembe?

Pet let svojega življenja sem porabil v boju za ustanovitev pokrajin. Sem prepričan in iskreno verjamem, da so odločitve, ki jih sprejema večje število ljudi, boljše od odločitev, ki jih sprejema manjše število ljudi. Če pogledamo sodobne države Evropske unije, imajo zelo razvit sistem oblasti in zelo položno piramido od zadnjega državljana, do predsednika države. Recimo v Nemčiji ima zvezna vlada zelo malo sredstev na voljo, proračuni ministrstev so majhni v primerjavi s tem, kar se pobere davkov. Večino davkov se razporedi za potrebe in delovanja države in državljanov na deželni ravni in na ravni mest, občin. Pri nas je ravno nasprotno, občine dobijo zelo majhen delež vseh tistih davkov, ki jih država pobere od ljudi. In potem zelo majhno število ljudi na ministrstvih razpolaga z zelo veliki sredstvi in s tem oblikuje politike. Pri nas zelo težko oblikujemo, kaj je nacionalni interes. Če bi imeli pokrajine, je formula enostavna. Tisto, s čimer se strinjajo vsa vodstva pokrajin, je v nacionalnem interesu.

Zakaj so pokrajine tako pomembne? Ker se na ravni pokrajin odloča o porabi javnega denarja in angažiranju javnih sil in sredstev na nekem lokalnem področju. Meni se zdi zelo nenavadno, da morajo o nekem prizidku za vrtec v neki občini na periferiji, odločati organ na ministrstvu. To je nesprejemljivo. Če bi hoteli, da bi bile te odločitve sprejete v pravem času, da bi določevalci poznali vsebino odločitve, potem bi morali imeti na vsakem takem uradu, ki odloča, neštevilno vojsko uradnikov, ki bi se razleteli po Sloveniji, preučevali primere, jih dobro preučili, se vračali v Ljubljano in potem sprejemali odločitve. To je popolnoma nesmiselno in nezmožno.

In centralno sprejemanje odločitev je pravzaprav sprejemanje odločitev o nečem, o čemer niso tisti, ki jih sprejemajo, dobro poučeni. In ker se tega zavedajo in nočejo delati napak, potem si izmišljajo vse administrativne pogoje, katerim mora neko dejanje ustrezati, da bi lahko bilo smiselno. Namesto, da bi se v neki pokrajini odločili, kje bodo in kje ne bodo razvijali določene gospodarske dejavnosti. Potem pišemo na ministrstvu samem programe in izpolnjevati morajo 101 pogoj, da lahko kandidirajo, zato da dobijo razvojna sredstva za te programe prav te v tistem kraju, kjer je najbolj ali najmanj primerno.

Komu pa ustreza taka centralizirana oblast? Tistim političnim silam, ki želijo loviti v kalnem.

Z drugimi besedami bom rekel, da je centralizirana oblast odločanje na slepo, razpršena oblast, približana dejanskim bivanjskim okoljem, pa je odločanje vedoč, zakaj gre. Nekateri pravijo, da bi z uveljavljanjem pokrajin dobili samo še eno administrativno raven, na kateri bi se zaposlovali birokrati, ampak, mislim, da ne, ker to ni praksa v državah Evropske unije. Komu pa ustreza taka centralizirana oblast? Tistim političnim silam, ki želijo loviti v kalnem. Potem je tu naš fašizem in se sredstva delijo našim in nikakor vašim. Ni realnega vpogleda v to, ali so bila pravilno uporabljena ali niso. Zakaj, ker se to na kraju samem ne presoja o tem. Presoja pač ozka ekipa ljudi, vsi ostali pa smo javnost, ki se lahko strinja, ali ne strinja, protestira, psi lajajo, karavana gre dalje, denar se porablja ...

Poraba denarja za nakup sodne stavbe je povzročila nek razkol znotraj vladne koalicije. Če se navežem na vaše besede, »še do drugega konca Ljubljane niso utegnili priti na ministrstvo za pravosodje, kaj kupujejo, kaj šele, da bi si šli pogledati na teren, ko bodo razporejali sredstva na drug konec Slovenije, tako veliko državo imamo« ...

Jaz v to dvomim. Tisti, ki je imel interes, je zelo dobro vedel, za kaj gre. Poglejte, v politiki sem dobrih 15 let. V teh letih sem zastavil izvršni oblasti skozi svoje delovanje veliko vprašanj, redkokdaj sem dobil odgovore. V drugem mandatu sem svetnike spraševal, kam je šlo 500 milijonov evrov za spodbude v gospodarstvu, kako so poročali o tem, kako je bil ta denar porabljen. Bil pa je porabljen za povečanje števila delovnih mest. Dobil pa sem odgovor, da so podjetja poročala. To bi bilo nekako tako, kot bi jaz svojim otrokom na plačilni dan dal svoje plače in otroci bi mi poročali, če so jo smotrno porabili. Moraš biti zelo naiven, da verjameš, da so nekatere odločitve sprejete nevede oziroma tako, da je bil nekdo zaveden. Jaz v to ne verjamem.

Moraš biti zelo naiven, da verjameš, da so nekatere odločitve sprejete nevede oziroma tako, da je bil nekdo zaveden. 

Politiko predobro poznam, poznam tudi akterje. Vedno so eni in isti ljudje v ozadju in vedno so v ozadju interesi. In zato sem tudi srečen, da sem iz te politike šel. Nikoli nisem bil del izvršne oblasti, vedno sem deloval v zakonodajni oblasti. Ta je lahko še tako učinkovita, pa izvršni oblasti nikoli ne bo sledila, ker tisto, kar si izvršna oblast izmisli za obvode zakonitosti in moralnosti, to so igre brez meja. No, ljudje bi pa morali biti dovolj odločni, da nekatera dejanja sankcionirajo. Sankcionirajo z izražanjem javnega negodovanja in potem tudi z izražanjem svoje volje na volitvah.

In tega ne pozabiti ...

Kot sem rekel, če smo zlate ribice in vemo samo, kje v akvariju kaplja hrana, pozabimo pa vse ostalo, se bo slabo končalo za narod. Ljudje bi morali razumeti, da je vsak nepravilno porabljen evro iz državnega proračuna pravzaprav puščanje krvi naroda. Če se evri vrtijo in plemenitijo in če so za dober namen, potem smo vsako leto kot narod bogatejši, imamo boljšo, močnejšo državo, višji standard. Če nam pa v enem mandatu izmaknejo del proračuna, pa v naslednjem mandatu zopet, je to tako, kot bi kmet, ki se pripravlja na setev, delež tistega, kar misli posejati, vrgel recimo prašičem in potem bi posejal toliko manj in vsako leto toliko manj. Na koncu koncev bi za setev zmanjkalo. In jaz se bojim, da smo v Sloveniji že blizu tega, da bo za kakšno setev zmanjkalo. Tega ljudje ne bi smeli gledati kar tako mirno. In zopet pravim, ni potrebno iti na ulico, ni potrebno vpiti, razbijati izložb, potrebno je dvigniti svoj glas tam, kjer ga lahko. Potrebno je negodovati nad takim početjem in potrebno je pravilno se odločati na volitvah.

Ni potrebno iti na ulico, ni potrebno vpiti, razbijati izložb, potrebno je dvigniti svoj glas tam, kjer ga lahko. Potrebno je negodovati nad takim početjem in potrebno je pravilno se odločati na volitvah.

Dominika Švarc Pipan se je s precej grenkobe poslovila in še ni rekla zadnje besede, veliko ostrih je navrgla na račun Socialnih demokratov, mislim, da smo bili kar vsi presenečeni, kako se je ta zgodba odvijala...Kaj to pomeni za prihodnost te stranke, ki ima med dediči sistema najdaljšo zgodovino?

Glede na to, da sem študiral politologijo, lahko na nek način zelo nepristransko rečem, da so socialdemokrati naredili največjo napako takrat, ko so se odrekli delu svojega volilnega telesa za zagotavljanje skupne zmage na zadnjih volitvah. Te zadnje volitve niso bile projekt Svobode kot Svobode, ampak so bile projekt vseh strank z levega političnega pola in žrtvovanja delov kapacitet posameznih strank, da so prišli do skupne zmage. To je v preteklosti že teplo SD, ko je nastala Virantova stranka, ko se je pričakovalo, da bo kloniranje ene stranke na še eno novo stranko z malo drugačno usmeritvijo, prineslo pozitiven rezultat.

Ne, v politiki to ni možno. Takoj, ko se odrečeš delu svoje moči, si ojačal nekoga, ki je mogoče ideološko na istem polu, ampak je konkurenčen. In ta konkurenca te na koncu lahko premaga in prehiti. In SD se je zgodilo prav to. Del svoje moči in infrastrukture so podelili Svobodi, ta se je osamosvojila in postala premočna in to, kar danes gledamo, je notranji spopad med praktično personalno istimi akterji, kdo bo obvladoval ta povolilni izid in kdo bo obdržal kontinuiteto. Nekdo bo iz te formule izpadel.

Vsaka stranka novih obrazov, ki je nastala, je po naslednjih volitvah praktično že ugasnila, niso pa ugasnili vsi ti novi obrazi. Ko se nabere zadostno število nekdanjih novih obrazov, se nabere tudi določena moč ljudi, ki so bili prepuščeni oblasti, odstranjeni od oblasti in tega niso želeli in potem sestavijo novo jedro, jezni na to, da so bili uporabljeni in potem pozabljeni in potem se to novo nastalo jedro odloči, »okej gremo še enkrat, ampak tokrat pa nas ne boste tako zlahka odrabili in postavili na police«. Mislim, da se to v tem trenutku dogaja, je prav evidentno. Ko gledate ljudi, ki so sestavili Svobodo, so to v bistvu pobirki, novo obrazni pobirki iz preteklosti. SD pa je sestavila dovolj nekdanjih novih obrazov na napačno stran in se zdaj sooča s konkurenco teh odrabljenih novo obraznikov. Na desni strani je zgodba zelo podobna.

Zanimivo je, kako je tukaj zelo dobre poteze vlekla Levica, ne glede na to, kaj se je dogajalo, se v te peripetije ni vmešavala. Modro tiho je bila, hkrati pa pridno hrani interese svoje volilne baze. Ravno zdaj je na poslanskih klopeh njen predlog o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje SFRJ. NSi predlaga posvetovalni referendum. Res je smešno, da moramo danes obravnavati zakon, ki ima v naslovu neko zgodovinsko tvorbo.

No, stranka Levica so politični pobalini. Kdorkoli jih bo vzel v svojo koalicijo, je vnaprej zapisan velikim težavam. Stranka po mojem mnenju ne gleda prav daleč v prihodnost. Je stranka zgodovinskega trenutka in stranka, ki pa res poje, »kaj nam pa morejo«. Če pogledate konflikte, ki so se razvneli znotraj koalicije, velikemu delu teh sporov je botrovala prav stranka Levica, ampak se je modro izvlekla prav iz vsakega od njih. Jaz sicer notranjih razmerij ne poznam in dejanj tudi ne, bi bil pa pripravljen staviti močno stavo, da je bilo veliko teh konfliktov sprovociranih prav od stranke levica, ki dobro ve, da šibkejša kot je koalicija, bolj nujna je potrebna prisotnost levice v tej koaliciji, da ne bi razpadala.

Kar pa zadeva izgradnjo tretje Jugoslavije, ki si jo Levica na nek način gradi skozi ta zakonski predlog ... Levica ne skriva nobene ambicije, da bi v slovenski državni prostor privabila čim večje število migrantov, ne samo iz Jugoslavije, ampak tudi od drugod po svetu. Po naravi take stvari desne stranke zavračajo, zavračajo te migracije in nekako zagovarjajo nacionalno suverenost. Levica s tem nima nobenih težav, je pa sposobna artikulirati vse te prišleke in tudi, ko oni sami tega ne doživljajo tako, kot Levica pravi, je sposobna braniti njihove interese.

Stranka Levica so politični pobalini. Kdorkoli jih bo vzel v svojo koalicijo, je vnaprej zapisan velikim težavam. Stranka po mojem mnenju ne gleda prav daleč v prihodnost.

Stranka Levica se je v preteklosti izkazala kot zagovornik interesov tistih, ki sploh niso želeli, da bi nekdo njihove interese zagovarjal, ker se niti niso čutili tako zelo zapostavljene in oškodovane. Praktično gre za stranko, ki izjemno dobro uporablja marketing s slikanjem elementov iz preteklosti. V Sloveniji skoraj da nimamo tekočih trakov, nimamo delavcev v predilnicah, ni kovaških delavnic, ampak Levica se še vedno bori za delavce za tekočim trakom, tiste, ki so v suženjskem razmerju, za izkoriščanje tujcev, ki so pripeljani kot kolonialna delovna sila in s tem emocionalnim pogledom in preslikavanjem preteklosti v sedanjost in prikazovanje sedanjosti kot bi bila preteklost, uspevajo.

Jaz bi rekel, da je to ena skupina entuziastov, ki dobro ve, kaj hoče, in dobro ve, kako se tem rečem politično in marketinško streže. Niti se ne sekirajo, da bi bilo razpoznano, da prodajajo rog za srečo, ker živijo od volitev do volitev. Nimajo kaj za izgubiti, njihova baza, na katero se oni sklicujejo, jih ne prepoznava, ampak oni tudi niso odvisni od te baze, ampak so odvisni od javnih sredstev, ki jih preko nevladnih organizacij izjemno dobro pre kanalizirajo v predvolilne kampanje in v umetno vzpostavljeno javno podporo skozi ta socialna omrežja. Znajo se iti politični marketing, znajo se prodati kot masa, čeprav zadaj ni kaj velikega števila volivcev in v pravem trenutku zaigrajo na prave emocionalne strune in zmagajo.

Nekoč ste bili na čelu gospodarske stranke, potem ste bili zraven pri stranki Konkretno. Ko gledate nazaj, kaj pravite o nastajanju novih strank, kaj je potrebno, da prodrejo in kaj gre lahko narobe?

No, izkušnja je bila negativna že od samega začetka. V gospodarsko aktivni stranki smo se napačno oz. naivno osredotočili na gospodarski program in smo menili, da nas bodo vsaj mali gospodarstveniki oz. obrtniki prepoznali kot stranko, ki ima dober namen, ki si želi vzpostavljati pozitivno podjetniško okolje, ki si želi manjšati intenziteto konfliktov med levico in desnico, iskati neko srednjo pot. Razmere niso bile nikoli primerne za kaj takega. Zdaj vidim, da smo bili zelo naivni, ko smo to poskušali.

Še večjo stopnjo naivnosti smo pokazali v združitvi stranki SMC v stranko Konkretno. Verjeli smo, da je v SMC ostalo liberalno jedro tistih, ki niso stranko zapustili in odšli v svoje izvorne stranke, verjeli smo, da bomo skupaj lahko z neko dozo spravljivosti po sredini zbirali glasove tako levih kot desnih in da bomo lahko most med tradicionalno sprto levico in desnico. Všteli smo se predvsem pri tem, ko smo izbirali ljudi, ki naj zastopajo stranko v predvolilni kampanji. Podcenjevali smo to, da so bili posamezniki, ki so delovali v SMC-ju v javnosti že tako hudo etiketirani, umazani, razvrednoteni, da bi nas kdorkoli vzel resno.

In tudi napačno smo ocenili zgodovinski trenutke. Te zadnje volitve so bile za Janšo in proti njemu. Ker je celotna propagandna »mašinerija« leve strani razdelila na janšiste in antijanšiste. In to mnogi počnejo še danes. Danes ne moreš biti kakorkoli desni, da te ne bi označili za janšista. In čisto vseeno bo na volitvah, v kateri del leve sfere spadaš. Ali je to Svoboda ali SD. Ker če pogledamo ljudi, ki so zdaj v Svobodi, so bili tako ali tako pri Šarcu, Bratuškovi, v Zaresu, povsod so bili. Jaz mislim, da bo na koncu to nepomembno vprašanje. Vprašanje bo, ali bo desni ali levi in zadeva se bo tukaj končala. Zato sem razočaran nad slovenskim volilnim telesom in iskreno rečeno se mi zdi škoda vsakega napora, da bi se še kdaj tukaj v politiki za karkoli trudil.

Slovencem vedno znova pripeljejo nekoga, ki še nikoli ni bil na smučkah, ni videl snega...

Če ljudje niso dovolj resni , da se ne poglobijo in bi razumeli, klanške bodo posledice njihovih odločitev, tisti usodni krogec, ki ga naredijo s kulijem na lističu in potem ne samo za štiri leta, ampak trajno vpliva na njihovo usodo, ampak ljudje ta krogec naredijo na lepe oči, na nasmeh na plakatu, na to, kar je nekdo povedal, na to, da ga je zmeraj ga bo pa še zdaj, ali pa nobenih, saj da so vsi enaki. In potem gredo zadeve narobe. Jaz sem obupal, vedno kadarkoli sem bil povabljen v kakšen studio, sem apeliral na ljudi, pa tudi mene ne poslušajte, ni mi treba verjeti, ampak na svoje oči in ušesa se prepričajte, kaj kdo počne. Nemogoče je, da najdemo danes nekega mladca, pa če še tako športno lepo izgleda, ga pripeljemo v Planico, ga postavimo na vrh velikanke in skoči svetovni rekord. Če nikoli do zdaj ni stal na smučkah. In Slovencem vedno znova pripeljejo nekoga, ki še nikoli ni bil na smučkah, ni videl snega, ga postavijo na smučke, on se odrine, vzleti na Planici, zmaga svetovno prvenstvo, ampak potem pa pristane. In pristane kam? Na glavo gledalcu. In ko je on potolčen in gledalci z razbitimi glavami, se čudimo, »joj kako je bilo to možno«. In to se nam dogaja vedno in znova. In ko človek misli, zdaj imajo pa dovolj, zdaj bodo začeli razmišljati, je že naslednji na vzletišču.

V zadnjem letu ste vstopili v čevlje, jih mnogi niso pričakovali. Na čelo Lovske zveze. Ampak zanimivo, tudi tam imate nekaj politike.

No, Lovska zveza se zagotovo ne ukvarja s politiko, politika se ukvarja z Lovsko zvezo.

V tem smislu sem mislila, ja ...

Zagotovo smo odvisni od političnih odločitev. Tudi to, katera žival je lovna žival in katera ni, določa politika. Tudi to, katero ministrstvo odloča o življenju in usodi katere živali, tudi to je politika. Mogoče poslušalci ne vedo, ampak o zvereh odloča eno ministrstvo, o tistih živali, ki jedo travo, pa odloča drugo ministrstvo.

Nekatere živali so Evropski uniji tako zelo pri srcu, da Evropska unija kar neposredno z direktivami določa, kako se sme ravnati s temi živalmi v državah, kjer te živali še živijo. In o tem zelo uspešno in odločno odločajo vlade, oz. politika tistih držav, kjer te živali poznajo zgolj iz živalskega vrta oz. cirkusa. Mi, ki te živali na svojem dvorišču imamo in srečujemo, smo pa izvrševalci teh evropskih direktiv in se včasih držimo za glavo.

Ja, politika slovi po tem, da če je treba v nečem hitro in učinkovito odločiti, si vzame čas, če pa je boljše, da se v kaj ne vtika, so pa vsi politiki eksperti za to področje. Bom zdaj povedal, zakaj sem tako sarkastičen in nesramen. Veste, slovensko krajino, takšna, kakršna je, so oblikovali kmetje in lovci. Kmetje s svojim delom, lovci pa s tem, da so kmetom omogočali, da jim živali niso podrle njihovih naporov, da jim niso pomendrale polj in njiv in obglodale gozdov. In v tej simbiozi sobivanja kmetov, lovcev in živali v tem trikotniku, v katerem je zdaj ena stranica krajša in druga daljša in potem drugače, v tej simbiozi, v tem času, je Slovenija ohranila večino živalskih vrst, sploh pa tiste, ki so lovne vrste, ko jih lovci lovimo. Ko še nihče ni slišal za kakšne naravovarstvenike, smo lovci na slovenskem ponovno naselili jelena, ki je skoraj izumrl, potem se je v 70. letih medvedja populacija približala izumrtju in smo bili lovci tisti, ki smo sami sebe, brez politike omejili, da smo jih nehali loviti in smo jim omogočili, da so se zopet namnožili in jih imamo danes zopet preveč. Potem smo bili lovci tisti, ki smo nazaj pripeljali v naše gozdove risa. Mnogi so se trkali po glavi, češ, kaj pa lovci počnejo, saj ris bo izlovil srnjad, lovci potem ne bodo imeli česa početi. Ampak mi in risi soobstajamo v mirni prijateljski simbiozi. Razdelili smo si, nekaj ris, nekaj lovci. Nismo skregani z risom, niti ris z nami, omogočamo mu ne samo preživetje, pač pa tudi številčni razvoj in selitev po Evropi. In potem pridejo politiki in povedo, da to ni dobro, da bomo drugače in razdelijo živali po ministrstvih. Človek bi pričakoval, da bomo imeli kakšno ministrstvo samo za določeno vrsto živali

Kot so kakšne nutrije..

Recimo za nutrije. Tam bi imeli ministrstvo za nobleso in nutrije. Ampak naj mi bo oproščeno, ker se temu posmehujem. Veste, Slovenija krši evropsko direktivo s tem, da nutrijo pušča pri življenju. Evropska direktiva je zelo jasna, ne dovoli gospodarjenja z divjadjo, ki ni avtohtona in je po vrhu še invazivna vrsta. Po vsebini evropskih direktiv bi morali nutrijo sneti s seznama lovne divjadi in jo iztrebiti na področju Republike Slovenije. To počnejo tudi druge države. Tudi v Španiji so ravno dosegli velik uspeh, ker se je celotna država z ogromnimi sredstvi angažirala zato, da je iztrebila nutrije, ki so ravno tako kot pri nas pobegnile iz reje in postale glavobol za vse, ki so se ukvarjali z naravo in naravnimi habitati.

Mi po eni strani kršimo evropske direktive, po drugi strani pa vprašanje tuje invazivne vrste postavljamo na politični parket in odkrivamo novo bojišče, kjer se bodo borili t.i. humani proti tistim, ki smo baje nehumani, ampak spoštujemo naravni in pravni red.

Ne moreva mimo stavkovnih aktivnosti. Zdi se, da se borimo za živalske vrste, za človeško vrsto pa prav malo. Če čakajo dolgo za zdravnika, če jim strežejo po življenju ... Še malo sarkazma z moje strani ...

Saj je prav, da ste sarkastični. Jaz se včasih tako doma, se usedem po dolgem dnevu in razmislim, kakšen dan je za menoj in kam gre ta svet in se spomnim na tisto pesem od Adija Smolarja, »da se človeka samo na en način naredi na sto načinov pa se ga ugonobi«. Pa razmišljam o tem, še nerojene ubijamo, živeče bomo prepustili odločitvi nekoga, njih sami ali kakšne komisije. Po drugi strani pa se borimo za ohranitev neke živali, ki sploh ne bi smela biti izpuščena v naravo in ogrožati drugih domačih živali. Na eni strani imamo ničelno toleranco do alkohola, po drugi strani legaliziramo mehke droge, za katere zdravniki povedo, da spreminjajo osebnost človeka.

Zdi sem mi, da smo na nek način izgubili moralni kompas, da počnemo v škodo človeka marsikaj, obenem si pa vest peremo s tem, da strahotno skrbimo za dobrobit rastlin in živali. Ta okoljevarstvena kvazi usmerjenost, kjer bi nekdo še najraje ubil človeka, da tisti ne poškoduje krave in trave, se mi zdi, da je šla čez vse meje. Kar naenkrat se postavijo nad družbo nad moralo, nad zakone in oni nekaj ščitijo po svoji lastni presoji in ta njihov sveti boj za zaščito nečesa po njihovi presoji lahko upravičujejo tudi uporabo sredstev in metod, ki pomenijo ogrožanje ljudi. To se mi zdi ne samo s človeškega vidika naivno, ampak tudi pokvarjeno. Človek mora najprej poskrbeti sam zase, za svojega bližnjega, potem za svoj rod, potem za človeštvo. Ne sme pa si jemati za pravico, da razmišlja, da ima on prav in to kar ščiti, ščiti v škodo drugih.

S tega mesta bi pozdravil vse vaše poslušalce in jih pozval, naj vsak uporablja svojo glavo, pa naj bo takšna kakršna je. Pravijo, da sta dve stvari na svetu. Denar je najbolj nepravično razporejen. Še tisti, ki ga ima največ, misli, da ga ima premalo. Pamet pa je najbolj pravično razporejena. Še tisti, ki jo ima bore malo, misli, da jo ima več kot vsi drugi. Naj bodo poslušalci pogumni. Naj stojijo za svojimi dejanji, predvsem pa naj se ne zanašajo na pamet drugih.

Prisluhnite posnetku oddaje.

Spoznanje več
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...