Bernarda Škrabar Damnjanović | (foto: NL)
Bernarda Škrabar Damnjanovič: Zavezani smo molčečnosti.
Via positiva Nataša Ličen
V Sloveniji je približno sto licenciranih detektivov. Pred mikrofonom radia Ognjišče smo gostili eno bolj poznanih detektivk pri nas, ki tudi ureja revijo Pod lupo. Z njo želi približati delo detektivsko varnostne agencije, po drugi strani pa tudi kritično opozarjati na nevarnosti v družbi, osvestiti ljudi, jih opozarjati na vse, kar se dogaja in se lahko zgodi vsakomur, ter prispevati k pozitivnosti, k dobrohotnemu razmišljanju in za več luči med ljudmi.
Svet se je v le nekaj letih zelo spremenil. To vpliva tudi na naravo dela Bernarde Škrabar Damnjanović, ki je certificirana mednarodna preiskovalka in detektivka. Pred skoraj dvema desetletjema, ko je svojo pot na detektivsko varnostnem področju začela, je uporabljala atlas in v njem razbirala ulice mesta, danes pa ji je vse to na voljo z le nekaj kliki, preko navigacije. Po eni strani je to dobro, pravi, po drugi strani pa nas poneumlja vsa ta tehnika in tehnologija, na katero se slepo zanašamo.«
Duh iz stekleničke je bil že zdavnaj izpuščen, posebej danes, ko je vse na spletu, posebej na njegovih temnih straneh. Svet je zame pozitiven, a treba je osveščati o varnosti, kako se vesti, do česa lahko pride in da hodimo okrog odprtih oči.
»Vse je za kaj dobro ali slabo. Zaradi digitalizacije je skoraj vse dostopno, včasih je recimo iskanje nepremičnin terjalo svoj čas, danes je tudi to stvar nekaj minut. Veliko več se da s to digitalizacijo, smo pa seveda kot državljani podvrženi več pastem, s tem ko smo naivni in določene podatke ter informacije razkrivamo na spletu, neznancem na drugi strani ekrana ali telefona. Marsikaj se je v osemnajstih letih spremenilo, ni se pa spremenilo moje veselja in moja radost do tega poklica. Naše podjetje se ob preiskovanju in iskanju podatkov širi tudi na druga področja, na zagotavljanje varnosti državljanom.«
Z možem imava knjižnico s približno osem tisoč knjigami, sva knjižna molja
»Opazovanje ljudi in človeške psihologije sta mi že od nekdaj blizu. Že v otroštvu sem bila drugačen otrok, rada sem imela samoto, tišino, to da sem sama kaj raziskovala, in rada sem brala. Po srednji zdravstveni šoli, ki mi je prav tako dala zelo veliko, me je v ozadju še vedno vleklo v preiskovalne vode in sem se potem vpisala v takrat Visoko policijsko varnostno šolo, danes je to Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru, kjer sem diplomirala, magistrirala, zdaj sem doktorska študentka. Zanimajo me kognitivne tehnike pri preiskovanju.«
Goljufij je veliko
»Vsakomur se lahko zgodi, da se ujame vanje. Pogosteje bi lahko v javnosti govorili o posameznih primerih, vsekakor. Bilo bi tudi ceneje delati na preventivi. Prvo sporočilo je: Ne zaupaj na prvo žogo, preveri stvari. Bodi pozitiven, a previden. In drugo: Če se ti zdi kaj čudno, verjetno čudno tudi je. Od tu naprej lahko izhajamo, vzelo nam bo nekaj minut, koga pokličimo, povejmo o svojih dvomih, povprašajmo, poglejmo na splet, to je enostaven življenjski nasvet, a bolje, kot potem kurativno delovanje.«
V veselje mi je slikanje, risanje, hodim na igralsko šolo, s tem raziskujem sebe. Rada tudi potujem, to mi da širino in radost.
»Koorporacije targetirano manipulirajo, zlorabljajo ne samo ljudi ampak človeštvo, to je zame nedopustno, ta nebrzdani profitirani kapitalizem. Zakaj mora biti vedno več? To me žalosti, pred tem bi se morali zaščititi. Ne bi smeli dopustiti zbiranja podatkov o nas. Pred tem predvsem bi morali biti previdni, ker to vpliva na nas. Skušam se oddaljiti od tega in se pogosto kar odklopim.«
