Jaz in Nika in pravica do splava

Komentarji | 26.02.2024, 21:47 Janja Kolenc

Nika Kovač. Nekoliko mlajša od mene, a prav tako kot jaz pretežka. Moja teža je tudi eden od razlogov, zakaj se mi je vedno bilo težko javno izpostaviti, in vsakič, ko zasledim napade na Nikin videz, z njo močno sočustvujem. Zavedam se, da napade na videz izvajajo le podle in intelektualno šibke osebe, a kljub jasnemu zavedanju to boli.

Kot jaz ima tudi Nika diabetes tipa 1. V tem pogledu Niko občudujem, saj sama vem, kakšen izziv je obvladovanje te bolezni, zato sem z veseljem poslušala in prebirala njene izkušnje na tem področju. Tu se pa najine skupne točke verjetno končajo.

Nika med drugim namreč meni, da je splav dober, potreben, varen in nima posledic.

Jaz pa ne samo menim, ampak TRDIM, da je splav zloben, krut, nepotreben, nevaren in ima veliko posledic.

 

Na spletni strani Inštituta 8. marec (oz. na spletni strani kampanje Moja Odločitev) je veliko napisano o splavu, vse v želji, da bi ženske potolažili in prepričali v pravilnost njihove odločitve za splav.

Dodali so tudi zavihek "Pričevanja", ki pa je zaenkrat prazen. Hm, le koliko žensk se bo ponosno javilo, da so naredile splav in trdile kako jim je rešil in olajšal življenje!?

Sama sem na prvo osebo, ki je javno in zelo glasno žalovala za svojim splavljenim otrokom, naletela na neki delavnici (tema delavnice je bila smrt, zato je to tudi prišlo na dan). Morda je prav ta ženska botrovala temu, da sem se sama kasneje soočila s svojim splavom.

Splav je naredila zaradi napovedi genetske napake otroka. Kljub temu, da je imela še dva zdrava otroka, se je grozno krivila za to dejanje, ga zelo obžalovala in žalovala za svojim otrokom.

Morda sem takrat nad njenim načinom obžalovanja še zaviljala z očmi, a danes menim, da je s tem, ko je javno izrazila svojo žalost, pokazala svojo ženskost, pokazala svojo moč soočiti se z bolečino umetnega splava. Marsikatera namreč, kot sem dolgo tudi jaz, trmasto skriva in zanika svojo bolečino.

Tole pišem, ker tudi Nika zelo rada izpostavi posamične primere in svoje anekdote naslovi z "Moja prijateljica ta-in-ta". Sama sem se včasih zanašala na statistiko, a kasneje ugotovila, da zna vsaka stran statistiko vedno prikazati tako, da podpre stališče, ki ga zagovarja.

Zato so pomembne zgodbe. In resničnih zgodb o obžalovanju je ogromno. Zgoraj zapisana naj bo za začetek. Naslednja je lahko moja. Če vas zanima še kakšna, obiščite strani Zavoda Živim ali pa odprite YouTube in vpišite "abortion regret".

Velika večina splavov v Sloveniji (in povsod drugod) se opravi "na zahtevo", brez kakega posebnega razloga. Torej, običajno, ker za nekoga "ni pravi čas" imeti otroka.

Zagovorniki splava pa vedno kot razlog za nujnost pravice do splava izpostavljajo robne in redke primere. In, a veste kaj! So pomembni. Toda, povem vam, ne obstaja NITI EN legitimen razlog za splav.

Odstranitev zarodka na primer v primeru izven maternične nosečnosti, NIHČE ne tretira kot splav. Temu se pri nas reče "ni združljivo z življenjem". Tako kot ne boš ob neki hudi prometni nesreči oživljal nekoga, ki je obglavljen, ampak boš pomagal nekomu, ki je sicer poškodovan, a ima možnost preživetja.

Tako boš tu reševal materino življenje - njeno življenje je lahko namreč zaradi izven maternične nosečnosti ogroženo, medtem ko otrok možnosti preživetja v tem primeru nima.

Zelo podobno velja še za vse ostale robne primere kjer je direktno in neizbežno ogroženo življenje matere.

Vsi ostali (prav tako redki) primeri so pogosto stvar debat ( na primer posilstvo ...), ki jih v tem kratkem besedilu ne bom zmogla obdelati, lahko le rečem - čisto noben ni tak, da bi bilo potrebno ubiti otroka (so pa tudi ti razlogi še kako pomembni in jim je potrebno nameniti sredstva, čas ...)

Otrok je človek in ima pravico do življenja, tako kot vsak izmed nas.

Ali so potrebni kaki ukrepi? Seveda! Podprimo mlade družine, podprimo ženske v stiski (nasilje v družini ...), podprimo ženske z zdravstvenimi tveganji (ali morebitnimi zdravstvenimi težavami otroka).

Ne podpirajmo pa splava. Splav "krpa" le simptome veliko večjih težav, katerih bi se kot družba morali lotiti. Niki pa želim, da vso svojo dobrodelnost nekoč tudi začuti in tako odpre srce za resnične stiske ljudi.