Pop kultura nas posladka in odvrne od resničnih problemov sveta

Via positiva | 25.01.2024, 18:00 Nataša Ličen

Kostumografinja, akademska slikarka, magistrica likovnih umetnosti, urednica je bila sogovornica četrtkovega popoldneva, ki je po rodu iz Dolenjske, živi in dela pa v Ljubljani. Svojo poklicno pot je začela kot modna oblikovalka, med drugim je v tekstilni industriji oblikovala ženska oblačila, z odločitvijo za nadaljnji študij se je v sklopu akademske izmenjave izpopolnjevala na Dunaju. Po nekaj letih dela kot svobodna umetnica pa se je odločila še za magistrski študij v Združenih državah Amerike, kjer je dve leti študirala tako imenovane nove žanre.

Delovanje družbe v ZDA je precej drugačno, kot sem bila vajena, tudi metode študija so drugačne, drugačni so načini in pristopi do študentov, drugačne zahteve do študijskih obveznosti ter podobno.

Tekstil je najbolj »njen«

»Tako kaže, izviram iz osnovnega poklica modne oblikovalke. Rada sem šivala in bila kreativna v oblačilih. Ko sem študirala slikarstvo na Akademiji, je kostumografija zame predstavljala vir ustvarjalnosti, hkrati pa tudi dodaten vir prihodka. Vmes sem bila tudi članica alternativne umetniške skupine Linije sile, kjer smo s soavtoricami ustvarjale dogodke na presečišču modne revije, kostumografije, uprizoritvenih umetnosti. Delale smo kreacije tudi za revijo. Oblačilna smer, ta ljubezen me je vedno spremljala, tudi ko sem se pozneje čedalje bolj posvečala tudi drugim praksam umetnosti.«

Oblačenje spomenikov

»Prav iz pogleda običajnega človeka največ iztržim tudi za svoje umetniške projekte, ker mi je bila vedno blizu ideja, da naj bi sodobna umetnost ljudem tudi nekaj sporočila, povedala in pomenila, tudi nestalnim obiskovalcem galerij, muzejev, ki niso strokovnjaki in so tako imenovana laična publika. Rada delam za ljudi, rada imam širše občinstvo, ne samo tiste, ki se na sodobno umetnost spoznajo.«

Umetnost sama nikoli ni bila stvar širših množic. Če ostanemo pri izrazu »na prvo žogo«, gre v tem primeru za populistične dražljaje, se pri njih vse tudi konča.

Šok in pretres ali celo brutalnost v umetnosti

»Kilometrino v obiskovanju umetnostne ponudbe vsekakor priporočam, ker se s tem razvijajo čut, senzibiliteta, spoznavanje in razumevanje kaj sodobni umetniki počnejo, kaj si želijo in s čim nagovarjajo občinstvo. Pri bogatem svetu doživljanja, ko stopimo v svet umetnosti, ne gre vedno samo za lepoto, odpremo se lahko tudi bolj neposrednim nagovorom umetnikov, ko nas morda ne želijo pritegniti z lepoto, toda s stvarjo, ki nas odbije, ali šokira, ali pa nas pretrese. Ena od profesoric v Ameriki je zagovarjala tezo, da mora biti umetnost brutalna, tako močna, neposredna in čvrsta, da ljudi pretrese. S tem bi se kar strinjala. Tudi, če govorimo z jezikom lepote in miline ga lahko uporabimo tudi na način, ki se ločuje od pop kulture, ki nas skuša le posladkati in nas odvrniti od resničnih problemov sveta.«

Ljudje se hitro uspavamo

»Potrebujemo zato odmik od vsega, kar nas potiska v cono udobja. Da nas nekaj predrami, potegne malo ven iz tega varnega območja razmišljanja, ki smo ga vajeni. Trenutno se mi odpira vprašanje, v katero smer bom delovala naprej. Čutim potrebo po vnovičnem premisleku o svoji umetniški praksi. Dvajset let se ob ustvarjanju ukvarjam tudi s kulturno politiko, če lahko temu rečem tako. Razvila sem servisiranje samozaposlenih v kulturi, vodim in urejam že deseto leto Novičnik za samozaposlene v kulturi, s katerim informiram in svetujem samozaposlenim ustvarjalcem, ki delujejo na vseh področjih kulture.«

Najboljša je še vedno premišljena kombinacija. Razmislek o tem, koliko novega in koliko starega, zakaj to in zakaj ono. Skratka, za karkoli se odločiš, da veš zakaj, in da se to sklada s tem, kar želiš v življenju.

Zanimanje za umetniške poklice raste

»Mladi cenijo na nek način tudi izzive ali tveganja. Misel na varnost, pokojnino, kredite, mladim ni blizu. Študentje razmišljajo drugače, njihove misli ne sežejo daleč, vsaj ne toliko, kot bi si želeli njihovi starši. Družba žal to tudi izkorišča in jih sili k prekarnemu delu.

Oblačila, ki so že bila ljubljena

»To so rabljena oblačila, do katerih imajo v tujini drugačen odnos. Ne govorijo o ponošenih oblačilih ali o oblačilih iz druge roke. Oblačila me nagovarjajo s številnimi vidiki, ki niso takoj opazni. Pritegnejo oblačila, ki imajo za seboj posebno zgodbo. Odvrženih tekstilij v obliki rabljenih oblačil je vsako leto preveč, s tem močno obremenjujemo okolje. Naša stanovanja so večinoma manjša kot včasih, omare so ali pa jih tudi ni, pojem kaj shranjujemo, kaj arhiviramo in kaj oddajamo naprej, je danes precej drugačen, kot smo bili vajeni. Kakovost in izdelava materialov, oblačil zahtevajo manj časa in so že narejeni za to, da hitro razpadejo in postanejo po nekaj pranjih neuporabni.«