Včasih si kaj pokazal in si se vse dogovoril | (foto: Katoliška mladina)
Zanimiva se ji je zdela komunikacija njenih staršev z romarjema
Kolokvij Maja Morela Čuk
V prvem letošnjem Kolokviju smo se spomnili na Evropsko taizejsko srečanje mladih v Ljubljani. O dogodku smo že veliko poročali, tokrat pa smo pokukali v domove družin in župnij, ki so se opogumile in odprle svoja vrata popolnim neznancem. Svojo izkušnjo sta z nami delila Neža Pogačar in Matic Klavžar.
Pri Neži doma je bila pobudnica tega njena mama. »Ona je že večkrat bila na srečanjih v tujini in tako sploh ni bilo debate. Povabili smo romarje k nam in kljub temu da sama še nisem bila na srečanju, je zdaj srečanje prišlo k mani in sem vesela, da sem bila del te zgodbe.«
Matic je v to zgodbo padel po srečnem naključju. »Zanimivo je, kako sem postal organizator v župniji. Pravzaprav so nas povabili v Kranju, v center, na taizejsko molitev. Jaz sem to razumel kot povabilo na srečanje v Stožice, na koncu pa se je izkazalo, da bo tudi naša župnija gostiteljica, ampak sem vesel, da se je tako razpletlo.«
Kdo so bili mladi romarji, s katerimi si ti, Matic, prišel v stik?
»V župniji smo se srečali predvsem s Poljaki. Pa tudi nekaj deset Italijanov je bilo pri nas, nekaj Madžarov in osem Nemcev. Romarji so bili v veliki večini zadovoljni s programom in čudili so se, kako smo Slovenci odprt narod. Zanimivo se jim je zdelo, kako so jim gostitelji ponudili vse v hiši. Kar se pa Italijanov tiče, sem se pa naučil, da brez kavice ne morejo začeti dneva. :)«
S kom si pa hišo delila ti, Neža?
»Pri nas sta bila dva Italijana. Zanimivo pri njima se mi je zdelo, kako malo pojesta za zajtrk. Predvsem sta jedla sladke stvari in tudi zvečer po vsem dnevu nista kazala pretirane lakote. :) Zanimiva se mi je zdela komunikacija mojih staršev z romarjema. Sploh pri angleščini so me včasih bolela ušesa, ampak sta se starša znašla, včasih tudi malo pokazala kakšno stvar in sta se z romarjema vse dogovorila.«
O čem so tekli pogovori z romarji, Matic?
»Običajno so se začeli ob prebiranju in premišljevanju svetopisemskega odlomka. Potem pa smo velikokrat skrenili s teme. Pogovarjali smo se o šolskem sistemu, kako se njihov razlikuje od našega, ker smo gostili tudi Ukrajince, smo izkoristili čas za pogovore o razmerah v njihovi državi. Čeprav prihajajo iz drugega dela države, so z nami delili vojne grozote, ki se dogajajo pred njihovimi vrati. Seveda smo skupaj preživeli tudi lahkotnejše trenutke, na primer ob plesu na frajtonarico. S tem smo jim približali slovensko glasbo in jim pokazali našo glasbeno tradicijo.«
Ampak na koncu, ko je prišlo do realizacije, so se strahovi razblinili in mislim, da so romarji odšli zadovoljni od nas.
Kako ste pa čas preživljali vi, Neža?
»Mi smo se z romarji povezali predvsem z glasbo. Ob njej smo se tudi pogovarjali in tako smo dosegli, da so šli naši pogovori globlje, niso ostali le na površini. Romarji so prišli sem z zanimanje, da izvejo kaj novega o Sloveniji in pri moji sestrični so se pogovarjali o Primožu Trubarju in o tem, kako smo se osamosvojili, takšne poglobljene teme.«
Nekaj strahu je bilo pri organizaciji vseeno prisotnega, nam je zaupal Matic. »Strahov je bilo ogromno. To je bilo namreč prvič, da sem bolj ali manj sam organiziral nek večji dogodek za 60 ljudi iz celotne Evrope pri komaj osemnajstih letih. Ob podpori gospoda župnika, sem to izpeljal. Ko sem se podajal v to, so mi vsi rekli samo ne boj se, ampak to je veliko lažje reči kot storiti. Ampak na koncu, ko je prišlo do realizacije, so se strahovi razblinili in mislim, da so romarji odšli zadovoljni od nas.«
Neža in Matic sta se strinjala, da bo to izkušnja, ki si jo bosta zapomnila za vse življenje. Z romarji sta spletla prijateljske vezi, ko bosta šla po svetu, imata v nekaterih delih sveta prenočišče že zagotovljeno.
