Dr. Simona Gerenčer: Zgodbe ljudi, ki poslušajo s srcem in gledajo z dlanmi

Via positiva | 21.12.2023, 18:00 Nataša Ličen

Ko je Simona pred dvajsetimi leti spoznala gluhoslepo osebo in se ni znala sporazumevati, ni razumela, si je v trenutku nemoči rekla: "Nekaj naredi ali pa vrni diplome." Lotila se je dela, soustanovila združenje Dlan, deluje že osemnajst let, in začela spoznavati, kdo so ljudje z okvaro vida in sluha. So kot vsi mi, s to razliko, da se njihov svet pogosto osredotoči le na mikro okolje, do koder sežejo konice njihovih prstov, rok, dlani. Od takrat ves čas dela z gluhoslepimi in jih občuduje. Občuduje, kaj vse zmorejo. Zanje je zelo pomembno, da lahko zaupajo v sočloveka.

Simona Gerenčer je diplomirala na Visoki šoli za socialno delo. Leta 2015 je doktorirala s temo Družbeni položaj ljudi z gluhoslepoto v Sloveniji in na Madžarskem. Na Fakulteti za socialno delo sodeluje kot asistentka, je višja svetovalka na področju socialnega varstva, začetnica strokovnega dela in znanstvenega raziskovanja z ljudmi z gluhoslepoto v slovenskem prostoru. Kot soustanoviteljica Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN, kjer je zaposlena kot generalna sekretarka in strokovna vodja, skupaj z ljudmi z gluhoslepoto in strokovno ekipo razvija jezik gluhoslepih in številne načine sporazumevanja.

Kot mi imajo tudi gluhoslepi želje, cilje in sanje, vsak izmed njih je lahko uspešen, če jim to omogočimo mi, ki vidimo in slišimo. Hkrati je to tudi naš velik privilegij, da jim stopimo korak bližje in jim pomagamo.

Dr. Simona Gerenčer je tolmačica za slovenski znakovni jezik in jezik gluhoslepih, tudi soustanoviteljica Združenja tolmačev gluhoslepim Slovenije TAKTIL, avtorica številnih člankov in knjig s področja gluhoslepote. Bila je vključena v strokovno skupino Ustavne komisije Državnega zbora Republike Slovenije za vpis znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo Republike Slovenije, ki je na posebni slovesnosti ob dnevu slovenskega znakovnega jezika, 14. novembra 2022, prejela priznanje jabolko navdiha.

»V gibih in kretnjak sem uživala in še vedno, želela pa sem več, zato sem spodbujala razvoj jezika gluhoslepih, ki temelji na dotiku. To je zanje najzanesljivejši prenosnik informacij – dotik. Večinska družba se ne zaveda, koliko energije potrebujejo za stvari, ki jih lahko mi naredimo tako z levo roko. Tudi oni jih lahko naredijo izjemno, ne samo to, njihov fokus se izključno usmeri na tisto, kar počnejo in zato so lahko v določenih zadevah izjemni, le možnost jim je treba dati. Zato je tako pomembno podporno okolje."

težava je, da okolica mnogokrat ne verjame vanje

»V veliko zadovoljstvo mi je vedno znova, ko vidim, da ljudje z gluhoslepoto dokazujejo sebi in vsem nam, kaj vse zmorejo in znajo. Ko so tudi nad svojimi dosežki presenečeni in izjemno zadovoljni, takrat postanejo ponosni in takrat je osebna rast posameznika izjemna in to je tisto, kar vedno znova občudujem, hkrati pa s tem najdejo tudi smisel življenja. To jim daje občutek, da je vredno, splača se in da so odlični v neki azdevi in to ej tudi tisto, za kar posamezniki živijo.«

Močan stisk roke mi je ljub, ker s tem dam gluhoslepi osebi vedeti, v redu je.

»Gluhoslepi pred ustanovitvijo združenja, organizacije, ki bi zanje nekaj naredila, niso bili prepoznani, bili so brez pravic, pogosto so pristali v socialnih zavodih in tako naprej. Ljudje z gluhoslepoto imajo popolnoma drugačne potrebe kot ostale skupine invalidov. Mnogokrat, ko poslušanju ljudi z gluhoslepoto in povedo, kaj vse začutijo le na podlagi dotika, stvari na katere smo mi kot večinska družba daleč premalo pozorni, ali pa sploh nismo, ali pa se nam zdijo tako samoumevne in gredo preprosto mimo nas, ker je polno drugih dražljajev, in se tega niti ne moremo – že zaradi časovnih stisk in vsega kar doživljamo, zavedati, nismo pozorni. Oni pa so, čas v njihovem svetu mnogokrat teče povsem drugače.«