Blaž LesnikBlaž Lesnik
Andrej NovljanAndrej Novljan
Petra StoparPetra Stopar
Mario Galunič je trenutno voditelj kviza Joker; počasi začenjajo snemati že 11. sezono (foto: Žiga Culiberg)
Mario Galunič je trenutno voditelj kviza Joker; počasi začenjajo snemati že 11. sezono | (foto: Žiga Culiberg)

Mario Galunič: Z leti človek spozna, kako pomembna je prva družina

Naš gost | 15.12.2023, 12:53 Mirjam Judež

Veseli in počaščeni smo, da se je vabilu na pogovor odzval eden najbolj priljubljenih televizijskih osebnosti pri nas, ki je nacionalni televiziji zvest že več kot 30 let. Naš gost je bil Mario Galunič. Bil je prvi, ki nam je predstavil šov, v katerem smo spoznavali pevske talente, mnogi med njimi so danes prave zvezde. Sodeloval je pri več kot desetih različnih oddajah, vodil skoraj trideset festivalov, trenutno pa je tisti, ki modrim glavam zastavlja vprašanja v kvizu Joker. Kdor ga pozna, pravi, da je prijazen in dobronameren tudi za kamero, dober prijatelj, pri svojem delu pa profesionalec in pol. Z njim se je pogovarjal Jure Sešek.

Kako je biti Mario Galunič v Ljubljani?

»Po 30 letih dela na televiziji občutek, da te vsi poznajo, zleze vate in postane del tebe. Jaz te popularnosti ne čutim posebej. Živim življenje običajnega Ljubljančana, hodim v trgovine, nosim smeti v smetnjak … Če me ob tem kdo prepozna, jaz tega niti ne opazim. Drugi v moji družbi me včasih opozorijo: Tam te gledajo, nekdo te fotografira, prepoznali so te … Sam sem postal imun na to, me ne moti, praviloma se ne odzivam, to je zame postalo pač nekaj povsem običajnega. Povečini moti bolj tiste, ki so ob meni.«

Bil sem pozoren na »Ljubljančana«. Kaj pa tvoja »žlahta« v Mariboru? Pri izrazu »moja ulica« pomisliš na Ljubljano ali Maribor?

»Samo na Ljubljano, se opravičujem. Ko grem v Maribor, čutim, da je to mesto moje mladosti, kar mi je ljubo. Tam sem preživel prvih 18 let življenja, a veliko večino življenja vendarle živim v Ljubljani in čutim to mesto za svoje, rad sem tukaj. Rad grem tudi v Maribor, ampak raje živim tukaj v Ljubljani, ker so vsi, ki mi kaj pomenijo, tukaj. Moja služba je tukaj, tukaj sem pognal korenine. V Mariboru pa je moja družina in zato ga še vedno rad obiskujem. Ko sem rekel »Ljubljančan«, me je prav malo stisnilo, sem upal, da boš preslišal, ampak nisi. Še poudaril si. (smeh) Sem Ljubljančan, a sem tudi Mariborčan.«

Pred šestimi leti sem kupil kužka in od takrat naprej sem bolj ali manj ves čas tam. Tam so pristni odnosi med sosedi, se mi zdi. In jaz tam neskončno uživam.

Kakšni so spomini na mladost v Mariboru?

»Moje zgodnje otroštvo se je začelo v Hočah pri Mariboru, kjer smo živeli od mojega rojstva do osnovne šole. Hoče imam v lepem spominu. To je bilo otroštvo, o katerem lahko danes samo beremo. Veliko smo bili na dvorišču, veliko smo se družili. Ni bilo veliko nevarnosti, bili smo tako zelo svobodni, naš je bil travnik in gozd in vse, kar je bilo blizu. Tam je bila stara mama, na katero sem bil izjemno navezan in je bila zelo močna osebnost v mojem življenju. V Hoče sem hodil tudi potem, ko smo se odselili v Maribor, vsaj dvakrat na teden. V Mariboru sem končal osnovno in srednjo šolo. Bil sem kar priden otrok. Zelo pomembno mi je bilo, da sem bil v šoli dober, če ne celo najboljši. Zelo veliko sem za to naredil, nič ni prišlo samo po sebi. Učil sem se kar precej, mogoče celo malo preveč. Se mi zdi, da so moji vrstniki imeli več od te rosne mladosti kot jaz.«

Se ti zdi, da si kaj zamudil zaradi tega?

»Ja, mogoče bi lahko malo manj resno jemal šolo, ampak tak sem bil. To se je nadaljevalo tudi na fakulteti, zelo veliko sem študiral, zelo veliko mi je pomenilo, da sem med najboljšimi študenti. Ko sem končal študij, je ta vnema malo popustila, ker sem začel delati na televiziji in nisem mogel več vsega tako zelo resno jemati. Moji spomini na zgodnja mladostna leta so povečini lepi, nič hudega se mi v otroštvu ni zgodilo. Mama je bila samohranilka, skrbela je za naju s sestro, bila je zelo zaščitniška, »mati korajža«, skrbela je, da nama ni nič manjkalo, zmeraj se je borila za naju, da sva bila na varni strani. Mislim, da se je začel razburljivi del mojega življenja šele z odhodom v Ljubljano. Najprej študij, ki ni bil enostaven, potem pa televizija, ki me je hitro 'povabila' k sebi in s tem se je korenito spremenilo moje življenje. Leto in pol sem še učil v osnovni šoli Spodnja Šiška in živel v prepričanju, da bom lahko učitelj in televizijski voditelj hkrati. Saj mogoče bi celo šlo, a v nekem trenutku se mi je zdelo, da to ni več življenje, da moram biti zjutraj od sedmih do dveh v šoli, potem sem dirjal na televizijo in se pripravljal na oddaje. Ob nedeljah sem imel oddajo v živo, seveda so to učenci gledali. In potem sem bil v ponedeljek zjutraj spet v šoli, kot da se ni prejšnji večer nič zgodilo. Spoznal sem, da imam s tema dvema podobama kar nekaj težav. Resen učitelj, dokaj zahteven, bi rekel, in podoba sproščenega Maria na televiziji. Kako razložiti to otrokom, starim deset let? Težko. Prideš v ponedeljek v šolo in si popolnoma drugačen, kot si bil večer prej na televiziji. Mislim, da so pričakovali, da bom tako sproščen in vesel kot na televiziji, pa nisem bil. Meni je bilo težko, njim najbrž tudi, pa potem stiska s časom … Dejansko nisem imel zase nobenega časa, komaj sem prišel do postelje zvečer. Gospe ravnateljici Mojci Škrinjar sem po letu in pol rekel, da tega enostavno ne zmorem in odločil sem se za televizijo. Da čutim, da je to moj poklic, bolj kot biti učitelj slovenščine. Me je razumela in od takrat nisem več poskusil biti učitelj. Ni mi žal.«

Spomin iz leta 1995 - oddaja Nedeljskih 60
Spomin iz leta 1995 - oddaja Nedeljskih 60 © Iz osebnega arhiva gosta

Morda je bila ta odločitev tudi zato, ker si želel biti v tistem, kar si počel, najboljši. Potem ti je uspelo biti najboljši v razvedrilnem programu, postati najboljša televizijska osebnost, kar ostajaš že vrsto let.

»Mogoče je v podzavesti bilo nekaj tega. Veliko energije sem vložil v to, kar sem delal na televiziji. Meni ni bilo vseeno, kaj delam, kako uspešne so moje oddaje. Zelo sem se angažiral, bil sem na televiziji cele dneve, dokler sem delal nedeljske večerne oddaje. Tudi ko sem pustil službo, sem bil na televiziji od ponedeljka do nedelje, mogoče sem imel kako soboto prosto. To je bilo moje življenje deset, petnajst let, ko sem se popolnoma predal karieri, ker me je to očitno dovolj veselilo. Tega nisem čutil kot žrtvovanje in kot veliko breme, sploh ne. Rad sem hodil v službo in seveda to pričakoval tudi od drugih. In smo nekaj let, celo več kot desetletje, ustvarjali oddaje Nedeljskih 60, Zoom in potem Spet doma. To je bilo 40 oddaj na leto, bila so zelo intenzivna leta mojega življenja, ki jih gotovo ne bi več zmogel in tudi ne bi več hotel na tak način živeti.«

Z mamo in sestro smo povezani, ves čas se kličemo, sprašujemo, poizvedujemo, kako je komu. Z leti človek spozna, kako zelo pomembna je tvoja prva družina. Ko pride do kritičnih trenutkov v življenju, je tvoja prva družina praviloma tvoje edino upanje oz. tista, ki se je res lahko oprimeš, ne glede na to, kaj se ti je zgodilo.

Ko sem gledal tvoje oddaje, mi je bilo všeč, da si v svoje misli ali pa ob kakšnih praznikih vključil mamo prav osebno, dal vedeti, koliko ti pomeni.

»Zagotovo ima mama posebno mesto v življenju vsakega, če je to le mogoče. In tudi v mojem je tako. Že zato, ker smo bili sami, ker sta se z očetom kmalu ločila. Jaz sem bil takrat star štiri ali pet let, bili smo močno povezani in morala je biti močna figura v življenju mene in sestre. Bila je vseprisotna, odločna, jaz sem to zmeraj občudoval. Aktivna je bila v svetu staršev, imela svoje mnenje, se borila za najin status, hotela je, da nisva za nič prikrajšana, morala je tudi veliko delati za to. Jaz sem to videl, cenil in nikoli ni odpovedala v tej svoji vlogi. Zdaj je stara šestinsedemdeset let, še zmeraj je močna, odločna gospa. Ta navezanost seveda ostane, tako kot je bila navezanost na staro mamo. Ne jaz ne sestra ne živiva doma, zdaj mama živi sama. Še vedno smo povezana celica, ves čas se kličemo, sprašujemo, poizvedujemo, kako je komu. Z leti človek spozna, kako zelo pomembna je tvoja prva družina. Včasih se ti zdi, da ni tako zelo, a ko pride do kritičnih trenutkov v življenju, je tvoja prva družina praviloma tvoje edino upanje oz. tista, ki se je res lahko oprimeš, ne glede na to, kaj se ti je zgodilo. Moja mama je vedno tukaj, čeprav ne fizično. Vem, da karkoli se mi bo kaj zgodilo, če bom potreboval oporo, je ona pravi pristan, kamor se lahko zatečem.«

Koliko mamine odločnosti je v tebi?

»Mislim, da sem kar odločen in osredotočen, da dosežem, za kar se odločim. To je tudi za moj poklic precej pomembna lastnost, da ne obupam prehitro, ker so v poslu, ki sem se mu predal, ovire bolj ali manj pogoste. Če se boš pred vsako oviro ustavil, ne boš naredil nič. V medijskem poslu te enostavno ne sme nič ustaviti. Moraš biti pogumen, vztrajen, odločen. In se mi zdi, da sem. Sem slišal tudi kak očitek na ta račun od drugih, ki so bili manj zagrizeni ali pa se jim je zdelo, da morajo zaradi moje odločnosti tudi oni delati več ali drugače, kot so si predstavljali. V naši družini sem trenutno, če gledam mamo, sestro, sebe, tista skala prav jaz. Mama je z leti seveda malo opešala, kar je nekaj običajnega, in zdaj sem jaz »prevzel njeno štafeto«, uredim večje družinske projekte oz. kar je pač treba.«

Prepogosto so talent šovi narejeni samo za televizijski hipni učinek, češ, za danes zvečer si v redu, za jutri nas ne zanima, kaj bo s tabo. V Bitki talentov so zasloveli 16, 17 let stari otroci, ki smo jih čez noč postavili pred kamere. Zato je bilo treba nanje paziti. Postaviti jih na oder in pustiti, da zmagajo, potem pa jih »zavreči«, ker imamo nove kandidate, to se nam ni zdelo pošteno.

Mario, kako je s tvojo ljubeznijo do medijev? Je bila prisotna že iz mladosti ali si jo začutil šele takrat, ko si listal po slovarju v oddaji Besede, besede, besede?

»Nikoli nisem bil povsem ravnodušen do nastopanja. Ves čas sem bil v gledaliških krožkih v osnovni, v srednji šoli. Nastopanje mi ni bil problem in tudi sem si tega želel in nekako »silil« v gledališke in recitatorske krožke. Nisem si pa predstavljal, mogoče zato, ker sem bil preveč sramežljiv ali skromen, da bi bil to lahko moj poklic, da bi si upal nastopati pred vso državo, povedati kaj o sebi, pokazati svoja čustva … To je prišlo počasi vame. Veliko sem gledal televizijo, različne oddaje … To so bili še časi, ko so oddaje vodila velika imena, malo je bilo programov, bil je prvi program televizije Ljubljana in Zagreba, potem pa se je kmalu končalo.«

Mario Galunič je vrsto let vodil festival Melodije morja in sonca skupaj s kolegico Lorello Flega
Mario Galunič je vrsto let vodil festival Melodije morja in sonca skupaj s kolegico Lorello Flega © Iz osebnega arhiva gosta

Ko si v šoli rekel, da si gledal film, so vsi vedeli, katerega.

»Ja, to so bili tisti časi. Vsi smo gledali ob istem času isti kanal, kar je nekaj popolnoma nepredstavljivega za novo generacijo. Malo sreče je bilo seveda v moji karieri. V televizijski svet sem stopil leta 1992, nekako »pravočasno«, na začetku razcveta zasebnih komercialnih televizij. Takrat, ko sem jaz začel, smo bili v nedeljo zvečer sami na televiziji. Tako sem si lahko ustvaril trdno bazo gledalcev in ugled. Enostavno sem izkoristil pravi trenutek. Ko je bila na sporedu oddaja Zoom, ljudje niso imeli veliko izbire, kaj gledati na slovenskih kanalih. Bili smo zelo močni, komercialne televizije še niso posegale v ta segment. Nujno pa je bilo, da smo delali dobro. Če bi delali slabe oddaje, nas ljudje ne bi gledali iz usmiljenja. Ko gledam danes mlajše kolege na televiziji, imajo veliko težjo nalogo. Težko je navdušiti široko množico ljudi, ker danes ljudje redko gledajo iste oddaje v istem trenutku. Zato je tudi bistveno teže obstati. Danes pridejo mladi ljudje, vidijo, da ni hipnega uspeha, ki bi ga radi, odnehajo in poskusijo kaj drugega. Ali pa jim producenti televizije rečejo, da bi želeli poskusiti še s kom drugim. In potem ti ljudje krožijo, se selijo, redki obstanejo. Kariera mladih voditeljev danes je zagotovo drugačna, kot je bila moja. Zagotovo bodo morali poskusiti še kaj drugega na različnih platformah, televizija ni več edina opcija. Velike oddaje ob osmih zvečer so kar ogrožena vrsta

Danes ima vsakdo priložnost narediti oddajo in jo spustiti v svet.

»Seveda, in tako lahko doseže veliko ljudi. Ne rečem, televizija je še zmeraj močan medij. Doseg televizijskih oddaj na glavnih kanalih v Sloveniji je še zmeraj neprimerljiv z dosegom na kakšnih družabnih omrežjih. A kljub vsemu to ni več zanemarljivo. Ti lahko danes sam v svoji dnevni sobi snemaš oddajo in če boš dovolj zanimiv, provokativen, izzivalen, te bodo ljudje nekje našli. Mogoče ne bodo gledali uro in pol tega, kar počneš, ampak bodo našli en delček in to širili po družbenih omrežjih. To je drug način spremljanja televizije ali vsebin, kot smo bili mi navajeni, ko smo ob osmih sedli na zofo in pogledali, kaj so nam pripravili. Za pozornost gledalcev se je treba bistveno bolj truditi in na drugačen način, kot smo se mi, ko sem začenjal z Zoomom

Ko sem pred kamero, želim vse vedeti, kako je do česarkoli prišlo. Ne želim biti samo gospod voditelj, ki pride v službo in mu drugi vse napišejo in pripravijo. To nisem jaz.

A se pogosto zatečeš v romantične spomine na tiste čase, sogovornike, fotelje, studije?

»V našem poslu je zelo nevarno, da se predaš nostalgiji, spominom, kako lepo je bilo nekoč. Vem, da se tega ne da ponoviti, bilo je, kar je bilo. Vse je bilo tako vznemirljivo, po oddaji smo se običajno fino imeli, bili smo zadovoljni. Gotovo se spomniš tudi ti, ko si bil moj gost. Z veseljem se spomnim teh nedelj. Bil sem mlad, oddaje so bile uspešne, ampak to še ne pomeni, da se rad predajam nostalgiji, sploh ker sem ugotovil, da se nekateri dobesedno zataknejo v času, ki je mimo, in ne zmorejo naprej, ne zmorejo delati drugače, ne zmorejo ali ne želijo se lotiti novih projektov. Zato jaz držim to nostalgijo ob strani. Še to. Posnel sem od približno 700 oddaj in žal jih je veliko slabo popisanih, kdo je v njih nastopal, kdo je bil gost, kar je zelo pomembno za arhiv. Želim si to urediti in pogledati vse te oddaje, ko bom imel čas. A meni je zelo težko gledati sebe 20 let nazaj, ker sem zares zelo kritičen do sebe. To slabo vpliva na mojo samozavest. Ko pogledam dve stari oddaji, grem težko v studio. Prav čutim neko zavoro in rekel sem si, da jih bom raje gledal, ko bom v penziji ali tik pred upokojitvijo (smeh)

V oddaji Zoom sta se spoznala z Deso Muck, postala sodelavca in ostala prijatelja
V oddaji Zoom sta se spoznala z Deso Muck, postala sodelavca in ostala prijatelja © Iz osebnega arhiva gosta

V čem je največja razlika zdaj, ko delaš Jokerja, kviz, v primerjavi s tistim, kar si počel pred desetletjem, dvema, celo tremi?

»Ja, Joker je drug žanr, to je moj prvi pravi kviz, ki ga delam na televiziji, prej tega nisem počel, ker se mi ni zdelo dovolj vznemirljivo. Med oddajami, ki sem jih delal včasih npr. med Mojo Slovenijo in med Jokerjem, so velike razlike, čeprav gre za dva kviza. Pri Jokerju se ne morem zelo pripraviti na oddajo, lahko se pripravim na gosta, da nekaj vem o njem. Potem pa je že skoraj konec. Pridem v studio in se moram zanesti na svoj dober dan, na svoje hitre možgane, da se bom ob vprašanjih, ki jih tudi jaz ne vem vnaprej, spomnil kaj zanimivega, iskrivega in vprašal to svojega sogovornika. Všeč mi je, da smo ohranili v studiu publiko, to mi veliko pomeni, da takoj dobim neko povratno informacijo. Ni pa to tisti žanr oddaje, ki je bil moj zaščitni znak: hrupna zabava, veliko nastopajočih, znane osebnosti, humor, glasba, vse to prepleteno. Koliko časa bom še v kvizu, ne vem. To je zdaj deseta sezona, peto leto. Obeta se tudi enajsta, ker jo počasi začenjamo snemati. Časi na televiziji so kar slabi, kar se tiče novih, dragih projektov, denarja ni, varčujemo. Moram biti iskren, da so se časi na televiziji zelo spremenili in da dvomim, da bi bila oddaja Zoom ali Spet doma v nedeljo ob osmih zvečer še tako uspešna, kot je bila. Mislim, da se danes delajo oddaje drugače in da bi za res velik uspeh oddaje morali vložiti več denarja, da bi dosegli enak rezultat kot pred leti. Denarja pa seveda ni.«

Meni je uspelo v teh desetletjih stkati kar nekaj zares globokih prijateljskih vezi z ljudmi, ki jih sicer ne bi srečal v življenju, če ne bi delal tega, kar delam. Z Deso Muck sva še zdaj prijatelja.

Eno obdobje si bil odgovorni urednik razvedrilnega programa. Spraševal sem se, kako težko ti je bilo takrat.

»Težko je bilo biti urednik svojim kolegom, zahtevati nekaj od njih, biti kritičen. Kdaj pa kdaj sem moral izraziti tudi negodovanje ali nezadovoljstvo, kar je zelo težko v našem poslu, saj ljudje neradi slišijo kaj kritičnega na svoj račun. Naučil sem se, kako funkcionira televizija v zakulisju. Malo naivno sem stopil v to vlogo. Sem pa hvaležen, da sem to spoznal, ker sem dobil nek uvid v svoje delo s popolnoma drugega zornega kota. Bil sem zelo zagnan, za vsako najmanjšo oddajo se mi je bilo vredno potruditi. V službi sem bil stotine ur več, kot bi bilo potrebno, ker sem želel, da so stvari narejene. To ni bilo nujno dobro, niti ne cenjeno na televiziji. Slovo od funkcije urednika je bilo veliko olajšanje, ampak moram biti iskren, nikoli več ne vstopim v svojo pisarno in v naš program na tak način, kot sem, preden sem bil urednik. Nosim tudi posledice svojega urednikovanja. Odnos ljudi do mene se je trajno spremenil in nekatere stvari se niso več mogle postaviti nazaj tako, kot so bile prej. Po eni strani mi ni žal, po drugi strani pa tudi ne. Nisem se še popolnoma opredelil do tega obdobja. Nikakor mi ni žal v profesionalnem smislu, da sem to doživel in izkusil, a zares spremeniti ne moreš ničesar. To je bila kot fakulteta televizijskega dela. Malo pa mi je žal, da so se moji odnosi s kolegi spremenili in da se jih ne da več resetirati na leto, preden sem bil urednik, a tudi v tem je kaj dobrega.«

Kako gledaš na vse peripetije, povezane z nacionalko?

»Na nacionalni televiziji sem 30 let, čutim s to hišo in mi ni vseeno, kaj se z njo dogaja. Najlepše bi bilo priti v službo v hišo, kjer razmere cvetijo, kjer je dovolj denarja za dobre projekte, kjer napredujejo najbolj sposobni, kjer smo vsi usmerjeni v isti cilj. Tega ni, to že moram reči. Na srečo delam v razvedrilnem programu, kjer se nas te turbulentne zadeve niso tako zelo dotaknile kot npr. v informativnem, kjer je bilo to najbolj očitno. Jaz sem delal svoje oddaje, kot sem jih delal prej in tu se ni spremenilo popolnoma nič. Pogoji dela, proračun oddaje, produkcijske zmožnosti, vse to je ostalo nedotaknjeno. Če bi se izoliral, bi lahko rekel, da nisem opazil, da se je pri nas karkoli spremenilo. Ampak smo vendarle hiša, kjer smo povezani, srečujemo se na istih hodnikih, smo prijatelji, znanci. Televizija je en organizem, ne da se ga deliti, zato me žalostijo notranji pretresi, ko so ljudje med seboj skregani, se ne pozdravljajo, živijo v strupenih in slabih odnosih. Predstavljaj si, da hodiš v službo, kjer gredo mimo tebe ljudje, s katerimi ne govoriš, ljudje so razdeljeni na tabore, se prezirajo ... To ne vpliva dobro na nikogar in da je do tega prišlo, je meni zelo žal, na srečo pri nas ni tako. Upam, da se bo v naslednjih 15 letih, kolikor še imam delovne dobe, to spremenilo. Jaz sem zmeraj malo optimista in ne obupam kar tako.«

Optimist že, kaj pa perfekcionist? Tudi?

»Upam, da se to dvoje ne izključuje. Jaz si zmeraj želim najboljše. Karkoli naredim, nikoli nisem s tem zadovoljen. Čeprav sem vse naredil, da bi bilo najboljše, vidim še vedno neke rezerve. Do sebe sem zelo kritičen, tudi do drugih, ampak v moji karieri se to ni pokazalo za nekaj slabega. Kadarkoli dobim neko nalogo, oddajo, morajo tisti, ki bodo z mano delali, vedeti, da ne bo lahko, ampak na koncu se bomo imeli super, ker bomo zadovoljni s tem, kar smo naredili. Ponavadi je bilo res tako.Če si kritičen, to nekako žene stvari naprej, da so potem naslednjič boljše. Ne morem pa biti destruktiven in zmeraj vse grajati, da je zanič in slabo. To ne pripelje nikamor. Včasih je prišel v ekipo sodelavec, ki je vedno godrnjal in ni bil z ničemer zadovoljen, tak običajno tudi želi, da se mu drugi pridružijo in tak človek je rušilen za ekipo. Če hočeš naprej, se je treba takih slabih energij nekako rešiti. Tega sem veliko videl v karieri.«

Mario, če bi te prosil, da pomisliš na slovenske glasbene izvajalce, bi se spet lahko ustavila pri enem tvojih večjih uspehov. Z oddajo, v kateri ste iskali talente, ste pomagali narediti prve korake do velikih odrov Nini Pušlar, Evi Černe, Omarju Naberju, Anžeju Dežanu …

»Ko smo začeli v oddaji Spet doma z Bitko talentov, se je v tujini zelo intenzivno iskalo talente v različnih oddajah. To je bil nekako na novo odkrit svet. Odločili smo se, da poskusimo z avdicijo za pevce, mogoče se pa kdo prijavi. Dobili smo ogromno prijav, veliko jih še danes poje na odrih. Tri leta smo zelo resno delali z mladimi pevci. Želeli smo, da talenti ne bi sijali samo en večer, ampak da bo to nekaj resnega, da jim bomo dali priložnost, da naredijo ploščo, da jim bomo poiskali založbo, ljudi, ki znajo to početi. Prepogosto so talent šovi narejeni samo za televizijski hipni učinek. Televizija je pač medij trenutka, češ, za danes zvečer si v redu, za jutri nas ne zanima, kaj bo s tabo. Ampak, to so bili zelo mladi ljudje, 16, 17 let stari otroci, ki smo jih čez noč postavili pred kamere. Zato je bilo treba nanje paziti. Omar, zmagovalec prve sezone Bitke talentov, je bil morda malo starejši, ampak Nina Pušlar je bila 16 let stara, isto Eva Černe in Anžej Dežan. Postaviti te otroke na oder in pustiti, da zmagajo, zaslovijo, potem pa jih »zavreči«, ker imamo nove kandidate, novo sezono, to se nam ni zdelo pošteno. Zanje smo nekako poskušali poskrbeti, kolikor je šlo. Kdor je želel to priliko zagrabiti, je nekaj od tega imel in mislim, da smo lahko kar ponosni na vse te ljudi, tudi tiste, na katere smo morda pozabili, pa so poskusili. Nekateri so zdaj člani skupin, recimo David Novak je pri Gadih, zelo dobro se ga spomnim iz prve sezone. Zelo sem vesel, ko vidim Nino Pušlar, kaj počne. Ona je zdaj dejansko v prvi vrsti naših izvajalcev. Verjetno bi bila ona pevka tudi brez Bitke talentov, bi pač kje drugje prišla do svoje priložnosti, ampak smo ponosni, da smo bili mi zraven pri tej prvi stopnici.«

Ne vem, kako dolgo mi bo dano potovati in živeti. Želim si videti še veliko sveta. Več ko potuješ, bolj veš, kaj ti je všeč, kaj bi še rad videl. Okus se ti izostri in zato si ne želim iti prav povsod.

Lepo je videti in začutiti tudi hvaležnost v drugo smer. Nina, Eva, Omar, Anžej se vedno radi spomnijo teh začetkov.

»Se spomnijo, nekako jim je bilo pomembno, da smo bili kolegi, prijatelji, da smo poskrbeli za njih, kolikor se je dalo: za stiliste, videospote, glasbo. Na začetku smo jim pomagali, potem pa so se morali seveda podati na pot sami. Videli so, da biti del slovenske glasbene scene niti ni enostavno. Da je to garanje, poseben način življenja, ki morda vsakemu niti ni všeč ali mu ni kos. Ampak so poskusili in sem zmeraj vesel, ko se vidimo. Z vsemi imam zelo prisrčne odnose.«

Kako pride do idej o oddaji?

»Prvo leto, ko sem vodil na televiziji Nedeljskih 60, je bil moj urednik Jože Kranjc, jaz sem samo prišel in pred kamero odvodil, kar so drugi pripravljali. Meni to ni bilo všeč. Čutil sem, da bi lahko iz sebe spravil več, če bi imel več vpliva na vsebino. Prosil sem, če bi lahko poskusil svojo oddajo narediti sam. Takratni urednik Mito Trefalt je to razumel in mi je rekel, naj poskusim, da pa delo za kamero in še pred kamero vzame celega človeka. Sam je namreč počel isto. Bil je urednik in voditelj svoje oddaje. Jaz sem poskusil in pri tem je ostalo. Ko sem pred kamero, želim vse vedeti, kako je do česarkoli prišlo. Ne želim biti samo gospod voditelj, ki pride v službo in mu drugi vse napišejo in pripravijo. To nisem jaz.«

Lepi spomini so povezani tudi s plesalci, celo s pevskimi zbori, ki so tekmovali med seboj. Kako se odločati, kakšna bo oddaja ali kaj licenčnega vzeti iz tujine?

»Zdaj že nekaj časa delam licenčne oddaje, formati, ki so kupljeni: Joker in Moja Slovenija sta taki oddaji. Ko format kupiš, dobiš natančna navodila, kako narediti oddajo in koliko imaš proste roke. Nekatere oddaje puščajo več svobode, druge manj. Prej smo oddaje delali po principu tutti frutti, vsega po malo, združili smo slovensko glasbo, pa nekaj humorja, pogovora, presenečenj v družbi znanih ljudi. Združili smo vse sestavne dele, ki so živeli v različnih oddajah v tujini ali pa tudi pri nas: od raznih tekmovanj (omenil si zbore, pa Bitka talentov), do pogovorov, humornih točk, skečev. In ta koncept »sestavljenih oddaj« se je v Sloveniji pokazal kot nekaj, kar lahko preživi: malo heca in malo resnih pogovorov, malo tekmovanja, malo televotinga, vključili smo vse, kar oddaja lahko prenese in dobili večerni družinski dogodek. Tekmovanje zborov je bilo najteže delati. En zbor ni en človek, to je 40 ljudi in toliko različnih energij. Potem je še drug zbor. In zborovodje, ki so zahtevni ljudje, vsak po svoje. In skladatelji, ki napišejo note, priredbe za zbor. To je spet posebna kategorija. Moram reči, da je bilo za bitko med zboroma potrebnega zelo veliko dela in zelo veliko truda. Zbori so stvar vzeli zelo zares, ko je prišlo do tekmovanja, ni bilo več heca. Po dveh sezonah smo nehali.«

Zelo pomembno mi je bilo, da sem bil v šoli dober, če ne celo najboljši. Zelo veliko sem za to naredil, nič ni prišlo samo po sebi. Učil sem se mogoče celo malo preveč. Se mi zdi, da so moji vrstniki imeli več od rosne mladosti kot jaz.

Verjamem, da je pri najinih poslušalcih prej zbudilo pozornost ime Mito Trefalt. Kakšne spomine imaš nanj, ki je bil tudi velika televizijska osebnost?

»Moji začetki so povezani z njim. Bil je odgovorni urednik razvedrilnega programa, ki me je povabil k sodelovanju. Najprej k nedolžni igrici Besede, besede, besede, kjer sem kot študent slovenščine bral besede iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. V manj kot letu dni mi je dal priložnost, da sem vodil oddajo Nedeljskih 60. Bilo je poletje in vsi voditelji so bili na dopustu. Bil je zelo pogumen. Jaz te priložnosti nisem zlorabil, ampak izrabil v prid gledalcem, postal sem eden od voditeljev, med katerimi je bila tudi njegova hčerka. Ves čas je verjel vame in to tako zelo, da me je kmalu poklical k sebi in rekel: Poglej, oddajo Nedeljskih 60 vodi pet ljudi. Moram ti reči, da si ti od vseh petih najboljši. Bil bi slab urednik, če bi pustil štiri slabše voditi oddajo, ki jo delaš ti najbolje. Povej, si pripravljen samo ti voditi to oddajo? Imel sem blazne težave zaradi kolegialnih razlogov. Imel sem nekaj dni časa za odločitev, ponoči sem se zbujal … Potem mi je kolegica rekla: Dobro premisli, če boš še kdaj dobil tako priložnost, če boš zdaj rekel ne. Premisli, zdaj poglej nase: kako ti čutiš? Se čutiš sposobnega, se tega veseliš? Jaz sem si to izredno želel, povedal sem Trefaltu, da sem pripravljen sam delati oddajo od jeseni naprej, da pa prosim, če lahko vsaj dvema voditeljema to sam povem, ker smo bili prijatelji. Ni bilo enostavno, tudi za kolege ne in tako sem prevzel oddajo Nedeljskih 60

In kako je bilo s prijateljskimi vezmi, ki so te skrbele?

»Ja … Tako, tako.«

Mario, samo ena oddaja je bila, v kateri nisi imel občinstva v živo, v kateri si se moral drugače posvetiti sogovorniku. V njej ni bilo hipnih odločitev, ni bilo pomoči humorista, glasbe … Oddaja Avtoportret.

»V tej oddaji sem bil sam z gostom, s kamero, spremljal sem gosta, ga čisto od blizu snemal v obraz. Oddaje so se po večini snemale skozi neka okna v ateljeju. Niti kamermana nisem videl. Bilo je zelo intimno, zelo drugače. Iz hrupnih oddaj sem šel v tih, intimen svet, kar je bil zame poklicni šok, moram povedati. Jaz sem se počutil v vakuumu, da enostavno ne zmorem tega, imel sem kar nekaj težav, da nisem dovolj dober za tak intimen pogovor, da potrebujem publiko, njen odziv, čudno mi je bilo, da se nihče ne smeji, da se nič ne ploska, da se vse dogaja v tišini. Leta in leta sem delal v zelo glasnem studiu in naenkrat taka tišina. Prepričan sem bil, da se bom navadil in ta žanr vzljubil, ampak če sem iskren, ga nisem in sem ves čakal na novo priložnost, da se vrnem v studio, ki je poln življenja. In je prišla priložnost. Takrat se je rodila oddaja Spet doma z Natašo Tič Ralijan.«

Ti je pri tem mirnem formatu in vnaprej posneti oddaji manjkalo adrenalina?

»Ja, to bo. Jaz mislim, da ko se začne oddaja, ki jo zares čutim, me preplavi adrenalin. Postanem drug človek, funkcioniram drugače, razpoložen sem drugače, čustvujem drugače, postanem drug človek v dobrem smislu in to za svoje televizijsko delo potrebujem. Zato sem bil tudi nesrečen, ko v oddaji Joker zaradi kovida ni bilo publike. Čutil sem, kot da imam neko utež na sebi, ki me vleče k tlom, da ne morem poleteti, kot sem sicer vajen. Ko se je vrnila publika, sem v hipu začutil, kot bi me nekdo osvobodil.«

V kvizu Joker
V kvizu Joker © Osebni arhiv gosta
A zdaj, ko ima Joker občinstvo, se ti zdi, da ima kviz dovolj adrenalina v sebi?

»Ne toliko, kot oddaje, ki sem jih delal leta in leta, oddaje z glasbo, s humorjem, s pogovori. Ampak dovolj, tako bom rekel. Tudi jaz nisem več star 20 let in z leti se tudi pričakovanja malo spremenijo, sem zadovoljen tudi z manj.«

Kako ti vseh 30 let, odkar si na televiziji, uspe biti Mario zase in ne za občinstvo, za kamere, intervjuje …

»Pravzaprav živim povsem običajno življenje. Nikoli nisem čutil potrebe, da bi moje zasebno življenje bilo povsem dosegljivo javnosti. Nekateri mislijo, da je to nujen sestavni del, če želiš biti priljubljen in slaven, moraš pustiti javnosti vstop v vse pore svojega življenja. Mogoče pri kom tako tudi je, mu to pomaga, ga to naredi, jaz tega nisem čutil, oziroma sem se že na začetku odločil, da ne bo tako. Nikoli nisem vabil novinarjev k sebi domov, nikoli se nismo fotografirali pri meni doma in z mojo družino. Nekaj malih poskusov je sicer bilo, niso bili vsi posrečeni, če sem čisto iskren. Zdelo se mi je, da je televizijska poklicna pot moja stvar, zato sem svoje prijatelje, družino in ljudi, ki jih imam rad, bolj ali manj držal stran od tega in jih čuval, da jih to ne bi doletelo, kajti del medijskega življenja, mislim na nastopanje v rumenih opravljivih medijih, ni nekaj, kar bi privoščil svojim ljudem. Dovolj je, če sem jaz dal tega. Nekako sem v tem uspel, kajti ko postaviš meje in novinarji vidijo, da niso dobrodošli, te bolj ali manj pustijo pri miru. Nismo tako razvpita država, kjer bi se paparaci ves čas vozili za teboj. Lahko relativno normalno živim in hodim tja, kamor mislim, da je prav. Seveda imam v sebi občutek, da me ljudje poznajo, morda nisem tako sproščen na cesti ali v lokalih, kot bi morda bil, če me ne bi poznal nihče. Eno zavoro imam ves čas prižgano, ampak to se mi ne zdi ravno največji problem. Svet je velik, lahko potujem.«

Je pa zanimivo, da lahko tudi v televizijskem svetu stkeš iskrena prijateljstva: Nataša Tič Ralijan, Boris Kobal, Desa Muck …

»Tudi mene je to presenetilo, kajti slišal sem vse mogoče zgodbe, da je estrada zlagana, da tu ni pristnih čustev, niti ne prijateljstev, da so samo interesi in denar. Meni je uspelo v teh desetletjih stkati kar nekaj zares globokih prijateljskih vezi z ljudmi, ki jih sicer ne bi srečal v življenju, če ne bi delal tega, kar delam. Omenil si Deso. Ona je bila kmalu na začetku moje kariere moja sodelavka in pomemben lik oddaje. Še zdaj sva prijatelja, še zdaj se vidiva, slišiva. Spremenilo se je milijon stvari, nisva več vsak teden skupaj pred kamero, kar naju je zelo povezalo. To je bilo res zelo stresno, intenzivno, lepo in težko obdobje: 200 oddaj pet let vsak teden, tega se ne da pozabiti. Pogosto rečem, da je moj poklic privilegij, lahko sem spoznal kogarkoli. Ko sem npr. navdušen bral poezijo Neže Maurer, sem jo lahko povabil v oddajo in sva se nekako zbližala. Podobno je bilo z Manco Košir ali drugimi »pomembnimi« ljudmi, še zdaj imam v telefonu njihove številke. To je privilegij.«

S sodelavcema Borisom Kobalom in Nino Valič v oddaji Moja Slovenija
S sodelavcema Borisom Kobalom in Nino Valič v oddaji Moja Slovenija © Iz osebnega arhiva gosta

In ti znanci vedo, da če bi radi ulovili Maria, to ne sme biti po koncu kakšne sezone, ker možak takrat že pakira kovčke …

»Strast do potovanj je bila v meni že od nekdaj, še preden sem začel delati na televiziji, je pa res, da se včasih ni dalo potovati tako daleč in zlahka kot danes. Vsaj zdelo se mi je. Nisem imel denarja, tudi drugače se je potovalo. Potem pa se je začelo in zdaj se trudim čim več biti naokoli. Ko so službene zadeve opravljene, se svet odpre in kot si rekel, ko je konec sezone, recimo konec junija, sem že na letalu. Tako je bilo leta in leta. Videl sem veliko sveta, imam aplikacijo na telefonu, kjer štejem države, kjer sem bil in zdaj bom obiskal 70. državo. To je že kar lepa številka. Mogoče bom obiskal 100 držav v življenju, na to računam. Vem pa ne, kako dolgo mi bo dano potovati in živeti … Želim si videti še veliko sveta. Nikoli ne bom videl dovolj, ampak več ko potuješ, bolj veš, kaj ti je všeč, kaj bi še rad videl. Okus se ti izostri in zato si ne želim iti prav povsod.«

Kaj te najbolj navdušuje na potovanjih?

»Mogočna narava. Navdušen sem bil nad Islandijo, kjer sem bil pred dvema letoma. Popolnoma me je prevzela. Bil sem navdušen tudi nad slano puščavo Uyuni v Boliviji, ki je vsa bela od soli in velika skoraj kot Slovenija. Včasih je bilo tam morje. Res se je fascinantno voziti z džipi po tej ogromni belini. Tam ni cest, je samo belina in vsake toliko časa kakšen hribček, poln kaktusov. To je bilo neverjetno. Ali pa recimo slapovi Iguazu v Braziliji na meji z Argentino. Tam je tako mogočna narava, da jemlje dih. Letos sem bil prvič v podsaharski Afriki, v Tanzaniji, nekaj dni v nacionalnih parkih, v stiku z divjimi živalmi, o katerih sem doslej samo bral. To je bila moja prva izkušnja safarija. Močna, moram reči, ampak kljub temu ne tako, kot sem pričakoval. Lepo, zelo mogočno, neverjetno, ampak nenazadnje to je le množični turizem. Tam so kolone avtov, nikjer nisi sam.«

Ob nedeljah sem imel oddajo v živo, seveda so to učenci gledali. In potem sem bil v ponedeljek zjutraj spet v šoli, kot da se ni prejšnji večer nič zgodilo. Spoznal sem, da imam s tema dvema podobama kar nekaj težav. Resen učitelj, dokaj zahteven, bi rekel, in podoba sproščenega Maria na televiziji. Kako razložiti to otrokom, starim deset let? Težko.

 

Greš z nahrbtnikom ali z agencijo?

»Z nahrbtnikom ne, niti ne z agencijo, organiziram si pot sam, sem že zelo spreten v tem in imam s tem tudi veselje. Pol veselja je doma, med pripravo na potovanje. Zdaj na internetu izveš in vidiš vse. Včasih skoraj preveč. Včasih si šel na pot bolj nedolžen, naiven, ko si prišel tja, si bil popolnoma šokiran nad kakšno stvarjo. Zdaj je tega šoka manj, ker je priprava bolj poglobljena in sem pripravljen na vse dobro in slabo.«

Bereš veliko?

»Berem manj kot včasih, to priznam. Zmeraj kaj berem, ampak za moj občutek premalo, tako da se veselim potovanj tudi zato, ker imam na potovanjih čas za knjige. Berem na letalih, v vlakih, v hotelih, berem ves čas, to mi je pomembno. Ko ne potujem, preveč časa porabim za eno knjigo, to mi ni všeč. Včasih, ko sem študiral, sem bil vajen prebrati v enem poletju tudi po 20 knjig. Nisem jih preletel, bral sem jih vsak dan nekaj ur. Zdaj se je to malo upočasnilo. Vem, zakaj. Ker porabim čas za gledanje serij na televiziji, pogosto dolgo v noč. Potem sem zaspan, naslednji dan grem v službo in čas za branje si je treba prav načrtno izboriti. Imam nek ritual, da moram na dan prebrati vsaj nekaj strani, preden grem spat. Tako ostajam v bralni formi. Ni ga čez knjigo, to moram povedati. Ni ga čez knjigo.«

Odkar ima pasjo mrcino Rudija, živi na vikendu v naravi
Odkar ima pasjo mrcino Rudija, živi na vikendu v naravi © Iz osebnega arhiva gosta
Ob koncu najinega pogovora, Mario, še vprašanje, kje najdeš svoj oseben dušni mir.

»Na potovanjih ne, potovanja so garanje in kar stresna stvar. Včasih pridem utrujen s potovanja. Sicer pa, saj mi sploh ni treba dolgo razmišljati, kje najdem svoj mir. Pred desetimi leti sem si kupil vikend blizu Ljubljane v naravi, blizu gozda, na vasi. To je kraj brez trgovine in brez sleherne infrastrukture, ampak tam je ravno dovolj hišk in sosedov. In tam so noči črne, ni javne razsvetljave, tam je ponoči tiho. Poleti so črički tako glasni, da preglasijo klepet na terasi. Slišiš naravo veš čas, ko moraš ven, si čez dve minuti v gozdu. Kakšno razkošje! Najprej sem mislil, da bom imel to hiško samo za vikend, za kakšen dan v tednu. Pred šestimi leti pa sem kupil kužka in od takrat naprej sem bolj ali manj ves čas tam. Tam so pristni odnosi med sosedi, se mi zdi. In jaz tam neskončno uživam.«

Naš gost
Damijana Medved (photo: Rok Mihevc) Damijana Medved (photo: Rok Mihevc)

Katera je vaša najlepša slovenska beseda?

Leta 1999 je Unesco 21. februar razglasil za mednarodni dan maternega jezika. Datum je bil izbran kot spomin na protest in smrt bengalskih študentov, ki so 21. februarja 1952 v Pakistanu zahtevali ...

Gnojenje z živinskimi gnojili z mehanizacijo z nizkimi izpusti v zrak (photo: Franz W. / Pixabay) Gnojenje z živinskimi gnojili z mehanizacijo z nizkimi izpusti v zrak (photo: Franz W. / Pixabay)

O časovnih prepovedih gnojenja

Z gnojenjem zemlji vračamo hranila, ki jih v času vegetacije gojene kmetijske rastline porabijo. Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov predpisuje, da se v zimskem ...

Aleš Abram in Maja Morela z družbo (photo: Urša Sešek) Aleš Abram in Maja Morela z družbo (photo: Urša Sešek)

Kačo namesto psa?

V studiu smo poleg Aleša Abrama iz Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo gostili tudi rdečerepega udava Feliksa in bradato agamo Tineta. Aleš Abram poudarja, da se eksotičnih živali držijo ...