Ste vi morda ta otrok?

Via positiva | 23.11.2023, 18:00 Nataša Ličen

Vprašanje je Lidiji Šket Kamenšek zastavil mentor pri sklepu študija ob pisanju diplomske naloge, ko je Lidija želela pisati in raziskovati svet otrok, ki se na svet in doživljanje okolja odzivajo drugače, so nemirni, imajo težave s pozornostjo, so hiperaktivni, ter kakšen je do njih odnos sovrstnikov. ADHD ni bolezen, to je način življenja, pravi Lidija.

Ni naključje, da smo ob državnem prazniku, dnevu Rudolfa Maistra, v oddajo »Via positiva« povabili Mariborčanko.

Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.

Ustavimo se, odložimo telefone, zaslone, pojdimo na sprehod.

Mag. Lidija Šket Kamenšek je profesorica razrednega pouka, strokovna delavka na področju vzgoje in izobraževanja, magistrica znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju.

Skozi raziskovanje nemirnega otroka za diplomsko nalogo sem prejemala odgovore zase. Čakalo me je veliko dela, kako najti mir v nemirnih časih, odnosih, izzivih, vse to sem takrat zelo močno doživljala.

Lidija ima veliko izkušenj s poučevanjem, s svetovalnim delom ter nudenjem dodatne strokovne pomoči učencem s posebnimi potrebami, kar je njena strast in poklicanost. Ravno tako piše in pripoveduje pravljice, pripravlja pravljične ter literarne večere, predava in objavlja v znanstvenih ter strokovnih revijah.

»Pravljice so me umirjale. V njih je mnogo skritih pomenov. Neža Maurer je bila moja umetniška mama, H. C. Andersen moj pravljični učitelj, učenci pa moje zrcalo, kjer sem ugledala sebe. In prav učenec je bil tisti stik, ob katerem sem se uglasila na pravljični svet, skupaj z njim začela pisati, ustvarjati in si ob njem znova odgovarjati kdo sem. Zelo sem mu hvaležna, saj sem iz njegove zgodbe ustvarila svojo poklicanost.«

Zdaj sem mirna in pomirjena, ko sem našla načine, kako svoj svet umiriti in hkrati početi stvari, ki so mi ljube, me hranijo in dvignejo, me delajo takšno kot sem, in sem zadovoljna.

»Ko sem bila mlajša sem želela vsem ugajati, zdaj vem, da ne morem biti všeč vsem, nekaterim grem morda celo na živce. Najpomembnejše je, da smo všeč sebi, da se zjutraj, ko se pogledamo v ogledalo, nasmehnemo in smo zadovoljni. Svoje življenje doživljam kot pot k svoji poklicanosti

Pristen odnos do otroka je najpomembnejši

»Otrok začuti, če ga razumemo in smo v odnosu z njim iskreni. Mnogo je načinov, da se mu približamo in z njim vzpostavimo odnos. Ko otrok začuti, nekomu je mar zanj, se začne tudi odzivati. Otroci bodo žareli in učitelji bodo zadovoljni. Otroci imajo težave in učitelji so tam, da jim pomagajo. Tudi sama delam veliko v tej smeri, v podporo otrok, učiteljev in staršev. Delo učitelja ni samo delo, ki ga določi minister ali ravnateljica, to je delo srca. Če smo učitelji s srcem, nam ni težko, ker darila, ki jih dobimo za srčno delom so srčna, objemi, veselja na obrazih otrok.«