Dr. Janez Bogataj z monografijo o kulturni dediščini kruha na Slovenskem | (foto: NL)
Dober kot kruh
Slovenija Nataša Ličen
V Tednu slovenske hrane in ob petkovem tradicionalnem slovenskem zajtrku smo k pogovoru povabili dr. Janeza Bogataja, ki je avtor obsežne monografije o kruhu. Slogan letošnjega projekta je "Kruh za zajtrk, super dan!" Letošnje leto je tudi Mednarodno leto prosa, ki ga je razglasila Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov.
Kruh je veliko več kot le hrana, ima številne simbolne pomene
»Kruh je nenazadnje del evharistije, vloga kruha je vpeta v življenje, od rojstva do smrti, številne šege in navade skozi vse leto so bile in so še vedno povezane s kruhom. V Sloveniji smo že v bolj odmaknjeni preteklosti poznali več vrst kruha, danes se je to število še povečalo.«
Žal še vedno velike količine kruha zavržemo. Ko sem bil še vpet v redno profesorsko delo sem študente večkrat peljal na smetišče, kjer je bilo vedno tudi veliko kruha. To je zelo velik problem.
17. november bo dan za Tradicionalni slovenski zajtrk
»O projektu bi rad dodal le, da nimamo le enega zajtrka, imamo jih več, kot nimamo le ene vrste kruha, ampak jih imamo mnogo. Različne vrste po različnih pokrajinah, z različnim namenom, ob različnih praznikih in z različnimi pomeni, ki so v mnogočem povezani z duhovnimi razsežnostmi življenja naših prednikov in tudi z družbenim stanjem.«
Daljši pogovor o kruhu z dr. Janezom Bogatajem lahko slišite v Kmetijski oddaji.
Obsežna monografija o kulturni dediščini kruha na Slovenskem je najnovejše delo dr. Janeza Bogataja. V njej so izbrane rezine zgodovine, lokalni in regionalni hlebci in njihovi krajci, zapečene ljudske modrosti, drobtine življenja, kruh v šegah in kot dar, poklici, povezani s kruhom, krušni slovar Slovenije ter nekaj vrhunskih umetnin z upodobitvijo kruha.
V bogati zakladnici svetovne dediščine se verjetno prav kruh kaže kot najbolj izzivalno izhodišče za sodobni čas. V sodobnosti postaja kruh spet vrednota.
Beseda kruh je pojem, sinonim za hrano na sploh.
Kruh je oznaka za vse, kar potrebujemo za življenje. Komur primanjkuje kruha, mu primanjkuje vsega. Količina in vrsta kruha sta bili včasih merili življenjske ravni, sredstvi za označevanje družbene pripadnosti (Pri njih je bil beli kruh vsak dan na mizi!).
Kruh je ljudem pomenil preživetje in je bil prispodoba za napredek v življenju. Zagotoviti si poklic in službo pomeni priti do kruha.
Kdo je tisti, ki mi bo kruh rezal? Posameznikom so pogosto postavljali vprašanje, kdo jim reže kruh in če je bilo teh rezačev veliko, se je prav lahko zgodilo, da je moral s trebuhom za kruhom. Kdor je kar naprej menjaval delo in ni bil zadovoljen z nobenim, so ga označili, da se je skregal z belim kruhom. Če si komu neupravičeno odvzel delo, so dejali, da si mu odžrl kruh ... Kruh je mir v hiši! To je le nekaj prispodobnih povezav, ki dokazujejo razumevanje in pomen kruha v življenju.
Kruh je opredmetenje ponavljajočega se življenjskega ritma in simbol človekovega preživetja hkrati.
V bogati zakladnici svetovne dediščine se verjetno prav kruh kaže kot najbolj izzivalno izhodišče za sodobni čas. Ne le s številnimi načini priprave, ampak tudi z nekdanjimi pomeni in vlogami, ki jih je imel v različnih časovnih obdobjih. V sodobnosti postaja kruh spet vrednota.
Proso ali hitrica
»Beli kruh, v primerjavi z drugimi vrstami kruha in krušnimi mešanicami, je treba razumevati predvsem z družbenega vidika. Beli kruh je bil vedno pojem visoke kuhinje in priviligiranih družbenih skupin v določenem obdobju. Od tod se vleče več stoletij prisotna težna, kompleks pravzaprav, da je beli kruh nekaj posebnega, ker je bil povprečnemu slovenskemu človeku skozi stoletja pogostokrat nedostopen.
Za Slovenijo so bile vedno krušne mešanice, od nemešanic predvsem rženi kruh, deloma mešanica ajde in pšenice, in seveda proso. Najbolj množično žito, ker je obdobje od sejanja na njivo do pridelka zelo kratko, v dveh mesecih se je to zgodilo, zato so ponekod rekli za proso hitrica, ker je zelo hitro dozorel. Bile so tudi razne druge mešanice, kar nesporno dokazuje, kako kruh tudi izraža revščino naših ljudi, ki so včasih zadnje pesti določenih vrst moke med seboj pomešali in iz tega spekli kruh.
Leto prosa je mednarodno v organizaciji Združenih narodov, pri isti založbi kot monografijo o kruhu, sem letos izdal tudi manjšo knjižico z naslovom »Proso – dediščina zlatih zrn«. Vstopamo v obdobje leta, ko je primerno kuhati proseno kašo s suhimi slivami, ki je ena od značilnih slovenskih sladic, svoje dni je bila bolj popularna od potice.«
