Maja MorelaMaja Morela
Aleš KarbaAleš Karba
Alen SalihovićAlen Salihović
Marko Juhant, specialni pedagog (foto: Osebni arhiv)
Marko Juhant, specialni pedagog | (foto: Osebni arhiv)

Marko Juhant: Odnos se ne gradi v kratkem pogovoru z zasliševanjem, kako je bilo v šoli.

Za življenje | 11.11.2023, 12:00 Nataša Ličen

Z Markom Juhantom, specialnim pedagogom, smo govorili o vzgoji in iskanju pravega sožitja. Stvari se v vzgoji vedno bolj zapletajo, saj stopamo v skrajnosti. Otroci se ob postavljenih jasnih mejah učijo sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja, v nasprotnem bodo iskali izgovore. Starši se pogosto vedemo preveč zaščitniško, obenem pa od otrok pričakujemo, da bi znali prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Veliko staršev ne razume, da je treba najti ravnotežje med individualizmom in tvorbo skupnosti. Otroci se učijo iz družinskega okolja, običajno se obnašajo tako, kot vidijo pri starših. Pomembno je omogočiti otrokom, da doživijo zadovoljstvo, zadovoljstvo pa prinese opravljeno zahtevno delo.

»Slovenci smo zelo tekmovalen narod. Počasi smo pozabili na pomembnost hobijev. Otroci se morajo zanimati za nekaj, kar zahteva njihov čas, interes dolgoročno prinese rezultate. Ko otroci ustvarijo izdelek, ga ponosno pokažejo drugim, se pojavi trajnejši rezultat in zadovoljstvo. To priznanje je nekaj posebnega.

Drvimo proti dnu odgovornosti in hkrati proti višku pravic.

Kljub obveznostim je pomemben čas, ki ga starši preživijo s svojimi otroki, ko se z njimi igrajo ali kako drugače skupaj ustvarjajo ali se z njimi ukvarjajo. Odnos se ne gradi samo preko kratkih pogovorov o šoli, ampak skozi skupne dejavnosti in interakcije. Starši bi morali posvetiti dovolj časa otrokom in se z njimi ukvarjati, ne samo pri učenju, ampak tudi pri drugih domačih in gospodinjskih aktivnostih.

Otrok se uči iz praktičnih izkušenj, ne samo iz zgodb.

Pomembno je, da otroku pokažemo, kako stvari delujejo v resničnem življenju. To so življenjske lekcije, ki otroka učijo organizacije, odgovornosti, razmišljanja in spraševanja. Vzgoja otroka vključuje tudi vzpostavljanje pravil med delom. Medtem, ko se pogovarjamo, ni treba neprestano govoriti otroku, naj nas gleda v oči. Med dejavnostjo bo že sam spontano povedal, če bo želel, kaj se mu mota po glavi. Kakovosten vzgojni pogovor ne traja dolgo - lahko le šest ali osem minut. Če pogovor traja polno uro, to pomeni, da otrok nadzira situacijo. Otrok namreč določi konec pogovora, ne starši. Otrok ve, že na začetku pogovora, kaj želijo starši, da jim obljubi.

Veliko stvari se v življenju dogaja ciklično. Trenutno se zdi, da znova v marsičem drvimo proti dnu, tudi proti dnu odgovornosti in hkrati proti nerazumnemu višku pravic. Pa dostikrat sploh ne vemo, za kakšne pravice gre, za kaj se pravzaprav že zavzemamo.

Ko se oglasiš in argumentiraš zmoto, si takoj prepoznan za staromodnega, takoj ko od otroka kaj terjamo, malenkosti, a, ... to pa ne, je takoj preveč. Vse je preveč. Žal se precejšen del staršev ne zaveda, da če iščemo pravnika v osnovni šoli, ki bo za-ščitil otroka, da bo ta uveljavil vse svoje pravice, pozneje v življenju za nobeno svojo neumnost ne bo prevzel odgovornosti. To so/bodo otroci brez mej. Meje pa učijo o primernosti določenih dejanj, besed, odzivov, kaj lahko, česa ne. Kaj si sme dovoliti in kaj ne.

Starši gredo v skrajnosti glede zaščite otrok, ko to ni opravičeno.

Vzgajamo otroke, ki v svojih dejanjih nimajo meja. K sreči pa že povedo nekateri ravnatelji, da starši spet zahtevajo nazaj osnovno disciplino, ki bi omogočala določen red za normalen razvoj in delo v šoli. Izgubili smo kompas, zelo hitro skrenemo in pademo čez, v skrajnosti. Ravnovesje se ustvarja najprej znotraj družine. Začne se s hišnimi domačimi opravili, kulturo doma, medsebojnimi odnosi, z vsem tem, kar otroci doma dnevno spremljajo. Dostikrat pozabljamo, da otroci v resnici ne poslušajo, zelo pa opazujejo, kaj se dogaja v družini. Iz tega izoblikujejo svoje ravnanje. Ko se znajdejo v določeni dilemi, se bodo odzvali tako, kot so to videli pri starših, doma. Vzgoja z zgledom je lahko zahtevna, če delamo nekaj in drugo govorimo, ni pa prav nič težko, vzgajati z zgledom, če smo iskreni, takšni, kot smo.

Delijo si nazive in nagrade, posledice njihovih generalnih napak bodo pa plačevale generacije otrok.

To je resnično postalo prava kriza. Histerija zaščitite, v vsakem trenutku ne glede na to, kaj je otrok naredil, ne glede na njegovo starost in ne glede na to, koliko odgovornosti je že pripravljen sprejeti, ne glede na njegove življenske izkušnje. Za vse je premajhen. Za lumparije, zanimivo, pa ni »premejčken«. To je pa kar dovoljeno. Tudi izraze smo začeli spreminjati, kar so bile včasih motnje, so danes potrebe.

Otrok, ki je od staršev vajen dobivati določena navodila, bo vajen vodenja tudi v šoli od učiteljev. Delo za dom zanj ni nič drugega kot delo za šolo.

Včasih smo stvarem, ki niso bile resnične rekli preprosto laž, danes rečemo, da nekdo ni povedal resnice. Laž je laž. Zakaj ne poimenujemo stvari tako kot v resnici so? Zavijamo jih vse naokrog, samo da se (spet) ne bi bilo treba soočiti z odgovornostjo. Vse manj je žal ljudi, ki so jo pripravljeni prevzeti. Da ne omenjam neumnosti, naj fantje pomislijo, če morda niso deklice in obratno. In za tem, mi je zelo žal, stoji tudi stroka.

Družina je kraj miru in topline. Če tega ni, je v njej nekaj narobe.
Družina je kraj miru in topline. Če tega ni, je v njej nekaj narobe. © PixaBay

To so generalne napake vzgoje, ...

Nobeden od teh ljudi ne bo soočen z ukrepi, med seboj si bodo podelili nazive, priznanja, nagrade, potem se bodo pa umaknili na druge bolj udobne položaje, škodo, ki jo delajo, bodo pa plačevale generacije otrok, spravili jih bomo ob življenjsko zadovoljstvo. Zakaj pa imamo ravno zdaj toliko težav z otroki, z mladimi in njihovo voljo do življenja, s pričakovanji, sploh z željo živeti naprej? To smo zakuhali odrasli, ne mladi.

Žal, standard za našo ljubo Slovenijo, to se dogaja in se bo spet zgodilo. Vse sorte nazivi bodo leteli, zadaj je pa slab vpliv na mladino, v imenu stroke in v imenu pravic manjše skupine, bodo le-te prerasle, in so že, pravice vseh ostalih.

Potreba po omogočanju zadovoljstva in pomembnih nalog otrokom

Ne kažimo vedno s prstom najprej na vzgojitelje, na pedagoge, učitelje, najprej smo tu starši. Mi smo najprej odgovorni za svoje otroke. Omogočimo jim, da doživijo zadovoljstvo. To je nekaj, česar zadnje generacije niso bile deležne. Naloge, ki jih dobivajo, ki jim jih zaupamo, so prelahke, premalo pomembne in utroci to čutijo. Ko opravijo, kar jim je naloženo, ob tem začutijo samo olajšanje. Kot bi samo odkljukali, nič več.


Če pa je delo, ki jim ga zaupamo, če so postopki, ki jih dovolj obremenijo, pa bodo, ob uspešnem dokončanju zanje pomembnega in zahtevnega dela, doživeli zadovoljstvo. In zadovoljstvo je tisto, ki kliče po še.

Problem je, da bomo imeli kmalu več otrok z odločbami in prilagojenim načinom izvajanja, kot tistih, ki lahko redno delujejo.

Iz ene skrajnosti gremo v drugo. Če smo večkrat zadovoljni zaradi lastnega dela, ne zato ker bi tako zahtevala šola ali starši, ampak zaradi lastnih rezultatov, ne potrebujemo zunanjih signalov, da je vredno živeti. Ob številnih šolskih aktivnostih in dejavnostih, smo pozabili na nekaj, čemur se reče hobiji. To je tisto, čemur morajo otroci nakloniti svoj čas. Hobiji, ki bodo prinesli trajen rezultat, v katerem otroci izdeluejo določene zadeve. S tem dobi priznanje, izdelek sam me prinese zadovoljstvo. Rezultati vsakršnih tekmovanj hitro izzvenijo, tudi če je otrok najbojši.

Pomanjkanje časa in volje staršev za sodelovanje

Kako se gradi odnos? Odnos se ne gradi v kratkem pogovoru z zasliševanjem, kako je bilo danes v šoli. Za starševstvo je to občutno premalo. Dajansko potrebujemo skupni čas. Časa imamo vsi še vedno dovolj. Tudi ljubezni, ki pride vedno znova in vedno je je dovolj, za vsakega otroka nova doza, polna škatla ljubezni, sveže, močne, intenzivne. Sobivanje, skupaj z otrokom, je bistvo starševstva. Koliko je staršev, ki rečejo, vse delam za otroke, za družino, ampak to ni isto kot biti z otroki.

Ne samo, da delaš za otroke, ampak delaj tudi več z njimi.

Poudarek na kakovostnem času za otroka izven šolskega dela

Mi lahko »brkljamo« po kuhinji, otrok pa dela domačo nalogo. Ne gre za to, da bi imeli nazdor, le vsake toliko pridemo pogledat, kako mu gre. Ko so rezultati dovolj dobri, se lahko uči sam, za zaprtimi vrati, to je samostojnost. Ampak, da pride do tja, do določenega uspeha, potrebuje svoj čas, v katerem se starši ukvarjamo z otrokom. In to ne velja samo za šolsko delo, velja tudi za vsa ostala opravila, ki jih je doma treba postoriti


Poglejte za več informacij in vsebin na spletno stran www.vzgoja.si

Za življenje, Pozitiva
Oratorijska ladja na Suhorju (photo: Oratorij Suhor) Oratorijska ladja na Suhorju (photo: Oratorij Suhor)

Prava ladja na oratoriju na Suhorju

V polnem teku po vsej Sloveniji potekajo oratoriji in tako je bilo v začetku julija tudi na Suhorju. Bil pa je nekaj posebnega, saj so animatorji zgradili pravo ladjo.

Osvežitvene vožnje za velikane vožnje (photo: vozimse.si) Osvežitvene vožnje za velikane vožnje (photo: vozimse.si)

Osvežitvene vožnje za velikane vožnje

Vsi, ki vozijo, so bolj ali manj prepričani, da to opravljajo odlično. Če smo čisto pošteni, bi vsakemu od nas koristil napotek, kako smo lahko še boljši. Osvežitvena vožnja je prava izbira, o ...

Študent (photo: pixabay) Študent (photo: pixabay)

Točkujejo se cenzus, uspeh in razdalja

Študenti višješolskega in visokošolskega študijskega programa lahko zaprosijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebnikih za prihajajoče študijsko leto. Kandidati prošnjo za sprejem oddajo ...