Škof Peter Štumpf koprskemu sobratu v bran

Novice | 13.11.2023, 10:28 Uredništvo Radia Ognjišče

Murskosoboški škof Peter Štumpf se je z daljšim razmišljanjem postavil v bran koprskemu škofu Juriju Bizjaku, ki je v svojo škofijo sprejel p. Marka Ivana Rupnika. Njegov zapis objavljamo v celoti.

Žrtve vedno na prvem mestu

Škofje smo že nekajkrat povedali, da imamo ničelno toleranco do vseh zlorab in smo na strani žrtev, da bodo slišane in da pridejo do pravice. Sram nas je in hudo nam je, da se takšni zločini sploh lahko zgodijo v Cerkvi. Če žrtve niso slišane v Cerkvi, v kateri so bile zlorabljene, potem so izdane. Vsaka izkušnja žrtve je osebna. Ni dovolj prositi žrtve odpuščanja zgolj z neko formalno javno izjavo ali pa samo z nekim srečanjem. Je bistveno več. Gre za proces, ki se redko zgodi samo v enem trenutku in je zato včasih celo nedokončan. Vendar pa ta proces mora biti. Prisluhniti žrtvam in jih prositi za odpuščanje so nujni koraki na poti prenove. Mimo tega tudi škofje ne moremo.

Žrtve so zaupale v Kristusa in to zaupanje so prenesle na duhovnika. Nosilec tega procesa je Cerkev, torej v prvi vrsti škofje. Ob zlorabah to zaupanje, na katerem stoji pričevanje vere, pade. Ko so bile zlorabljene žrtve, je bil oskrunjen Kristus. Ne gre samo za ljudi, ki so bili zlorabljeni in ranjeni znotraj Cerkve, ampak so bili ranjeni kot Božje ljudstvo. Žrtve morajo biti v sodni proces vključene z največjim spoštovanjem, pieteto, pozornostjo, imeti morajo vpogled v njegov potek.

Obstaja tudi primer, ko žrtve že v predkazensko preiskovalnem postopku niso hotele priti na srečanje s škofom in sodnikom. V takem primeru je škof šel celo tako daleč, da je potem v redni sodni proces vložil njihova pisna pričevanja, ne da bi žrtve sploh lahko srečal, kar je prispevalo k dokončanju procesa, k izreku sodbe in kazni. Škof je upošteval bolečino žrtev in njihov odpor do Cerkve in vsega, kar je z njo povezano, in ni za vsako ceno zahteval soočenja. Tudi pisno se je opravičil žrtvam, vendar s tem niso bile zadovoljne, češ da nima nikakršne empatije do njih.

Pri nas je že bilo veliko slabega povedanega in napisanega tudi o krivo obtoženih. So oprani sramote? Nekateri pravno da, sicer pa ne.

Vsak duhovnik mora kam spadati

Cerkvenopravno 'clericus vagus' ali 'duhovnik vagabund' preprosto ne obstaja. Nekdanji pater, sedaj škofijski duhovnik Marko Rupnik, se je znašel brez ordinarija in je s tem izgubil vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz zaobljub in duhovniške službe. Tako je koprski krajevni škof docela upošteval Zakonik cerkvenega prava kan. 701, ki skupaj s kan. 693 govori o načinih zakonitega sprejema in nato ravnanja s tistim, ki je bil sprejet. Rupnika je ponovno sprejel v cerkvenopravno območje.

In kdo bo začel sodni postopek, ki ga je za Rupnika odredil papež Frančišek? Naloga je zaupana Dikasteriju za nauk vere, ki ima v primerih 'delicta graviora' tudi sodno oblast. Če Sveti sedež ne odloči drugače, potem se ta postopek lahko prenese na krajevnega škofa. Kako takšen postopek v kaki škofiji teče? Najprej se mora opraviti predkazensko preiskovalni in nato redni sodni proces. Šele ko je obtoženemu po pravni poti dokazana krivda, mu je lahko izrečena sodba in naložena kazen, v težjih primerih tudi odslovitev iz kleriškega stanu. Do tedaj pa velja za nedolžnega. Vse drugo zunaj tega so nedorečenosti, obrekovanja, opravljanja, lahko celo hude nepravilnosti in kršitve temeljnih človekovih pravic.

Sodni proces, ki ga naloži krajevnemu škofu, da ga izpelje, Sveti sedež ves čas procesa budno spremlja. Tudi ko je kazen že izrečena, Sveti sedež preverja, kako se ta kazen izvaja. Če proti obtoženemu teče sodni postopek na cerkvenem in civilnem sodišču in sta sodbi različni, mora o tem krajevni škof obvestiti Sveti sedež, ki mu da navodila, kako naj se znotraj njegove škofije kazen izvaja.

Ti postopki izhajajo iz zaupanja, da sodni proces ves čas usmerja pravična obravnava in da se dejansko išče resnica. Že Sveto pismo pa govori o tem, da ni vsak sodni postopek tak. Zato je treba vse storiti tako za to, da proces poteka po pravilni proceduri, kot za to, da se iskreno išče resnica in ohranja dostojanstvo vseh vpletenih. Krajevni škof mora bedeti nad tem, da se preprečijo poskusi obravnave, ki ne iščejo resnice in pravičnosti.

Apostolski nuncij ima v tem procesu zelo pomembno vlogo, saj Svetemu sedežu izroči dokumentacijo, ki mu jo poda krajevni škof in raztolmači morebitne težavnosti glede posameznega primera. Skrbno bedi nad delom obeh, da pride čimprej do epiloga.

Sicer pa škofje moramo primere zlorab izpeljati po pravni poti do končne sodbe. Dokazana krivda je samo tista, ki jo dokaže in prisodi sodišče. Ob tem so razna mnenja in priporočila dobrodošla samo, če so strokovna in če so v pomoč procesu. Koprski škof je sedaj deležen medijskih napadov, čeprav so njegova ravnanja del pravnega reda. Sodba ne more biti izrečena pred sodnim procesom, kot to sedaj počnejo mediji. To je sila nevarno, saj tudi v tem primeru v javnosti širijo pravni nered. Škofija Koper je glede primera Rupnik odprla na svojem terenu tudi možnost do pravnega postopka, ki bo pokazal, kaj bo. Izrekanje obsodb brez procesa, kjer se obtožbe preverijo, ali potrdijo ali ovržejo ali se izkaže, da ne moremo reči ne eno ne drugo, je vnaprejšnje obsojanje. To ni ravno znak resnicoljubnosti in celovitega prizadevanja za pravičnost.

V Cerkvi so že pred Rupnikom bili podobni primeri. In kako so se izšli? Zelo slabo za vse. Zakaj? Vse je bilo že vnaprej povedano in obsojeno. Na koncu sodba sodišča ni imela več teže, ker jo je že prej premagala in preglasila 'sodba javnosti'. Popravkov ni bilo več mogoče napraviti, pa tudi jih nihče niti ni hotel. Vse je nenadoma umolknilo, ker nihče več ni bil za nič odgovoren in ničesar kriv. Kot da se ni nič zgodilo. Težava pa je ravno v tem, da se je zgodilo in se bo še dogajalo – vedno po istem scenariju. Življenja so bila uničena in na žalost še bodo.

V interesu koga?