Vse več mladih misli, da bo sprememba spola rešila njihove težave. Jih bo res?

Srečanja | 24.10.2023, 12:53 Mirjam Judež

Vse več mladih deklet trpi zaradi nizke samopodobe, občutka osamljenosti in težav s sprejemanjem svojega telesa. Vpliv ideologije spola jim sporoča, da je rešitev prehod v drugi spol. A to nikakor ne drži. V zadnjih letih se število tistih, ki se odločijo za spremembo spola, povečuje, medtem ko pojavnost anoreksije pada. Ideologija je lahko vplivala na to, da pacienti z motnjami hranjenja in nizko samopodobo dobijo napačno diagnozo spolne disforije. Zdravniki ne raziščejo dovolj pacientovega ozadja, ne trudijo se iskati pravega razloga za nezadovoljstvo in stiske mladih. Ko pride ranljiva najstnica na kliniko za spol, dobi od zdravnika le potrditev samodiagnoze … Zgodb, v katerih najstniki opisujejo stisko glede sprejemanja svojega spola, je vse več in presenetljivo podobne so si: gre za najstnike z nizko samopodobo, osamljene, ne sprejemajo ali težko sprejmejo svoje razvijajoče se telo, imajo občutek, da nikamor ne pripadajo. To je sicer nekaj običajnega za mladostnike. A družbena omrežja jih prepričujejo, da za vsemi temi občutki stoji ena rešitev: prehod v drugi spol. O zgodbah otrok, ki svojo odločitev obžalujejo, in nevarnostih ideologije spola smo se pogovarjali s strokovnjakinjo s tega področja Mojco Belcl Magdič. Pretresljiv pogovor je vodila Marjana Debevec.

Gre za znake, ki jih mladi ali pa celo že otroci v sebi zaznavajo in se potem najverjetneje zaradi vpliva družbenih omrežij odločijo za spremembo spola. Za kakšne otroke, mladostnike gre?

»Ranljiva skupina so predvsem najstniška dekleta, stara tam med 13 in 17 let, lahko pa tudi mlajša. To so dekleta z nizko samopodobo, ki se čutijo osamljene, imajo težave s sprejemanjem svojega razvijajočega se telesa, imajo občutek, da nikamor ne spadajo, da jih nihče ne razume. Gre za neka skoraj normalna stanja najstniških deklet, vendar ob vseh teh občutkih jim je ideologija spola vsilila razmišljanje, da najbrž niso rojena v pravem telesu in da je rešitev, kako priti iz teh občutkov, prehod v drug spol.«

Največja dota je, če jaz kot mama živim svojo ženskost, razvijam ženske interese. Potem tudi otrok naravno in brez težav sprejema samega sebe. Če opazimo, da ima otrok težave, imejmo zaupljiv odnos z njim, ga vprašajmo, kako je. Če vidimo, da je že podvržen določenim vplivom, ne gremo v pogovor napadalno, ampak iščemo načine lepega pogovora, da ga ne izgubimo.

Teh primerov je v zahodni Evropi, ZDA vedno več. Vedno več otrok, mladih, ki so šli skozi te postopke, obžaluje, trpijo, rešitev za njihove težave ni bila v spremembi spola.

»Opisala bi primer dekleta iz ZDA in njenega odraščanja. Menda se ni nikoli dobro počutila v svojem telesu, ni se čutila, da pripada puncam, zase je govorila, da so ji zanimive moške in ženske stvari, interesi, ni se mogla poistovetiti samo z dekliškimi. Sebe je imela za čudno, drugačno in tako se je začela povezovati s fanti. Prek videoiger je našla neko svojo zatočišče, kjer je lahko to, kar je, vendar je sčasoma ugotovila, da ni fant in fantje so vedeli, da je punca, da je drugačna. Njeno stanje se je poslabšalo, ko je vstopila v čas pubertete. Takrat je pri sebi opazila, da se njeno telo spreminja v žensko in na to ni bila pripravljena. Opazovala je vse okoli sebe, kako so jo začeli doživljati kot privlačno punco, žensko, ob tem se ni počutila dobro. Bilo ji je neprijetno in takrat se je vedno bolj zatekala v virtualni svet, v video igre, veliko je gledala filmčke na YouTube in ko je YouTube ugotovil, da jo to področje zanima, so ji prihajale pred očmi zgodbe starejših starejših transžensk, torej moških, ki so prevzeli zunanjo podobo ženske, govorili o sreči in da je to rešitev za mnogo težav, ki jih imajo mladi.«

Kako to, da se je odločila za spremembo spola?

»Preko influenserjev v videih se ji je zdela ta ideja zelo mamljiva in nekako je mislila, da bo to njena rešitev. Najprej se je oklicala za nebinarno, torej, da ni fant in ne punca. Vzela si je nekaj časa za razmislek, za odločitev. To je potem povedala svojem staršem. Starši se niso strinjali z njo in takrat jih je imela za transfobične, češ, da je ne podpirajo in da imajo strah pred tem, da bi bil njihov otrok drugega spola. Takrat se je odločila, da gre na kliniko za spol. Tam, kot je povedala, je nikoli niso vprašali, zakaj se tako počuti, niso je vprašali, kaj je to povzročilo, ampak so ji samo potrdili, da ima spolno disforijo in naj si kupi binder, da si poveže prsi, da se na zunaj ne bo videlo, da je punca.«

Kaj se je potem dogajalo z njo?

»Sočasno se je zgodilo, da je bila zelo šibkega duševnega zdravja in je začela jemati antidepresive. Antidepresivi so ji pomagali, da se je malo bolje počutila in potem je opustila idejo o spremembi spola. A ker je napačno razumevala, kako živeti svojo dekliškost, je potem pretiravala v dekliškosti in vse manj se je počutila, da je res dekle, saj so ji bile zanimive fantovske in dekliške stvari. Ko je znova vstopila v šolo, je ugotovila, da živi svojo karikaturo, znova je zapadla v depresijo in videla rešitev v tem, da postane fant, saj bo tako bolj srečna.«

Pa je šla potem na pot transformacije?

»Odločila se je, da bo s hormonsko terapijo počakala do svojega 18. leta. Hormonska terapija pomeni, da začneš jemati hormone nasprotnega spola. Do te transformacije oziroma do jemanja hormonov nasprotnega spola ni prišlo, kajti začela je dvomiti, da bo to res njena pot sreče.«

Kaj je želela povedati s to svojo zgodbo?

»Najprej je izrazila zahvalo svojem staršem, da je niso potrjevali v tej njeni iluziji o sebi, kajti vseeno je bila samo njena ideja, njena želja, ki pa ni sovpadala z njeno resničnostjo. Ona je bila punca in je punca. Hotela je sporočiti, da ne bomo nikoli drugi spol, lahko bomo samo na zunaj videti kot nasprotni spol. Zase je povedala, da bi šla raje skozi življenje kot ženska, ki ima določene moške lastnosti in videz, kot pa da bi se pohabila, da bi bila videti kot moški. Ideologijo spola je označila kot izjemno škodljivo, še posebej za najstnice, ki imajo bolj moški videz. Želi, da bi mladi vedeli, da so hormonske terapije škodljive, da po jemanju hormonov nasprotnega spola spremembe niso predvidljive in da vsi niso videti tako, kot bi si želeli. Pot vidi v tem, da se sprejmeš takega, kot si.«

Omenili ste njeno hvaležnost staršem, da je niso podprli pri tem, ko je hotela spremeniti spol. Kakšna je vloga staršev pri otrocih, ki razmišljajo o tem in vloga terapevtov?

»Otroci do te ideje pridejo postopoma, to v njih raste, posebej če so veliko na YouTubu in na družbenih omrežjih, kjer se jim vedno znova prikazujejo te vsebine. Starši niti ne vejo, kaj se dogaja v otroku. Ko jim otrok pove, da je drugega spola ali da je nebinaren, ne smejo popeniti, ker bo to sprožilo nasprotni učinek. Otroka ne smejo bombardirati z vprašanji: Kaj ti je, to te bo minilo, … ampak samo poslušati in znati postaviti prava, nežna vprašanja: Kdaj si se tako počutila? So bile kake okoliščine? Otroka naj se čim manj pusti na družbenih omrežjih, da se ne bi tam še dodatno napajal s temi vsebinami, ampak naj bo čim več zunaj, da si z njim, se z njim pogovarjaš, mu daješ koristne vsebine, kak izziv. Ta pot je za starše, ki so stopili nanjo, težka in dolga, ampak treba je samo vztrajati, kajti mi smo naš spol, mi smo naše telo. Telo ni nekaj zunanjega, kar lahko mi od zunaj preoblikujemo in bomo drugačni, ampak naša identiteta je notranje močno povezana z našim spolom.«

Ranljiva skupina so predvsem najstniška dekleta, stara tam med 13 in 17 let, lahko pa tudi mlajša. To so dekleta z nizko samopodobo, ki se čutijo osamljene, imajo težave s sprejemanjem svojega razvijajočega se telesa. Gre za neka skoraj normalna stanja najstniških deklet, vendar ob vseh teh občutkih jim je ideologija spola vsilila razmišljanje, da najbrž niso rojena v pravem telesu in da je rešitev, kako priti iz teh občutkov, prehod v drug spol.

Nekateri starši v Veliki Britaniji, kot vemo, so se povezali. Tam so veliko otrokom že spremenili spol. Starši tožijo Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za šolstvo, ker je pač dovolilo, da je ta ideologija prodrla v šole.

»Gre za dve različni tožbi. Prva je usmerjena na kliniko za spol, ki je dovolila in neprimerno obravnavala na tisoče mladih. Od takrat, ko se je klinika odprla in sedaj, ko se bo drugo leto zaprla, je šlo na obravnavo 19 tisoč pacientov. In zdaj je že tisoč otrok, ki so nesrečni, ker so jih dobesedno pohabili in jim uničili življenje, izmaličili njihovo telo. Danes tisoč družin toži kliniko za spol za psihološke in fizične posledice, ki so jih pustile na njihovih otrocih. Druga tožba pa prihaja s strani skupine staršev, ki toži Ministrstvo za izobraževanje, ker je dovolilo vstop ideologije spola v šole. Danes v Veliki Britaniji ni osnovne ali srednje šole brez te ideologije. Trem četrtinam otrok se govori, da spol ni vezan na telo. Starši so se opogumili, stopili skupaj, se povezali z odvetniki, saj ne želijo, da bi se ta ideologija še naprej širila. 16-letno deklico z avtizmom je njena zasebna šola spodbujala k spremembi spola in to brez mamine privolitve. Spet drugi primer fanta, najstnika, kjer je šola skrivala njegovo spremembo spola. Starše so obvestili šele takrat, ko so jim povedali, da ga bodo v šoli naslavljali z dekliškim imenom. Tu je še en primer 16 let starega najstnika, kjer se šola ni ozirala na mnenje psihoterapevtov, ki so bili prepričani, da temu otroku ne smejo dovoliti prehoda v ženski spol. Ko so starši želeli onemogočiti spremembo spola z mnenjem tega psihoterapevta, se je na stran otroka postavila šola, češ, da so oni prevzeli vlogo staršev, staršem pa rekli, da šoli ni potrebno sodelovati z njimi.«

Na kakšne načine je ta ideologija prodrla v šole v Veliki Britaniji?

»Po dveh poteh. Znotraj spolne vzgoje, drugi način pa je, ko prihajajo na šole različne nevladne organizacije in po mnenju odvetnice, ki stoji za skupino staršev, ki tožijo, so te največji problem, kajti spustijo jih na šolo, da izvajajo določene nenadzorovane vsebine, otrokom se je daje neprimeren material in potem ne dovolijo, da bi se pogovarjali o spolu. Oni podajajo samo eno vizijo spola in ta je, da je vezan zgolj na tvoje občutje in ne na tvoje biološko telo. Debat ne odpirajo, samo zagotavljajo, da oni vedo, kaj je za otroke primerno in se imajo za strokovnjake za to področje. Oni niso strokovnjaki, ampak so ideologi.«

Omenili ste razne skupine, kot so LGBT, ki tudi pri nas v šolah poskušajo vplivati na otroke. Pa to zakon v Veliki Britaniji dovoljuje?

»V bistvu ne. V njihovi zakonodaji piše, da se ne smejo predstavljati sporne vsebine in ideje, ki bi bile vedno predstavljene samo z enega zornega kota in kot edine pravilne. Po mnenju te odvetnice in na splošno vsi vemo, da bi se o spolu moralo poučevati nepristransko, pravilno in na podlagi znanstveno dognanih dejstev. Nikakor pa ne bi smelo biti v pristojnosti šole, da bi učence ali dijake na nek idealističen način vodili v nek pobeg od samega sebe, od svoje resničnosti.«

Kaj starši zahtevajo v tej tožbi?

»Starši zahtevajo odškodnino za vso škodo, ki jim jo je povzročila ideologija spola. Hkrati pa upajo, da bodo ti primeri pomagali okrepiti zaskrbljenost učiteljev, staršev in mladih, ki so na lastni koži izkusili težke posledice, želijo preprečiti politični aktivizem v šolah, ki pleni najbolj ranljive skupine mladih, ki so zmedeni, ki imajo določene težave v čustvenem ali duševnem stanju, ki so na spektru avtizma, imajo težave s samopodobo, motnje hranjenja, so anksiozni, depresivni …«

Govorite o nevarnostih, ki pretijo našim otrokom pri uvajanju hormonske terapije in kirurških posegih.

»Lansko leto so v NY Times-u objavili zelo zanimiv članek o tem, ali zaviralci pubertete škodijo. Gre za zdravila, ki jih dajo otrokom pred nastopom pubertete, otrokom, ki niso prepričani o svojem spolu, z namenom, da preprečijo nadaljnji naravni razvoj tega otroka in hkrati podaljšajo čas, dokler se otrok ne odloči, katerega spola bo. S temi zaviralci pubertete zgolj »stisnejo pavzo« puberteti in ko se otrok odloči, bo nadaljeval v tranziciji v drugi spol ali pa bo šel nazaj v svoj spol, kot da se bo telo kar samo od sebe razvijalo naprej po naravni poti. Problem je, da temu ni tako. Ko otrok začne jemati zaviralce pubertete, se v tem času zgodijo velike stvari, ker telesu nekaj manjka.«

Vemo, da te hormone dajejo že osemletnikom, pa tudi malo starejšim. Kaj to povzroči na njihovih kosteh, ki se takrat najbolj razvijajo?

»Ravno o tem je takrat pisal New York Times, da ko je puberteta »na pavzi«, vse kosti ne pridobivajo na gostoti. V obdobju med puberteto se gostota kosti običajno poveča za približno od 8 do 12 odstotkov na leto. Če otrok ne dobiva določenih hormonov, za spodbujanje rasti in gostoto kosti, zaostaja v duševni rasti in v razvoju možganov, še posebej na področju kritičnega mišljenja, samorefleksije, socialnih veščin, veščin reševanja problemov. Gre za ogromno paleto težav, ki lahko nastanejo, če telo ne gre po naravni poti razvoja.«

Zakaj strokovno mi nimamo teh podatkov, da bi nas opozorili na posledice?

»Posledice so mnogim že znane, vendar klinike za spol nočejo javno govoriti o tem. Četudi je Nacionalni inštitut za zdravje dodelil kar sedem milijonov dolarjev štirim vrhunskim ameriškim klinikam za spol, da bi preučile učinke zaviralcev pubertete in hormonske terapije, so te rekle, da še nimajo podatka, da bodo prišli naslednje leto … Iščejo neke vrste izgovore, da ne bi bilo črno na belem, kakšne posledice puščajo otrokom na njihovih telesih. Prav tako ni znano, koliko otrok dejansko jemlje zaviralce pubertete, ker pravijo, da nimajo javnega podatka o tem.«

Veliko je razkril film Kaj je ženska. Po ogledu sem bila kar pretresena, kako lahko ljudje tako lahkotno govorijo o teh tematikah. Na kaj opozarja film?

»Kirurgi ali pediatri, ki so delali v klinikah za spol, so bili tako hladni, češ, da ti zaviralci pubertete nič ne škodujejo, da otrokom, mladostnikom želijo samo dobro, da jim je mar za njihovo duševno zdravje. Hladni so tudi glede tega, kaj pustijo ta zdravila na otroku, na razvijajočem se telesu. Govorimo o zdravih otrocih. Kako je mogoče, da otroka ne zdraviš tam, kjer ga boli, kjer ima resnično težavo, ampak dobesedno pohabljaš njegovo telo? Zanimivo je bilo tudi, da ko so profesorja, ki cel semester razlaga, kaj je spol, vprašali, kaj je ženska, jim na to vprašanje ni znal odgovoriti. Vrtel se je v krogu: Ženska je tista, ki se identificira kot ženska, a kaj pa je ženska, je to za vsakega malo drugače. Kako lahko govorite o tem, če ne veste, kaj je ženska? Tekom filma od ideologov nismo dobili odgovora na to vprašanje.«

Še ena pretresljiva zgodba v filmu je zgodba gospoda, ki je bil prej ženska, pa se je potem spremenil v moškega. On govori o dejanskih posledicah in se sedaj bori za pravice otrok ...

»Ta zgodba je res pretresljiva, predvsem zato, ker se je on kot odrasel odločil, da si bo kirurško spremenil spol in je pokazal svoje brazgotine na telesu. Pokazal je, koliko infekcij je dobil, kolikokrat je prišlo do zapletov po operacijah, kolikokrat je bil bolan in da se zaveda, da bo njegovo oz. njeno življenje krajše. Ona ve, da bo hitro umrla, ker ima njeno telo določene rane in je v umetnem stanju ves čas. Njen primarni biološki spol še vedno sili ven in še vedno išče poti, kako živeti neko normalnost v nekem normalnem ravnovesju, po drugi strani pa telo dobiva druga zdravila in druge operacije. In ta moški oz. ženska se boji za otroke, kajti ona se je za to odločila kot odrasla, otroci pa nimajo možnosti, ker ne vejo, kakšne posledice jih čakajo.«

Že na začetku ste omenili, da se za spremembo spola odloča vse več deklet, da je to neke vrste nova oblika anoreksije za dekleta, ki niso zadovoljna v svojem lastnem telesu …

»Podatki iz inštituta Williams iz ZDA so lani pričali, da je največji porast transpolnosti med dekleti, starimi med 13 in 17 let in da se je ta odstotek v zadnjih petih letih povečal za enkrat toliko. Ranljiva so dekleta in vzrokov za to je več. Malo smo že omenili težavo pri sprejemanju svojega razvijajočega se telesa, ogromen vpliv imajo družbena omrežja, Instagram ali Tik Tok, kjer promovirajo popolnost, žensko s popolnimi lasmi, ustnicami, trepalnicami, boki, oblinami, nohti … Ko punca pogleda samo sebe in vidi, da ne bo nikoli dosegla tega ideala, se ustraši, nekako se umakne sama od sebe in si reče, bom pa raje nebinarnega spola, ne fant ne punca ali pa celo gre v tako skrajnost, da hoče biti fant. Še nekaj je: posebej v obdobju najstništva, ko se telo spreminja in punce mogoče hitro dobijo velike prsi, kar privablja moške poglede, one na to niso pripravljene, da moški žvižgajo za njimi, da dobivajo kakšne komentarje, ugotovijo, da so objekt poželenja in se tega ustrašijo. Mogoče se nekaterim zgodi, da so jih spolno zlorabili, potem zasovražijo sebe, zasovražijo to, da jih je telo privedlo do teh okoliščin in so dekleta, ki so se dale odstraniti prsi, samo da ne bi doživljale teh občutkov. Še en vpliv ima tudi pornografija. Pornografija je danes postala zelo groba, nasilna, tam se zelo izživljajo nad ženskami in punce si tega ne želijo, zato se raje umaknejo iz svoje vloge ženske oz. se oddaljijo od svoje ženske identitete.«

V strokovni literaturi piše, da na klinike za spol v veliki meri prihajajo najstniki z raznimi psihičnimi težavami. Prej ste omenili avtizem, depresijo, tesnobe, prehranske motnje, motnje pomanjkanja pozornosti. Te klinike se odločijo za krajšo pot in za njih finančno bolj »prikladno«.

»Največja težava klinik za spol je površna obravnava svojih pacientov, da jih ne vprašajo o drugih težavah, ki jih imajo ali o izvoru njihovih stisk. Že najstnik ali otrok pride z nekim prepričanjem, da je drugega spola, se samodiagnosticira in potem ti zdravniki samo potrdijo njegovo samodiagnozo. Zelo malo ali nič časa si ne vzamejo, da bi se razkrilo še kaj drugega. Večkrat se je pojavilo, da so prišle punce z motnjo hranjenja, ki so se počutile neugodno v svojem telesu, hotele so postati manjše, nevidne in zdravniki niso naslovili tega, čeprav so pred sabo videli shirano dekle.«

To je res strašno, da anoreksijo izpodriva teorija spola.

»Strokovnjaki pravijo, da je anoreksija pred več kot desetimi leti bila približno na istem odstotku, v zadnjih petih letih pa se je pojavnost anoreksije znižala, kot da je več ni, zvišala pa se je diagnoza spolne disforije. Lahko dekle z motnjami hranjenja, z anoreksijo, bulimijo … pride na kliniko za spol, pa jo ideologija prepriča, da če se ne počutiš v redu v svojem telesu, če moraš moraš svoje telo hirati oziroma stradati, najbrž nisi punca, ampak fant ali kakšen drugi spol. In ta punca, ki ima težave s prehranjevanjem, dojemanjem sebe in svojega telesa, se prepriča, da nima motnje hranjenja, ampak je samo rojena v napačnem telesu. Torej dobi napačno diagnozo.«

Danes pa zahodne države, kjer se že nekaj desetletij dogajajo spremembe spola, ugotavljajo, da gre za eksperiment brez strokovne podlage …

»To so si upali povedati na Finskem, kjer so jasno povedali, da ti otroci potrebujejo psihosocialno podporo, terapije pri raziskovanju spola, zdravljenje za določene psihiatrične motnje in da so glede na razpoložljive dokaze pri otrocih, ki so si spremenili spol, ugotovili, da je to eksperimentalna praksa. Pravijo, da bi morali biti previdni, ko dobijo otroka v obravnavo in se najprej vprašati, kakšne so njegove resnične težave. Tudi v Veliki Britaniji so naredili izjemno delo in mislim, da jim je lahko celotna država hvaležna, da so dali edino kliniko za spol pod drobnogled, naročili neodvisno študijo in ustvarili neodvisno komisijo, ki je ugotovila, da je bil pristop klinike neprimeren in da so otroci prejemali neustrezno oskrbo. Dali so jim napačno diagnozo, jih prehitro dali na zaviralce pubertete in kasneje tudi na hormone nasprotnega spola. Ugotovili so tudi, da se njihovo psihološko stanje s tem, ko so šli v spremembo spola, ni izboljšalo.«

Kaj bi svetovali staršem? Na začetku ste omenili, kako pomembno je, da znamo s svojim otrokom prisluhniti in jih voditi v pravo smer.

»Moramo se zavedati, da živimo v družbi, ki je nekako obsedena s spolom, s podobo moškosti in ženskosti. Priporočljivo je, da s svojim otrokom ohranimo zdrav, zaupljiv odnos. Pomembno je tudi to, kako se mi kot starši, kot oče in mama, počutimo v svojem telesu, kako sprejemamo svojo moškost in ženskost: jo zaviramo ali negujemo in smo je vesele. To, kako doživljamo sebe, se preslika na našega otroka. Največja dota oziroma najlepše sporočilo je, če mi kot mama ali kot oče živimo svojo ženskost, razvijamo ženske interese in potem tudi otrok naravno in brez težav sprejema samega sebe. Če pa opazimo, da ima otrok težave, pa imeti zaupljiv odnos z njim, ga vprašati, kako je. Če vidimo, da je že podvržen določenim vplivom, ne gremo v pogovor napadalno, ampak iščemo načine lepega pogovora. Vem, da je to težko, ampak še kako potrebno, da ne izgubimo otroka.«