Vsako leto za rakom dojke v Sloveniji zboli 1.500 žensk

Svetovalnica | 19.10.2023, 09:32 Mirjam Judež

Oktober je mednarodni mesec ozaveščanja o raku dojk. Za njim v Sloveniji vsako leto zboli približno 1.300 žensk in do 15 moških. Vsaj tri ženske na dan v Sloveniji izvedo za diagnozo, ampak to niso samo številke, to so žene, mame, hčere, prijateljice in sodelavke. Vedeti moramo, da je rak dojk dobro ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj. V Združenju Europa Donna Slovenija s kampanjo Najboljši prijateljici potipaj po zdravju pozivajo ženske, da redno opravljajo samopregled dojk in enako priporočijo tudi svojim prijateljicam. V Svetovalnici smo gostili Tanjo Španič iz Europe Donne, s katero se je pogovarjala Tanja Dominko.

Rožnati oktober je zaposlen mesec za vas. Kakšna je trenutna situacija z rakom dojke pri nas?

»Oktober je za nas najbolj zaposlen mesec, čeprav se trudimo celo leto ozaveščati, opozarjati na pomen zgodnjega odkrivanja ne samo raka dojk, ampak tudi drugih rakavih obolenj, kar je pri teh boleznih ključno. Vsako leto imamo v Sloveniji 1.500 novih primerov raka dojk. Najbolj zanesljivo odkrivanje je z mamografijo oz. presejalni program Dora, če pa nismo vključeni v ta program, je izredno pomembno, da se ženske redno samopreglejujejo in če karkoli opazijo, spremembo spremljajo en mesec in če sprememba vztraja, poiščejo zdravnika.«

Kaj nas mora skrbeti, ko se pregledujemo? Dojke so v različnem obdobju cikla različne ...

»Dojke se s ciklusom spreminjajo, sploh dojke žensk v rodni dobi, ki imajo še vedno menstruacijo. Zato je izjemno pomembno, da samopregled opravljamo po koncu menstruacije, nekako sedmi do deseti dan v ciklusu. Pregledamo obe dojki in pazduhi, pretipamo, ju pogledamo tudi po videzu, pogledamo, če je kakšen izcedek iz bradavice. Ne pregledujemo se vsak dan, ampak enkrat na mesec, to nam vzame nekje tri do pet minut. V zadnjem času ugotavljamo, da ni problem to, da nimamo časa, ampak je večji problem to, da pozabimo na samopregledovanje, zato se poslužujemo opomnikov, da nam pride v navado.«

 

 

 

 

Starostna meja obolelih z rakom se znižuje, veča se število obolelih žensk med 40. in 50. letom.

Tudi ženske, ki že hodijo na presejalno mamografijo, se morajo vmes samopregledovati.

»Mamografija je enkrat na dve leti, tudi vmes se lahko pojavijo kakšne spremembe, zato je potrebno biti pozoren. Ne smemo si misliti, da smo varne, ker nas pregledajo na vsaki dve leti.«

Za rakom dojk zbolijo tudi moški.

»Res je, en odstotek obolelih je moških. Moški bistveno redkeje zbolijo, ampak če se pojavi rak dojk pri moškem, je to lahko en pomembnih znakov, da je v družini prisotna genetska, družinska obremenitev.«

Če je za rakom dojke zbolela mama, babica … kako velika je verjetnost, da se bo rak dojke pojavil tudi v mlajši generaciji?

»Imamo zelo dobro ambulanto za genetsko svetovanje in družine z rakom so v njih bolj spremljane in opozorjene, seveda, če to želijo. Pomembno je, da omenimo še raka jajčnikov, ki je z rakom dojk ravno preko genov BRCA1 in BRCA2 izjemno povezana. Smiselno je pogledati osebo, ki je že zbolela. Če se pri njej najde okvara gena, se preveri svojce. Če pa so svojci že umrli in ne vemo točnih obremenitev, najprej naredijo družinsko drevo, kjer se pogleda družinsko obremenitev in oceni, je testiranje smiselno ali ne.«

Ni pa gen edini, ki bi nakazoval spremembe pri nas na tem področju, žal. Kaj vse vpliva?

»Za raka dojke, pa tudi za ostale rake velja, da je to multifaktorialna bolezen, da veliko stvari vpliva na nastanek raka. Tudi če smo nosilci gena, še ne pomeni, da bomo zboleli. Zelo dobro vemo, da zdrav življenjski slog pomaga preprečevati oziroma premakniti pojavnost raka v prihodnost oziroma v starejšo starost. Veliko študij je to potrdilo, da so telesna dejavnost, primerna telesna teža, izogibanje alkoholu in zdrava prehrana zelo pomembna preventiva, da preprečimo nastanek raka. Statistike kažejo, da se starostna meja premika. Če smo prej govorili, da je velika večina žensk obolelih po 55. letu, danes govorimo že po 50. letu. Veča se obolevnost pri ženskah med 40. in 50. letom. V Sloveniji še nimamo nekih zelo jasnih vzorcev, ampak v razvitih državah zahodnega sveta, kamor sodi tudi Slovenija, se to že kaže.«

Program Dora vabi na presejalno mamografijo ženske od 50. do 69. leta. Res apeliram na vse ženske, da se vabilu, ki pride vsake dve leti, odzovejo. Celoten postopek traja največ 15 minut.

V Združenju Evropa Donna si želite, da bi se ženske rade odzivale na vabilo k presejalnemu testiranju. Se odzivajo?

»Ja, v Sloveniji smo lahko res zelo srečni, da imamo na voljo brezplačne presejalne programe Dora, Zora in Svit, ki je bolj za moške. Ženske se bistveno bolje odzivamo, ker smo nekako bolje osveščene. Dora ima zelo dober odziv, v nekaterih območjih skoraj 90-odstoten. Seveda je vedno prostor za izboljšave, vsi strmimo k temu, da bi se vse ženske odzvale in se zavedale, kako pomembno je, da gremo na presejalno mamografijo. Program Dora vabi na videz zdrave ženske na mamografijo, ker je cilj odkriti res tako male spremembe, ki jih s samopregledovanjem ne moremo. Odkriva tudi delno še predrakave spremembe, kar pomeni, da lahko preprečimo, da bi se rak pojavil. Res apeliram na vse ženske (trenutno Dora pokriva ženske od 50. do 69. leta), da se vabilu na mamografijo, ki pride vsake dve leti, odzovejo.«

Kakšen je postopek? Včasih vabilo na pregled nažene strah v kosti …

»Najprej gre gospa na slikanje, ki je izjemno kratko oziroma cel postopek od vstopa do zaključka traja le od 10 do 15 minut. Dora ima svojo t. i. klinično pot in če karkoli na sliki ni jasno ali dobro vidno, je gospa v roku enega tedna klicana nazaj. To ne pomeni, da je že nekaj narobe, večinoma gre za neko razjasnitev oziroma dopolnilno ali ponovno slikanje ali dodajo še neko drugo metodo. Če pa odkrijejo kaj sumljivega, ima ta gospa svojo drugo klinično pot, kakor ženske, ki vstopajo preko zdravstvenega sistema v to in zelo hitro sledijo dodatne diagnostike. Ali je to novo slikanje, punkcija, da se stvar zelo hitro razjasni. Nekako v dveh, treh tednih ima gospa že vse potrebne izvide.«

V tem smislu smo res lahko zadovoljni, da imamo ta program že celo vrsto let. Verjamem, da je bilo veliko življenj na ta način prihranjenih.

»Ja, res vsi trije presejalni programi rešujejo življenja. Dora zelo aktivno deluje že od leta 2008 in statistika kaže, da se zmanjšuje umrljivost. Predvsem se pa zmanjšuje odstotek pozno odkritih rakov dojk. Dora odkrije raka dojk v fazi, ko ga mi še zatipati ne moremo, ko ni drugih znakov, kar je potem bistveno lažje za žensko: manjši obseg zdravljenja, manj posledic zdravljenja, manj agresivno je zdravljenje, manj časa je potrebno biti doma oziroma odsoten z dela.«

Največ ljudi zboli med 55. in 65. letom starosti. To pa ne pomeni, da ne moremo zboleti prej, drži? Tudi sami ste imeli to izkušnjo …

»Še vedno največ žensk zboli po 50. letu in med 50. in 70. letom, ampak to ne pomeni, da ne moremo zboleti pred 50. ali po 70. letu. Ena naša članica je zbolela že pri sedemnajstih letih. Rak res ne izbira. Sama sem zbolela pri šestindvajsetih letih. Pred 30. letom je rak dojke res redek, ampak se lahko zgodi. Lahko se zgodi tudi v starosti, po 80. letu. Vedno moramo biti pozorni na kakršne koli spremembe. Raziskave kažejo, da so predvsem ženske med 40. in 50. letom vedno bolj ogrožene. Starostna meja pada, zato se tudi naši presejalni programi že pripravljajo na to, da se najprej podaljša starostna meja do 74. leta, v naslednjem koraku pa spusti starostna meja na 45 let.«

Kako vpliva rak na rodnost, če se tako zgodaj pojavi?

»Rak dojke je v veliki večini hormonsko odvisen rak, kar se nekako poveže z rodno dobo. Ko sem sama zbolela pred 15 leti, ni bilo možnosti ohranjanja plodnosti. Na srečo imamo v Sloveniji že od leta 2013 na voljo, da se vsaki mladi ženski, ki zboli za katero koli obliko raka, ponudi možnost ohranjanja plodnosti. To izjemno dobro deluje in se res odzovejo. Za vsakega posameznika težko vemo, kako zdravljenje vpliva na telo, če zbolimo preden smo imeli otroke. Sploh ne vemo, ali smo že prej plodni ali ne. To je kompleksna zadeva, ki se jo na srečo vedno bolj resno obravnava. Za moške imamo možnost ohranjanja plodnosti že več kot 30 let, za ženske pa je to v zadnjem času tudi izjemno pomembna prednost. Vse to je pri nas pokrito iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar ni samoumevno. Nekatere bolj razvite države tega bolnicam ne ponujajo, ker ne gre za zdravljenje neplodnosti, ker ne vemo, ali bo gospa potem neplodna ali je že v tem trenutku. V bistvu gre za ohranjanje reproduktivne možnosti in nekatera zavarovanja tega ne pokrijejo, tako da so bolniki potem še finančno obremenjeni. Pri nas na srečo ni tako.«

Ko pride do odkritja raka, kaj je najtežje bolnicam? Kakšna je vloga vašega združenja?

»Najtežje je čakanje, negotovost, preden izveš diagnozo. Ko dobiš nek načrt zdravljenja, je neke vrste šok, vsak se s tem na svoj način sooča, ampak potem že dobiš nek vpogled, kako dolgo bo trajalo zdravljenje, kaj sledi. Pomembno je, da je vsak primer res pogledan s strani multidisciplinarnega tima in da prilagodijo zdravljenje vsaki bolnici, da dobi tisto, kar potrebuje. Veliko težav se pojavi po zdravljenju, npr. ko se je treba vrniti se na delo.«

Približno koliko časa traja zdravljenje?

»To je res odvisno od primera do primera. Če raka res v zgodni fazi odkrijemo, da je samo operacija in mogoče obsevanje, je primarno zdravljenje zaključeno v približno treh mesecih. Če je več terapij, pa nekako v enem letu, so pa pri raku dojk izjemno dolge dodatne, dopolnilne terapije po zdravljenju, ki so zelo priporočljive, da se vrnemo nazaj v normalno življenje. Te dopolnilne terapije, bodisi hormonske ali biološke, preprečujejo ponovitev bolezni.«

Pa se teh terapij lahko kaj bojimo, imajo kakšne stranske učinke?

»Vsaka terapija ima stranske učinke, ki pa jih je potrebno sprejeti v smislu, da te rešijo oziroma ozdravijo raka. Ko to postaviš na tehtnico, je lažje. Seveda, treba je biti pozoren, delujejo negativno oziroma puščajo posledice tako na srcu kot na mišicah, na živčnih končičih, ampak z vsemi posledicami se potem naučiš živeti na novo oz. jih obvladovati, tako kot psihične težave, duševno zdravje, strah pred ponovitvijo bolezni. S tem se nekako naučiš živeti, da te te stvari ne ohromijo, ampak jih zaznaš, se z njimi soočiš in živiš naprej.«

Otroci čutijo, da se v družini nekaj dogaja, da se z mamico ali babico nekaj dogaja. Zelo občutljiva so najstniška leta, ko otroci že vse razumejo in nemalokrat slišimo od odraslih hčera in sinov, da so mamam zamerili, ker jim niso povedale vsega.

Tudi v Evropi Donni se verjetno veliko pogovarjate o tem, kaj vse pride, da je potem lažje nositi svoj križ.

»Res moram reči, da je pri nas izjemno dobro poskrbljeno za telesno zdravljenje, kar se tiče zdravstvenega sistema. Več pomanjkljivosti pa je pri psihosocialni podpori. Tu društva veliko naredimo, imamo tudi izjemno pomemben program Roza, ki je podpora za obolele, za njihove bližnje, odrasle svojce in za otroke obolelih, kjer preko različnih delavnic, izobraževanj, podpornih skupin, posameznih sekcij, vse te težave naslavljamo in nam to pomaga iti naprej oziroma se soočati z vsem, kar življenje prinese. Vsaka si najde, kar ji ustreza, lahko je to gibanje ali skupinske terapije, individualne terapije, različne delavnice sproščanja in drugih tehnik, da se lažje sooča z vsem, kar ji življenje prinese, ne rak, ampak življenje, ki sledi potem.«

Koliko bolnic je povezanih v teh društvih?

»Članic in članov imamo že prek 3.500. V program Roza, ki sem ga omenila, pa je vključenih več kot 800 posameznic in posameznikov. Imamo tudi podporne skupine za svojce, kar je izjemno pomembno. Svojci v tej zgodbi so vpleteni, jih pa nekako puščamo ob robu, zato smo tudi za njih pripravili posebne programe in seveda za otroke obolelih. Za otroke imamo štiridnevni tabor vsako leto, kjer prek delavnic in srečanji z otroki, ki se jim je zgodilo, da je mamica zbolela, gredo čez to, kako se soočiti z boleznijo starša. Izjemno pomembno je, da se o tem govori, da se ne skriva, da bolezen rak ni tabu.«

Najtežje je čakanje, negotovost, preden izveš diagnozo. 

Kako primerno izbirati besede, ko se je treba o raku pogovoriti z otroki?

»Veliko klicev dobimo tudi na to temo: Zbolela sem, povedala sem vsem, razen otrokom. Vedno zagovarjamo, da je otrokom potrebno povedati. Otroci čutijo, da se v družini nekaj dogaja, da se z mamico ali babico nekaj dogaja. Babice so velikokrat zelo tesno vpletene v družine. Pomembno je, v katerem starostnem obdobju so otroci. Na to temo imamo pripravljene knjigice, v katerih piše, kako se jim pove in kako se jim postopno razkriva, kaj se dogaja, na otrokom primeren način. Zelo občutljiva so najstniška leta, ko otroci že vse razumejo in nemalokrat potem slišimo od odraslih hčera in sinov, da so mamam zamerili, ker jim niso vsega povedale. Otrok čuti, da se nekaj dogaja. Če je mama izgubila lase zaradi kemoterapije, je otrokom potrebno povedati, da so to zdravila, ki sledijo, da bo mamica ozdravela. Otroci zelo dobro to sprejemajo in razumejo. Bolje je, da jim sami povemo in poskušamo razložiti, kot da slišijo iz okolice, morda v šoli. Otrok mogoče te besede doma ni slišal ali na drugačen način in so potem to bistveno večje stiske, kot če jim mama ali oče razloži, kaj sledi.«

Tudi zelo mali že čutijo in vedo, da se nekaj dogaja. Je pa beseda rak kar huda in verjamem, da gre marsikomu težko z jezika.

»Zelo pomembno je, da bolezen poimenujemo. Mogoče ima beseda rak res še eno tako stigmo, ampak v zadnjih 30-ih letih se je to močno spremenilo. Diagnoza rak ni avtomatsko smrtna, seveda so še vedno nekatera rakova obolenja, ki so prepozno odkrita in se zaključijo s smrtjo zelo hitro, ampak v veliki večini ni več tako. Nedavno je en fantek rekel: Mama je imela raka, so ji ga izrezali in vrnili v potok. Otrok to razume na svoj način, lahko poveže bolezen in žival, razume, da je šla bolezen ven iz telesa.«