Matej Virtič v studiu Radia Ognjišče | (foto: Nataša Ličen)
Komaj deset mesecev ima sin, govori še ne, beatboxsa pa že.
Mladoskop Nataša Ličen
Matej Virtič je bil tik pred festivalom v Stični sogovornik v petkovem mladostniškem utripu. Odraščal je v glasbeni družini. Glasba ga spremlja na vsakem koraku. Zgovoren je utrinek iz njegovega otroštva, ko je ponoči pel in ga je mama slišala, mu nikoli ni rekla, naj neha, le da naj nekoliko tišje poje, da ne zbudi bratov. S tem ga je spodbudila in mu dala možnost razvoja.
Vokalna glasba me je vedno privlačila.
»V zborih delujem že od nekdaj, pozneje pa mi je dalo sodelovanje v skupini Perpetuum jazzile močno usmeritev v a kapela glasbo, hkrati sem ob tem takrat začel voditi tudi svoj zbor Bee Geesus, s katerim sledimo tradiciji gospel kvartetov.
Zanimivo, ko smo pred leti začeli nastopati z a kapela gospel zborom se je vsak koncert zaključil s tem, da so do nas pristopili poslušalci in v neki nejeveri spraševali, če smo res vse izvajali le z vokali in v živo, ker takrat beatbox še ni bil toliko prepoznaven. Vsak zvok, ki ni bil poznan, jih je presenetil in vsakič znova smo jim potem razlagali, kaj beatbox je. Ko smo videli, da publiko to zanima, smo kar na koncert vključili nekaj poučevanja, da so se lahko naučili osnov ritma.«
Beatboxarji se trudimo ustvarjati brez vsega, z nekaterimi tehničnimi pomagali si seveda skušamo le olajšati stvari.
Z odkrivanjem vokalne glasbe sem spoznal, da se prostor za tovrstno glasbo začenja odpirati tudi pri nas. Včasih je živelo naravno tro-štiriglasje, ljudsko petje, za katerega seveda upam, da se bo ohranilo, danes pa ima razvoj vokalne glasbe vendarle še povsem druge razsežnosti. Čez nekaj let bomo morda prisotni tudi v vseh glasbenih šolah. Upajmo.«
»Biti beatboxar je dostikrat le stvar odločitve. Saj, kako pa se nekdo razvije v športnika? V osnovi ima morda določene sposobnosti, toda ob trdem delu in vztrajanju, vaji, lahko razvijemo stvari do te mere, da tudi zmagamo. Brat trdi, ni tega, da nekdo posluh ima, drugi ne. Stvari se spreminjajo. Važno je le, da napredujemo, da pridemo od začetne točke do naslednje, ki je višje postavljena. Nekdo jo doseže prej, drugi za to potrebuje več časa. Ne gre za primerjanje. Vsi se lahko naučijo beatboxanja, vsak ima svoje posebnosti, večja ali manjša usta, takšne in drugačne zobe in zato tudi vsak zveni nekoliko drugače. Drug je obogatitev nam. Prav razlike dajejo nove ideje.«
Kako utripa svet?
»Predvsem bi rekel, da nimamo istih ritmov. Smo vsak na svojo stran, tempo življenja nas dostikrat odtujuje, od sebe, družine, drugih. Če bi se znali nekoliko ustaviti, se približati drug drugemu, bi lahko živeli bolj povezano.«
