Natalija Hormuth: Potrebujemo ogromno časa za pogovor, da spoznamo otroke, s katerimi delamo.

Svetovalnica | 18.09.2023, 15:32 Nataša Ličen

Učenje je celosten proces. Voditi drugega pomeni najprej zavestno voditi sebe, šele ob slednjem smo lahko ljubeči in razumevajoči spremljevalci. Pri Društvu katoliških pedagogov Slovenije pripravljajo seminarja o uspešnem vodenju in reševanju konfliktov. V studio smo na pogovor povabili profesorico latinščine in francoščine ter svetovalko za celostno življenje in zdravje.

Napake naj bodo zgolj impulz v rasti.

Natalija Hormuth: »Napaka je označena negativno, vendar pa nas bo prav napaka vodila tja kamor si želimo. Napaka je lahko kamenček v mozaiku na naši poti, ob kateri se vprašam, kje se je zalomilo, kaj ni šlo v redu, kaj potrebujem, kje bom poiskal pomoč in kdo mi lahko pomaga? Najprej pa se je treba ljubiti, takšne kot smo in da smo takšni v redu. Vsak izziv ali napako vzamemo kot spodbudo v rasti, kot impulz osebnostnega razvoja.«

Vsak posameznik je zgodba zase, je svojstven. zavedajmo se tega, poskrbimo za varen in ljubeč prostor, kjer je razvoj vsakega možen in zaželjen.

»Seminarja USPEŠNO VODENJE POUKA in USPEŠNA KOMUNIKACIJA S STARŠI V TEŽKIH RAZMERAH sta namenjena učiteljem, profesorjem, vzgojiteljem, ravnateljem, vsem, ki delamo na vzgojnem in izobraževalnem področju. Smisel je, da se zavemo prav tega, kako ima vsak svojo življenjsko zgodbo in svoj življenjski načrt. Sredi razvoja tega še ne ozavestimo, čutimo pa. Naloga je to poiskati. Vsak izziv ali teža nas vodita k odkrivanju, kar je že v nas. Zato je treba ustvariti pogoje, ob katerih posameznik lahko raste po svoji želji in v svojem ritmu. Za učitelje in otroke je to težko, vsi smo namreč vedno na isti lokaciji, z istim načinom dela, z isto snovjo in z istimi sošolci, ... morda bi pa kdo za svoj razvoj potreboval kaj povsem drugega. Katere potrebe ima torej, v razredu tridesetih otrok, vsak otrok posebej? To je trideset lastnih izkušenj, trideset potreb in načrtov. Seveda se tudi prilagodimo, pa vendar je treba prepoznati tudi potrebe posameznika. Vsak otrok naj bi se čutil sprejetega, videnega, prisotnega, upoštevanega in tudi kot del celotnega procesa.«

To je velik izziv našega šolstva, omogočiti vsakemu otroku razvoj po njegovem osebnem notranjem načrtu.

»Otroci imajo veliko jasnih misli, če jih le poslušamo. Pri svojem delu sem velikokrat prepoznala stisko, tako pri učiteljih kot pri otrocih, če niso bile prepoznane resnične potrebe otrok. V razredu se veliko dogaja in motnje povedo marsikaj o tem, kaj bi otroci potrebovali. Zato je treba biti v trenutku, da smo resnično prisotni. Sama sem vključevala določene vaje, saj didaktičnih navodil in metod je ogromno, mene je vedno vodila radovednost in ljubezen do učencev. Ko sem videla, da nekaj ne gre, sem najprej skrbno opazovala in včasih je le s kakšnim pogovorom hitro steklo. Ne pa vedno, včasih traja dlje in si je treba vzeti več časa, da dobimo celostno sliko.«

Pomen sproščenega druženja

»Družina je najpomembnejše gnezdo, ker se otroci rodijo vanjo in v njej naredijo prve korake, dobijo prve izkušnje, zato moramo imeti očetje in mame za svoje otroke čas. Ko bomo signalizirali, otrok, rad te imam, zanimaš me, zanimajo me tvoje skrbi, želje, prosim, povej mi in pomagal ti bom iskati rešitve, ko otrok to doživi v njem zraste tako globoko zaupanje v svoje življenje, v svoje delo, v dejanja, v svoje bitje, da se bo, ko odrašča, in ko lahko doživi karkoli, vedno spomnil tega občutka ljubljenosti, da je na pravem mestu in da se bo, ne glede na to, kaj se zgodi, našla rešitev. Zato je tako važno, da imamo za otroke čas.«

Delo z rokami, ustvarjanje

»Bistveno je, za vsakega od nas, da delamo tudi z rokami. Imeti kontakt z zemljo, z naravo, z ročnim delom, z lesom, z vsem kar smo v zgodovini ustvarjali, je izrednega pomena in v zadnjih letih je to premalo cenjeno. Ne moremo živeti samo iz glave, kje pa je naše srce, kje so naše roke, bose noge, kjer je odlična senzorika? Če to doživimo, doživimo ravno tako pomemben del sebe. Imeti je treba ravnovesje med delom z rokami, notranjim svetom in med tem, kar delamo z glavo. To uravnovesiti je izziv današnjega časa.«