Peter Čemažar | (foto: Izidor Šček)
Peter Čemažar: Bog iz rane naredi čudovit biser
Via positiva Nataša Ličen
Peter, mlad duhovnik, kaplan v Jegličevem dijaškem domu Zavoda sv. Stanislava in učitelj predmeta Vera in kultura, je posebej navdušen nad izbiro osrednje vsebine letošnje Stične, ki je identiteta mladega človeka. Smo v krizi iskanja identitete, ne samo pri mladih, to je zelo aktualna tema tudi pri ostalih generacijah.
Petra Čemažarja smo na pogovor povabili ob prazniku povišanja svetega križa, tudi v vabilo na Stično mladih, v »Via positivo«.
Kot kaplan iščem, kaj mladostnik potrebuje, kaj so njegova vprašanja. In, če bom znal odgovarjati na njegova vprašanja, ga bo zanimalo. Metoda potem niti ni tako pomembna. Med njimi biti stalno navzoč.
Močni v medsebojni pomoči
»Mladi bodo glede identitete na Stični lahko veliko dobili, odgovore na številna vprašanja, med ključnimi stvarmi pa je gotovo druženje, srečanje s prijatelji in z Bogom pri sveti maši ob 11-ih in s slavljenjem pri sveti spovedi ter ostalih možnostih. Pomembna so takšna srečanja tudi zaradi zavedanja, da nismo sami, to potrebujemo vsi, potrditev, da smo tudi kot Cerkev močni, močni v medsebojni pomoči.«
»Trenutno veliko delam z mladimi, ki so precej na socialnih medijih, in če se jim želim približati, jim kakšno sporočilo lahko dam tudi tam, to se mi zdi lep način oznanjevanja. Vsekakor pa ne sme biti edini, ima svoje pomanjklivosti. Živi, resnični stik toliko več da, lahko pa je pot do tega živega stika.«
Najprej je treba videti mladega, vedeti kje je, potem pa stopiti na pot z njim in korak po koraku stopati naprej po poti vere, po poti odraščanja ali po poti za Jezusom.
»Mladi so pred določenimi novimi izzivi, velik pečat je pustila tudi korona, ko so bili odmaknjeni od socialnega življenja, kar je odprlo tudi določene nove tematike, s katerimi prej nismo bili tako soočeni. Hkrati pa so tudi izzivi, ki jih poznamo že od nekdaj, mlad človek se išče, se postavlja. Človek na nek način ostaja isti, okoliščine pa se spreminjajo, zato je potreben tudi nov pristop.«
Dajati svoj zgled
»Mladi nas ves čas preizkušajo, koliko smo zvesti. Šele, ko vidijo, ali smo vredni zaupanja, nam bodo zaupali svoja doživljanja. Križ je znamenje največjega trpljenja, ki ga je Jezus spremenil v znamenje največje ljubezni. Tako lahko tudi moje križe, nerazumevanje, stiske, trpljenje spremeni v nekaj lepega, v znamenja največje ljubezni in v orodja njegovega odrešenja. To je stična točka, ko mladi začutijo smisel preizkušenj in krivic.
V stiski je človek nasploh še posebej dovzeten za duhovno. Če mu takrat podamo pravilno spodbudo, zgled, potem njegova stiska zanj lahko postane milostni trenutek, tudi srečanja z Bogom. Bog iz rane naredi čudovit biser, kot v školjki, biser iz križev našega življenja. Če pa križev ne sprejmemo v veri in jih le zavračamo, pa postajajo samo vsetežji.«
