O sinodi o sinodalnosti, značaju slovenskega človeka in poročilu vizitacije Centra Aletti

Komentar tedna | 22.09.2023, 14:23 Dr. Igor Bahovec

Čez dober teden se bo v Vatikanu začelo zasedanje škofovske sinode o sinodalnosti. To je o tem, kako hoditi skupaj, skupaj kot Cerkev. Grški izraz »sin hodos« dobesedno pomeni biti s kom na poti.

Sinoda, tako menim, ima velik potencial za dobro prihodnost Cerkve. Seveda, če jo sprejmemo kot daljši proces, ki vključuje resnično poslušanje drug drugega in Svetega Duha. Način poslušanja in odločanja je pogovor v Duhu in razločevanje, in sledi zapisu o prvem apostolskem zboru v Jeruzalemu v Apostolskih delih. Besede »Sveti Duh je odločil in mi z njim...« jasno kažejo, da je resnični protagonist pristne sinode Sveti Duh, da pa je pot procesa v sinergiji Cerkve in Svetega Duha.

Zakaj je sinodalni premik sploh potreben? Poglejmo dva izmed razlogov, ki razjasnita, da je pot sinode primeren način soočenja z izzivi življenja danes. Prvi so spremembe v krščanstvu, vse od upada obredne pripadnosti – pri nas se je v desetih letih pred epidemijo COVIDa za okoli 30% zmanjšalo število krstov, birm, porok, upadel je tedenski obisk maše in zmanjšanja članstva – v Nemčiji za več kot 2,5% v enem letu. V nekaj letih se bo bistveno zmanjšalo število duhovnikov. Zato je resnično potrebno v drži molitve in razločevanja razmisliti kako naprej. Drug razlog je velika kulturna sprememba. Živimo v prehodu v novo dobo, ki bo nasledila nekaj stoletij obdobja moderne dobe. Zato to, kar je delovalo v preteklosti, danes in v prihodnje ne ustreza več, ne deluje.

Menim, da sedanje krizne razmere lahko razumemo tudi kot poziv Boga, da Cerkev stopi na pot sprememb, da bo lahko isto sporočilo vere v odrešenje s polnostjo živela v novem obdobju kulture.

Dosedanji potek na različnih ravneh Cerkve in delovni dokument za zasedanje sinode kažeta, da so mnogi ljudje odprti, pripravljeni in veseli take poti. Nekateri pa sinodalni poti nasprotujejo ali jo ignorirajo. To nas ne sme presenečati. Že na sinodi papeža Frančiška o družini, je papež jasno povedal: »nasprotja so sestavni del sinodalne poti«. Skrbeti bi nas moralo, če se nasprotovanja ne pokažejo. Z drugimi besedami, na vsaki resni poti življenja so tudi nasprotovanja, ovire. Neki sveti človek je celo rekel, če ovir in nasprotovanja ni, se je treba bati – kajti, to pomeni, da ovir ne vidimo ali pa da se motimo. Dobro in zlo sta bila in bosta v nasprotju, zato je duhovni boj sestavni del vsake resne poti življenja. V obdobjih velikih sprememb vprašanje duhovnega boja pride še toliko bolj do izraza.

Sinoda kot način odgovarjanja na nasprotja in duhovni boj predlaga pot skupnostnega razločevanja.

---

V tem kontekstu se mi zdi dobro, da se zavedamo, da vsak narod isti izziv izkuša nekoliko drugače. Na to med drugim vpliva kulturno-zgodovinsko izkustvo in z njim povezani poudarki narodnega značaja. Anton Trstenjak je o tem pisal v knjigi Misli o slovenskemu človeku in nekaterih drugih delih. Pokazal je, da je za Slovence značilna poštenost in delavnost pa tudi individualizem in sprtost, razdeljenost (sprtost običajno navaja na tretjem mestu). Veliko dejstev kaže, da je ta poteza našega narodnega značaja desetletja kasneje še močneje izražena in pogosto seže tudi v kroge Cerkve in krščanstva. Trstenjak jo povezuje z nevrotično ožino in s trdoto janzenističnega moralizma, ki je bil posebej močan na Kranjskem. Kanček resnice Trstenjak prepoznava tudi v sicer pretiranem opisu dunajskega profesorja psihiatrije Ringlerja, da smo Slovenci bolj kot mnogi drugi narodi »na moč občutljivi, zamerljivi in prepirljivi, polni zavisti«, ter nagnjeni »k potrtosti, malodušnosti in obsojanju samega sebe.«

Menim, da bi iskreno prizadevanje za pristno sinodalnost delovalo zdravilno glede omenjenih negativnih vidikov našega narodnega značaja.

---

Komentarja tedna ne morem zaključiti brez omembe sporočila vikariata rimske škofije glede kanonične vizitacije Centra Aletti, ki je bilo javnosti predstavljeno v začetku tega tedna. Omejil se bom na nekaj poudarkov, celotno besedilo v slovenskem prevodu pa je dostopno na e-straneh Radia Ognjišče in Centra Aletti. Sporočilo je za Slovenijo pomembno, kajti v tem mednarodnem centru deluje ne le Marko Rupnik ampak več slovenskih duhovnikov in redovnih sester. Center je nastal v času po komunizmu kot prostor srečanja krščanstva zahoda in vzhoda. Danes pa je najbolj znan po umetniških zlasti mozaičnih delih, pastoralnem delu in izdajanju knjig.

Za preiskavo Centra je bil določen duhovnik Giacomo Incitti, redni profesor prava na Papeški univerzi Urbaniana. Namen vizitacije je bil preveriti način vodenja, različne vidike življenje znotraj združenja, vključno z dinamiko odnosov med člani in članov z ustanoviteljem in s skupino odgovornih.

Po ugotovitvah vizitacije je »razvidno, da v Centru Aletti poteka zdravo skupnostno življenje brez posebnih kritičnih elementov«. To bo najbrž držalo, kajti če pogledamo samo na umetniško ustvarjanje, so v zadnjem obdobju zaključili dela v izjemno lepi novi frančiškanski cerkvi v Mostarju, prav zdaj pa nadaljujejo mozaično poslikavo zunanjosti cerkve v Aparecidi, ki je največja cerkev v celotni latinski Ameriki. Taka dela lahko nastanejo le kot sad dobro vodene skupnosti in ne kot zgolj sodelovanje individualnega ustvarjanja.

Vizitator je potrdil, da so člani Centra kljub prizadetosti »izbrali molk, da bi obvarovali svoja srca in si ne pripisovali kakršnekoli brezhibnosti, s katero bi lahko sodili drugim«.

Vizitator je v skladu z naročilom »vestno preučil tudi glavne obtožbe proti p. Rupniku, zlasti tisto, ki je privedla do zahteve po izobčenju«. Glede na obsežno dokumentarno gradivo je ugotovil in opozoril na »hude nepravilnosti v postopkih«, zaradi česar obstajajo »utemeljeni dvomi glede same zahteve po izobčenju« Marka Rupnika.

Ugotovitve vizitacije javnosti posredujejo precej drugačno sliko Centra Aletti in Marka Rupnika kot je bila prikazana v medijih od lanskega decembra. Kaj to pomeni za naprej, bomo še videli. Očitno je, da v Cerkvi obstajajo velika nasprotja, tudi polarizacija. Ne gre le za Marka Rupnika ampak tudi za celotno delo Centra Aletti. V nekaterih vidikih je jasno izražen tudi napad na papeža Frančiška in pot iskanja nove vizije Cerkve.

Samo želimo si lahko in v molitvi prosimo Boga, da bo iskanje resnice povezano z ljubeznijo.