Kuhar »ciganske sorte« in s trdimi družinskimi temelji

Naš gost | 01.09.2023, 11:58 Jure Sešek

Luka Jezeršek je lep dokaz, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Štirje bratje so poskrbeli, da oče in mama, ki sta v Sori pri Medvodah iz nič ustvarila pomembno gostinsko podjetje, s ponosom gledata na delo sinov. Gostili smo vrhunskega kuharskega mojstra, ki se zaveda kako pomembna je tradicija, koliko so vredne družinske vezi, kako velika je moč medija in kaj je v življenju resnično vredno.

Bolj Ljubljančan, kot Gorenjec

»Moja zgodba se je začela s kuharijo, odmevna je gotovo postala s šovom Masterchef. Ne morem verjeti kakšen odmev ima lahko televizijski šov, neverjetno. Sicer pa se je naša pot začela pod Polhograjskimi Dolomiti, blizu Ljubljane in Škofje Loke, kjer sta starša postavila družinsko hišo, sčasoma pa tudi družinski posel. Zase pravim, da sem bolj Ljubljančan, kot Gorenjec.«

Oče in mama sta ustvarila trdne temelje

Pot gostinstva Jezeršek se je začela s cateringom. Hrano so pripravljali v Sori in z njo razvajali goste na različnih lokacijah po Sloveniji. Bili so prisotni na mnogih pomembnih dogodkov, bili del različnih predstavitev, tekmovanj, premier in ostalih dogodkov, na katerih gostitelji radi razvajajo goste tudi z izbrano kulinariko. Tovrstna strežba je danes, ko podjetje vodijo sinovi ustanovitelja, le del tistega, kar predstavlja Jezerškove. »Priznam, da sem bolj kuhar, ki je malo »ciganske sorte«. Bolje se počutim v cateringu, kot chef v »a la carte« restavraciji.«

Naš gost je navdušen in hvaležen, ko pogleda na začetke, ko sta starša, v povsem drugačnih razmerah, iz nič ustvarila tako pomembnega igralca na gostinskem prizorišču. »Danes očeta vzpodbujamo, da spiše knjigo o začetkih, knjigo o garanju in uspehu.« Pred desetimi leti so mladi Jezerškovi fantje prevzeli posel, se resno podali v gostinsko podjetniške vode in uspelo jim je! Danes vodijo podjetje, ki ima približno 120 rednih sodelavcev, v sezoni pa tudi do 200 honorarnih moči.

Jezerškova »Družinska ustava«

Pod Jezerškovo steho so danes catering, skrbijo za štiri restavracije, nastanitvene zmožnosti. »Ne vem kako nam to uspeva. Verjetno ima prav brat Martin, ki pravi, da smo »družinsko podjetje«, ki deluje kot velika »koroprativna družba«.« Imajo t.i. Družinsko ustavo, ki je nastala z mislijo: »Danes, ko se dobro razumemo med seboj, spišimo pravila, ki nam bodo pomagala takrat, ko se bodo vezi med nami morda razrahljale! Naša prednost je, da se znamo glasno skregati in si iskreno reči oprosti.«

Naša prednost je, da se znamo glasno skregati in si iskreno reči oprosti.

Zaenkrat jim izvrstno kaže. Razumejo se, povezujejo jih sorodstvene vezi, ki jih pridno krepijo. Zanje skrbita tudi starša, ki jima druženje z vnuki veliko pomeni. »Fenomen je, da smo ves čas skupaj, pa vendar v prostem času tudi skupaj kolesarimo, jadramo ... Zelo organizirano se pogovarjamo,« pravi Luka Jezeršek. Pravi, da se v Sloveniji morda o tako pomembnih rečeh ne znamo prav pogovarjati. »Tudi zato gredo pogosto kmetije na pol, propadajo ali zamrejo družinska podjetja.« Starša, pravi Luka, nista imela družinske ustave, gradila sta na dobrem odnosu in še danes skrbita za to, da se vnuki med seboj dobro poznajo, da vedo za pot in želje eden drugega.

Skoraj neverjetno se zdi, da so vsi štirje sinovi stopili na gostinsko pot. »Verjetno je skrivnost v tem, da je bilo podjetje usmerjeno v rast. Če bi skrbeli za eno gostilno, se iz dneva v dan srečevali v isti kuhinji in jedilnici, bi se verjetno poslovno že razšli. Tako pa je vsak izmed nas oplemenitil eno enoto. Ključna za našo pot je gotovo vzgoja, pomembno širino pa je s študijem v Švici dodal brat.«

Masterchef vstopa v deseto sezono

Luka Jezeršek je v televizijskem šovu Masterchef že devet let eden izmed treh sodnikov. Pri gledalcih in tekmovalcih je tako priljubljen, da ostaja na tem mestu in se danes s kolegoma in veliko ekipo pripravlja na snemanje desete sezone. »Masterchef je velika stvar. V ozadju je zelo velik ustroj, ki je natančna stvar, pomembna zaradi gledalca, ki ima na drugi strani v roki daljinski upravljalec. Hkrati pa sem vesel, da nikoli ne izpuščamo strokovnosti, zaradi katere smo prisotni sodniki. Ko ekipa ustvari ogrodje, strokovno kulinarično vsebino dodamo sodniki. V zadnjih letih dodajamo izzive, ki so videti preprosto, a s to vsebino bi radi tudi vzgajali, svetovali, skrbeli za kulinarično kulturo v deželi.«

Ko slišijo odmeve gledalcev, ki se med sezono čudežno navežejo na določenega tekmovalca, ob njegovem izpadu pa razočarano negodujejo, si rečejo: »Pozabljamo, da nismo na kuharskem tečaju, ampak na kuharskem tekmovanju. Iščemo zmagovalca.« Luka pravi, da po končanem snemanju prav nikomur ne izda kdo je zmagovalec. »V vseh teh letih nisem nikoli vnaprej izdal konca in zmagovalca. Niti ženi ne. No, saj mi je sama rekla, da si tega niti ne želi. Vzelo bi ji veselje spremljanja zabave iz tedna v teden.«

Sodnik gre iz studia rad tudi v domačo slovensko gostilno

»Moja filozofija v kuhinji je, da ne filozofiram. Preproste tehnike, dobra živila. Svet pa se tudi v kulinariki vrti s svetlobno hitrostjo.« Iskreno je spregovoril tudi o tem, da si Jezerškovi ne želijo Michelinove zvezdice. »Vezana je na ime, mi pa gradimo priimek.« Luki Jezeršku je žal, da marsikje izginjajo stare vaške gostilne. Sam rad zaide vanje in je vesel, kot pravi: »Če me v oštariji ljudje pustijo pri miru. Neprecenljivo se mi zdi, če greš z nekom v gostilno, kramljaš in uživaš v okusih.«

Včasih se sreča s tresočo roko natakarja in priprtimi vrati, skozi katere ga opazujejo kuharji. »Povsem nepotrebno. Pridem, ker vem kaj lahko tam dobim, in res ne želim ocenjevati krožnika, ki je pred menoj. Priznam pa, da kuharje v takem primeru razumem, ker sem tudi sam na drugi strani in sem radoveden, če je gostu všeč, kar smo pripravili.«