Nataša LičenNataša Ličen
Andrej NovljanAndrej Novljan
Tanja DominkoTanja Dominko
Direktorju msgr. Trstenjaku se je v studiu v živo pridružila profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije (foto: Matej Kržišnik)
Direktorju msgr. Trstenjaku se je v studiu v živo pridružila profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije | (foto: Matej Kržišnik)

Duševne stiske ob poplavah: Večina po doživeti travmi postane boljša različica sebe

Oddaje | 16.08.2023, 18:20 Mirjam Judež

V oddaji Prijatelji Radia Ognjišče se nam je v živo pridružila profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije, ki je zaposlena na Ministrstvu za zdravje, pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, v zdravstvenem domu Sevnica in je tudi redna profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z njo se je pogovarjal direktor in urednik oddaje msgr. Franci Trstenjak. V oddajo pa so se vključili tudi štirje naši poslušalci, ki so v hudi stiski požara in poplav naleteli na »žleht« odziv okolice, ki ga ne morejo pozabiti še desetletja potem …

Nacionalni inštitut za javno zdravje je takoj po vodni ujmi pripravil spodbudni letak, ki naj bi bil v pomoč prizadetim in tistim, ki nas poplave niso prizadele. V uvodu piše: Na poplave, ki so Slovenijo prizadele v preteklih dneh, se ljudje odzivamo zelo različno. V takšnih okoliščinah potrebujemo podporo sočloveka in razumevanje. Pri zelo hudih stiskah pa je potrebna strokovna pomoč. Bolj kot »prave besede« je pomembno, da smo na voljo drug za drugega in si nudimo praktično, psihološko in socialno pomoč.

»Namen medsebojne podpore je, da v nekem kaotičnem trenutku drug drugemu damo vedeti, da obstaja nekaj, česar se lahko oprimemo, da je možno spet življenje vzeti v svoje roke, da dobimo nazaj občutek obvladljivosti, predvidljivosti. Taka podpora pomaga človeku iz kaosa nazaj, tukaj in zdaj. Seveda človek lahko naredi veliko tudi sam, vendar je mnogo lažje ob pomoči drugega človeka. Za ljudi in druga živa bitja, ki živijo v skupinah, je značilno, da ko bo problem, bodo tiščala skupaj, iskala bližino drug drugega, da dobijo nazaj občutek obvladljivosti.«

Ob nedavnih poplavah je bila zelo hitro nudena pomoč, ki je zagotavljala občutek varnosti. Čemu pripisujete tako hiter in množičen odziv?

»Ujma je bila izjemno velika, Slovenija je majhna država. Mi se bolj ali manj poznamo, Slovenci smo v resnici dokaj povezan narod. Tudi če nismo bili sami neposredno udeleženi v nesreči, so bili udeleženi naši znanci, prijatelji, sorodniki. Vsi smo doživeli zelo velik čustveni šok. Odzvali smo se s starim delom možganov, ki zna samo tri stvari: boj, beg ali zamrznitev. To, da smo se tako zelo angažirali v podpori ljudem, je odziv boja, ki je najbolj ugoden odziv, ko neposredna nevarnost mine. Ko smo v nevarnosti, je tudi beg zelo zdrav, zlasti, če nam omogoči preživetje. S tako množičnim skupinskim odzivom upam, da se bodo stkale vezi med ljudmi, ki so bili morda prej celo osamljeni. Velikokrat rečem ljudem, ki se jim je zgodilo kaj hudega, da življenje včasih zapre ena vrata, druga, tretja … Če se boš zaletaval vanje, namesto da bi se ozrl okrog, boš mogoče zamudil priložnost, ko so se ti za hrbtom ena vrata odprla, morda celo boljša, pa jih nisi opazil. Za vsakim človekom je mnogo različnih teženj. Včasih bodo dejanja imela dobre posledice, čeprav niso bila načrtovane kot dobre, včasih bodo zelo dobri načrti vodili po stopnicah dol na toplo … Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Izkušnje nas naučijo, če bomo nekaj naredili, da bo verjetnost nekega izida večja kot kakšnega drugega, ampak v ljudeh je zelo velika želja po preživetju in ta želja se lahko izkazuje tudi na tako zelo navdihujoč način.«

Velika večina ljudi po doživeti travmi postane boljša različica sebe. Travma globoko pretrese vrednote, stališča. Tudi naše življenje se lahko spremeni – na bolje. Seveda pa travma lahko tudi ljudi zlomi.

Ljudje, ki so doživeli poplave in še prej v nekaterih krajih neurja, najbrž niso takoj dojeli, kaj se je zgodilo. Sledil je šok, stres, globoka duševna prizadetost …

»Ko se nam zgodi nekaj hudega, se odzivamo po nekem določenem programu. V naših možganih se sproži odziv čustvenega šoka, ki ga najprej zaznamuje zanikanje: ni res, samo sanjam, ko se bom zbudil, bom ugotovil, da so bile samo hude sanje. Čemu je namenjen šok oz. zanikanje? S tem nekoliko odložimo soočanje z danimi okoliščinami. Faza šoka, zanikanja nam malo olajša soočenje s tem, da ni tako zelo brutalno, hudo in da lahko celo zadevo dojamemo po koščkih.

Sledi ravno tako burna faza jeze, ko smo jezni na usodo, naravo, na Boga, na ves svet. V evolucijskem smislu je namenjena temu, da dobesedno preskeniramo svoje življenje, okoliščine, razloge, … da bi morda ugotovili, če je nekdo naredil kaj narobe, da naslednjič ne bi oz. bi naredili drugače. Spoznanja, na koga vse smo jezni, zelo radi delimo, včasih tudi z neprimernimi besedami in gestami.

Naslednja faza je faza pogajanja. Zaznamujejo jo stavki: kaj če, če bi, … Primer: Če ne bi kadil, ne bi dobil raka, če bi hišo postavil na vrh hriba, bi mi jo odnesel plaz, tako mi jo je odnesla voda … Čemu je to namenjeno? Temu, da bi v prihodnosti ravnali drugače. Spet imamo veliko potrebo ta svoja spoznanja deliti na ne najbolj takten način.

Sledi faza žalosti, ko dojamemo vso širino, globino, tragičnost situacije, smo žalostni, se zjokamo.

Zatem pride faza sprejetja stanja. To ne pomeni, da se strinjamo s tem, kar se je zgodilo, samo sprejmemo, da tako pač je.

Nek raziskovalec je dodal še 6. fazo: fazo smisla. Fazo sprejemanja je želel poglobiti in razširiti. Lotil se je študija Frankla in rekel, da lahko najdemo smisel v še tako tragičnih situacijah, ki nas trajno zaznamujejo. Ko nam nespreten voznik odbije luč na avtomobilu, ki ga negujemo kot družinskega člana, je to stres, ki se bo razkadil v parih dneh. Ko izgubimo ljubljeno osebo, bodo prej omenjene faze trajale od 6 mesecev do enega leta, ko pa se zgodi nekaj tako hudega, kot se je zgodilo pri nas, ko so ljudje izgubili dom, bili tudi življenjsko ogroženi, pa ne govorimo o stresu, ampak o psihotravmi, o duševni travmi, ki je tako brutalni dogodek, da človeka pretrese v globino njegovega obstoja.«

Travma človeka spremeni, ga zaznamuje …

»Okrevanje po travmi ni vedno slaba stvar. Velika večina ljudi po doživeti travmi postane boljša različica sebe. Travma globoko pretrese vrednote, stališča. Tudi naše življenje se lahko spremeni – na bolje. Seveda pa travma lahko tudi ljudi zlomi - predvsem tiste, ki so že kdaj prej v življenju doživeli travmo, pa osamljene, bolne … Tem se zaradi hudega stresa poslabša telesno ali duševno zdravje. Travmatski dogodki niso vsi enaki. Ko gre za enkraten dogodek, ki ga je povzročila naravna sila, npr. naravna nesreča, je to v resnici še najlažje preboleti. Če enkraten dogodek povzroči človeški faktor, je to mnogo teže odžalovati, če pa gre za dolgo časa trajajočo travmo, dogajanje, ki ga je povzročala oseba, ki nam je blizu in na katero smo čustveno navezani, pa bodo posledice zelo, zelo hude, celo doživljenjske, zato se v razvitih družbah preganja nasilje v družini in nasilno vedenje nasploh.«

Če ne vemo, kaj bi rekli, ne rečemo nič, ampak smo zraven. Poslušamo ali skupaj kaj naredimo: skuhamo čaj, gremo na sprehod, gremo skupaj pometat.

Slišal sem zakonca, ki sta rekla, da se v staro domovanje ne vrneta več. Strah je prevelik in preglobok …

»S strahom se moramo soočiti. Soočenje poteka na različne načine. Tudi tako, da si ga priznamo, ga začutimo in se potem odločimo, a je smiselno na podlagi tega strahu sprejeti kakšno daljnosežno rešitev, ali pa s s tem strahom spoprijeti in iti v okoliščino, ki nas je prestrašila. Določene hiše je odneslo do te mere, da tudi parcele ni več. Strah teh dveh zakoncev, ne samo, da je upravičen, ampak jima celo pomaga narediti korak drugam, se preseliti, si ustvariti nov dom nekje, kjer se bosta počutila varno. Strah pri njiju zahteva soočenje v tem smislu, da si ga dovolimo čutiti, ga razumemo in hkrati nam pomaga narediti korak naprej.«

Kako premagati obup, kako ne izgubiti upanja, za katerega pravimo, da zadnje umre?

»Izguba upanja je zelo boleča izkušnja. Kančke izgube upanja pravzaprav doživimo vsi v določenih trenutkih. V stresu, v travmatskem dogodku ali v kakšnih drugih situacijah. Občutek nemoči je lasten človeku. Človek ima sposobnost doživljati zelo kompleksna čustvena stanja, pa tudi razvijati zelo zapletene miselne konstrukte. Hipni občutki brezupa v takšnih situacijah so bolj znaki tega, da smo čuteča bitja, ki se postopoma soočamo z izgubo, ki nas je doletela. Če pa je izguba upanja prišla kar sama po sebi, brez zunanjega razloga, je pomembno, da pomislimo, kaj če se je v življenje tega človeka pritihotapila depresija. Eden od znakov depresije je lahko tudi skrajen brezup.«

Kako lahko nudimo čustveno oporo prizadetim? V mislih nimam le prizadetih ob poplavah, ampak tudi ob drugih nesrečah, ki se nam v življenju zgodijo …

»Prej sem govorila o fazah (šok, jeza, pogajanje, žalost, sprejetje). Vsi gremo čez te faze in ko se kaj hudega zgodi neki vaški skupnosti, smo po nekaj dneh kot razglašen orkester: en je še v šoku, drugi zanika, en se že pogaja, drugi je jezen, en žaluje, se joka, nekdo je pa že sprejel stanje. Če teh faz ne poznamo, ne bomo razumeli, kako se je potrebno odzvati. Pri vseh fazah je pomembno predvsem, da poslušano. Ne da pametujemo, zmanjšujemo občutja, jih ne jemljemo resno ali začnemo razlagati, kaj vse se je že nam hudega zgodilo. Če smo si s človekom zelo blizu, če imamo z njim v našem običajnem sobivanju telesni stik, si damo roko, se objamemo, potrepljamo. Objem lahko izjemno pomaga, če je to v našem odnosu nekaj običajnega. Če ne vemo, kaj bi rekli, ne rečemo nič, ampak smo zraven. Poslušamo ali skupaj kaj naredimo: skuhamo čaj, gremo na sprehod, gremo skupaj pometat. Tudi to, ko prostovoljci pospravljajo, nosijo ven, predstavlja čustveno oporo, ker da strukturo. Takrat dobimo oporo v smislu: nekaj se dogaja, kar razumem in obvladujem. Ali pa: nekomu lahko povem, kaj čutim, ker me moja čustva preplavljajo, spravljajo v stisko. Mi vzpostavljamo notranji red s tem, ko nas nekdo posluša, se odzove z: Aha, povej mi še kaj več … S tem vzpostavljamo red znotraj sebe. Če nekaj počnemo skupaj, se vzpostavlja red zunaj nas, ki se prenese v notranjost. Ni važno, kaj rečemo, ampak predvsem, kaj naredimo. 80 % naše komunikacije je neverbalne: z gibi, vedenjem, s tonom glasu povemo 80 %, samo 20 % sporočila je beseda.«

Ne smemo pozabiti, da res nikoli, nikoli ne smemo raniti ranjenega človeka.

Kako prizadetemu namigniti, naj poišče strokovno pomoč?

»To, da te nekdo "pošlje" k psihiatru, je skoraj zmerljivka. Ko vidimo, da človek izgublja tla pod nogami, da se zapleta v vedenja, ki jih ne obvladuje več (npr. nekdo, ki je bil prej družaben, se začne umikati, nekdo, ki je prej pil malo, ob posebnih priložnostih, pije veliko več …) Ko se človek znajde v vedenjih, ki zanj niso običajna in so morda kratkoročno fina, ker se sprosti, dolgoročno pa prinašajo škodo, je to morda znak, da smo sami ali pa da je naš bližnji zabredel v probleme. Kdaj je čas za iskanje pomoči? Če smo sami pri sebi prepričani, da je ta človek naredil vse, kar ve in zna, sam in s pomočjo drugih, pa še vedno ni bolje, takrat velja vprašati strokovnjaka za nasvet. Postavimo se v zelo nevtralno pozicijo in rečemo: Pri tebi opažam to in to in me skrbi. Nisem strokovnjak, dajva vprašat strokovnjaka, kaj on misli, grem s tabo. Podpremo ga, poskusimo dobiti termin … Imamo centre za duševno zdravje, tam vas medicinska sestra izpraša, dobite termin ali celo obisk na domu. Kjer imamo te centre, je zadeva precej enostavna, ker pride ekipa tudi na dom, kadar človeka ne moremo nikamor spraviti.«

'Ujma je bila izjemno velika, Slovenija je majhna država. Mi se bolj ali manj poznamo, Slovenci smo v resnici dokaj povezan narod. Vsi smo doživeli zelo velik čustveni šok. Odzvali smo se s starim delom možganov, ki zna troje: boj, beg ali zamrznitev.'
'Ujma je bila izjemno velika, Slovenija je majhna država. Mi se bolj ali manj poznamo, Slovenci smo v resnici dokaj povezan narod. Vsi smo doživeli zelo velik čustveni šok. Odzvali smo se s starim delom možganov, ki zna troje: boj, beg ali zamrznitev.' © Nazrin Babashova / Unsplash

Lahko tudi mi za bližnjega razložimo, kakšna je situacija ali se mora bližnji sam opogumiti in poklicati?

»Medicinska sestra izpraša o okoliščinah, glede na to, kaj izve, po posebnem protokolu ponudimo obisk na domu. Človek, ki nikoli ne bi obiskal psihiatra, ga bo zagotovo sprejel, če pride na dom. Redko ostanemo pred zaprtimi vrati. Včasih je treba vztrajati. Tudi svojci. Morajo se podučiti, opremiti z informacijami o težavah v duševnem zdravju. Težave v duševnem zdravju in stiska ni isto. Stisko lahko v razbremenilnem pogovoru razrešiš v enem, dveh, petih pogovorih. Tu zadostuje svetovalec, socialni delavec … Če pa gre za duševne težave, ki zahtevajo zdravljenje, en pogovor ne bo dovolj. To je dolga, naporna pot, ki pa se vedno splača.«

Kako posameznik sam prepozna, da je nemočen, da je bolje, da potrka na vrata strokovnjaka?

»Če je človek sam pri sebi ugotovil, da je naredil vse, kar ve in zna, pa tudi drugi okoli njega, naj gre na posvet k strokovnjaku. Ta bo ugotovil določene stvari, mu kaj predlagal. Naj prisluhne strokovnjaku, ne se ga bati. Lahko naletimo na nekoga, ki mu težko zaupamo. Če nimate dobrega občutka, pojdite k drugemu, ker nismo vsi za vsakega. Z enim človekom se lažje pogovorimo kot z drugim. Ne odlašati. Problem je, če z iskanjem pomoči odlašamo, potem bo pot nazaj težja in daljša.«

Predvidevate, da bo po poplavah veliko duševne stiske?

»V času ekonomske krize leta 2008 se je povečana stopnja iskanja pomoči iskala do leta 2011. Imeli smo epidemijo, ko smo končno malo zadihali, smo dobili vojno 400 km stran, zdaj pa še naravno nesrečo, ki je brutalno prizadela zelo veliko ljudi. Mi sploh ne moremo zadihati. V roku dveh tednov, meseca dni pričakujemo večje število ljudi, ki bodo rabili pomoč. Strokovne službe, ne samo psihiatri, se že organizirajo, da jih bodo lahko »ujele« in ustrezno obravnavale. Prva bojna linija bodo psihologi, medicinske sestre, socialni delavci, strokovni sodelavci Karitasa, Rdečega križa in drugih nevladnih organizacij. To ni bolezen, ni izguba duševnega zdravja, je pa res, da tak hud stres, travma lahko sproži duševne motnje ali telesne bolezni.«

Žalosti me, ko spremljam družbena omrežja, ko nekdo objavi nekaj lepega, pa se pojavijo negativni komentarji ... 

»Bolj, ko se bomo z njimi ukvarjali, večje veselje bodo imeli ti ljudje pisat in zato takšne odzive preprosto ignoriramo, s tem jim ne damo več moči. Na družabnih omrežjih je resnica preveč zamegljena, anonimnost, ki jo ti mediji omogočajo, naplavi iz človeka vse tisto, kar bi bilo bolje zadržati zase in sprostiti na kakšni boksarski vreči. Jaz v tem pisanju vidim neskončno bolečino, ki jo nekateri ljudje doživljajo v svojem življenju, ker so sami imeli slabe izkušnje ali sprejemali slabe odločitve, pa svojo grenkobo izražajo na tak način. Jaz bi tovrstne odzive ignorirala.«

V oddajo so poklicali poslušalci. Zinki je pred leti udarila strela v hišo, Renati je 40 let nazaj pogorela hiša, Tone je v svoji rani mladosti doživel poplavo. Vsi so imeli slabe izkušnje, ko so se sosedje norčevali, jim privoščili, niso dobili ustrezne pomoči …

»Ko je človek v tako hudi stiski, ostane pri takšnem odzivu brez besed. To so odzivi, ki jih ne želimo, jih ne smatramo kot primerne in če nam že padejo na pamet, jih moramo zadržati zase. Morda je čas, da povem nekaj o transgeneracijski travmi, ki smo jo doživeli v času svojega življenja in se ni zacelila. Mi smo sestavljeni iz osmih generacij. Nekaj, kar so doživeli naši predniki, se odslikava v naših lastnostih, načinu odzivanja … Najbolj vplivajo na naše življenje zadnje tri generacije, ostale čedalje manj. Naša dedna zasnova je zastavljena tako, da se lahko neke lastnosti vključijo ali izključijo glede na zunanje dogodke. Transgeneracijska travma je poskus, da se potomce zaščiti, da bodo lažje prenesli tisto, kar so prinesle prejšnje generacije. Slovenci smo globoko travmiran narod, imamo ogromno transgeneracijske travme zaradi okoliščin, v katerih je ta narod stoletja živel. Mislim, da bomo rabili kar nekaj generacij življenja v svobodi, da se bomo lahko dela te travme rešili. Ob zdajšnjih tragičnih dogodkih se je v Renati in Zinki zbudila travma izpred let. Naj bo ta vajina zgodba opozorilo sedanjim sorodnikom, prijateljem, sosedom, vsem, kaj se nikoli ne sme človeku izreči ob travmi. Ne smemo pozabiti, da res nikoli, nikoli ne smemo raniti ranjenega človeka.«

Oddaje
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...