Imel sem predsodke, danes sem pa hvaležen za izkušnjo kaplana na križarki.

Via positiva | 10.08.2023, 18:00 Nataša Ličen

Rok Pogačnik je bil po novi maši tri leta kaplan v Ribnici, zadnje leto pa diakon, duhovni pomočnik v Dobrepolju, kjer je delal večinoma z mladimi, birmanci. Lepi časi so za njim, pravi, z veliko lepih srečanj. Njegova izkušnja je, biti duhovnik povsod, pomeni prinašati Jezusa v vsak trenutek življenja ljudi. V studio smo ga povabili na pogovor tudi zaradi njegove svojevrstne izkušnje. Poleti mnogi nekaj časa preživijo na morju, tudi Rok ima posebno morsko izkušnjo, nekajmesečno duhovno spremljanje posadke in potnikov na veliki križarki.

Le en pogled na morje da vedeti o majhnosti človeka in veličini Boga.

"Ko sem dal od sebe vsaj kanček moči več kot je bilo nujno, je Bog močno blagoslavljal. V določenih trenutkih duhovniške poti je prišlo trpljenje, so bile marsikatere preizkušnje velikega trpljenja. Ampak sem jih večkrat doživel kot trenutek poglobitve, preizkusa vere, tudi kot trenutek, ko odpadejo vse obrobne motivacije in si moram reči, tu sem zaradi Jezusa in zaradi nikogar drugega, tu sem za vse dobre ljudi. Ko vidim žar v njihovih očeh, vero, naklonjenost do duhovnika, potrebo po Jezusu, se absolutno splača. Iz eksistencialne globine lahko rečem, kot sem pred štirimi leti, nisem brcnil v temo. Na poti duhovništva so lepa in manj lepa čustva, pozitivne in negativne izkušnje z ljudmi, ampak, da sem na svojem mestu in da me je Bog na tem mestu vesel, tega se pa veselim in to mi daje veliko miru, pa veliko sreče. Se pa učim biti duhovnik. To ni nekaj, kar preprosto pride."

Mnogo je stvari, ki se jih je treba naučiti

"Odkrivam v duhovništvu dve zame temeljni spoznanji. Prvo, da milost res ogromno da. Večkrat se v spovednici ali med duhovnim spremljanjem zavem, da besede, ki sem jih izrekel, niso moje. Pride na misel stavek iz evangelija, ki ga dolgo časa že nisem prebral ali ga premišljeval. Večkrat vidim, da je milost zakramenta ogromna in Bog preko njega ogromno naredi. Če so moje notranje oči usmerjene v Boga, ko stojim za oltarjem, da je On tisti, ki deluje, je to zelo sproščujoče.

Bog deluje in to je najvažnejše

"Drugo spoznanje pa je, marsikaj je, česar se je treba naučiti, v odnosu do ljudi, do sebe, v odmerjanju časa za počitek, za izobraževanje. Stvari, kot v vsaki drugi službi. Tudi duhovniško življenje je treba sprejeti kot proces. Hvaležen sem ljudem, ki nas sprejemajo z veliko potrpežljivostjo. Kar me boli v zadnjem času ni to, da cerkev ni Božja, ker Cerkev je vedno Božja. Boli me, ker danes ljudje ne znamo biti ljudje drug do drugega."

Duhovniki moramo pokazati svojo človeškost, nimamo vseh odgovorov, bolj moramo poslušati ljudi, jih videti, se jim zazreti v oči, kot pa dajati sodbe ali odgovore.

"Profesor dogmatike na Poljskem je v primeru ledene gore pokazal, da je le majhen del, ki štrli iz globine, človeški, ogromen del spodaj v oceanu, pa je božji del. Pri Ratzingerjevem delu, iz tega pišem doktorat, me najbolj navdušuje primat Boga v vsem. Velik intelektualec, papež, teolog, eden največjih našega časa, uspe v vsem kot majhen otrok videti Boga, sprejema ga v ponižnosti, zaupanju in veselju. Življenje človeka lahko postaja čaščenje."

Delo na križarki

"Dvakrat sem imel to možnost. Do tega je prišlo dokaj nepričakovano. Prijatelj, duhovnik iz Anglije, mi je povedal, da Apostolat morja Stella Maris išče kaplana za posadko in potnike na križarki, ki pluje po Atlantiku. Veselje vere, hvaležnost, ki sem ju bil deležen od ljudi, ki delajo več kot dvanajst ur na dan, več kot deset mesecev so od doma, mi je bilo znamenje, da sem bil na pravem mestu. Dela je bilo dovolj, če ga kot duhovnik prostovoljec želiš videti. Šel sem z namenom narediti nekaj dobrega. Dobil sem majhno kabino brez okna, kar mi je ustrezalo, ker sem se lahko dobro odpočil. Tudi mnenje o tovrstnem počitnikovanju sem spremenil, pred tem sem imel določene predsodke. Ladja je prostor srečanja, ljudje so na ladji zelo odprti."

Jutranje maše z gosti, večerne s posadko

"Dela na ladji je bilo ob rednih dnevnih svetih mašah toliko, da včasih nisem zapustil ladje. Ves čas sem bil v talarju, da so me ljudje prepoznali in pristopili z željo po spovedi, pogovoru. Tudi z ljudmi, ki niso verni in so me prosili za molitev, blagoslov. Večina gostov je bila iz Anglije. Srečal sem moža, ki je nedavno in nenadno izgubil ženo, pa skupino, ki je bila priča brodolomu in videla v morju nekaj trupel, okrog katerih so že plavali morski psi. Ladijska družba je sicer ukrepala, a marsikdo si je želel pogovora. Potem ljudje, ki so doživeli krivice in so želeli govoriti o tem. Pa takšni, ki so se od vere oddaljili in so šli v globlji pogovor z duhovnikom. Mnogo zgodb. Še posebej pa člani posadke, čutil sem, da me potrebujejo in so veseli, da sem med njimi. Njihova vera, predvsem članov posadke, me je navdušila in izpraševala tudi mojo. Dela na ladji je bilo resnično veliko."

Za nekoga moram biti doma, nekoga moram nahraniti. Celebat, če ne živimo za druge, je lahko egoistično potovanje.

Prepelice, gosi in mačka

"Vsakodnevna skrb za živali me prizemljuje. Žival prinese lahko toliko dobrega v življenje. V moji glavi se dogaja veliko stvari, veliko razmišljam in to je včasih naporno. Stik z zemljo, ko skrbim za prepelici in raci, to spreminja moj odnos do hrane, do stvarstva. Živali mi pomagajo tudi pri velikodušnosti, da se ne zapiram vase. So tudi dobro mesto za začetek pogovora z marsikom. Ko obiščem kmetijsko zadrugo, vidim ljudi v konkretnih stvareh, zdrave pameti in dobrodušne, to mi zelo pomaga, da ne živim v oblakih visokoletečih misli."